Novo v zbirki Lambda.
Ameriška pisateljica Dorothy Allison (1949) se je v uvodu h kratkoprozni zbirki Trash (1998) opisala kot »škilasta lezbijka iz delavskega razreda, odvisna od nasilja, jezika in upanja, ki se je odločila za življenje«. Da je bilo soočanje z demoni in s krivicami iz preteklosti še kako pomembno tudi za njeno pisateljsko pot, priča odmevni roman Pankrtka iz Karoline (1992), avtobiografsko obarvana zgodba o osemletni deklici Bone, nezakonski hčeri štirinajstletne matere, ki odrašča v revni družini Boatwright iz ameriške bele sodrge v Južni Karolini v zgodnjih petdesetih letih. Če moški v tej družini radi popivajo, se pretepajo in streljajo, pa se ženske poročajo mlade, pogosto rojevajo in se prehitro starajo. Po materini drugi poroki Bone postane žrtev očimovega telesnega nasilja in spolne zlorabe, s čimer se dolga leta spoprijema sama, tudi tako, da sanjari o petju gospela in božji odrešitvi, prebira knjige in si izmišljuje grozljive zgodbe. Ob pomoči tet in stricev se pri trinajstih letih končno reši večletne more, a zaradi razbitja tabuja spolne zlorabe tudi veliko izgubi. Po romanu je leta 1996 nastal uspešen film v režiji Anjelice Huston.
Dorothy Allison, ki je antropologinja in učiteljica kreativnega pisanja, je večkratna dobitnica Lambda Literary Award, najpomembnejše ameriške lezbične in gejevske literarne nagrade, njen roman pa je bil nominiran tudi za National Book Award. Nase je opozorila že s prvo pesniško zbirko The Women Who Hate Me (1983), izdala je še odmevno esejistično zbirko Talking About Sex, Class & Literature (1994), spominsko prozo Two or Three Things I Know For Sure (1995) in roman Cavedweller (1998).
Suzana Tratnik je avtorica več leposlovnih in teoretskih izvirnih del. Iz angleščine je prevedla strokovna dela s področja spolov, romane in kratkoprozne zbirke, med drugim dela J. Butler, L. Feinberg, J. Kay, M. Cunninghama, I. McEwana in T. Capoteja.
5
V najeti hiši, daleč proč od preostale družine, je očka Glen obljubil mami, da bo, ko bosta imela dovolj denarja na strani, posvojil naju z Reese. Mi smo družina in on je zdaj najin očka, je nenehno govoril. »To sta moji deklici,« ji je rekel. »Poskrbel bom zato, da bosta odrasli v nekaj posebnega. Za to bom naredil vse, kar je treba.« Nasmehnila se je in ga poljubila, njena odprta usta so se željno pritisnila ob njegove ustnice.
Reese je položila svoje debele ročice na njegovo roko in rekla: »Očka,« in onadva sta jo dvignila medse.
»Očka,« sem poskušala reči, a v moji glavi je čudno zazvenelo. Trenutkov na parkirišču pred bolnišnico sem se spominjala kot nočne more, nejasne in zatemnjene. Ko me je očka Glen pogledal, nisem opazila nobenega znamenja, da bi kdaj razmišljal o tem. Mogoče se ni zgodilo. Mogoče nas je imel resnično rad. Želela sem si, da bi nas imel rad. Želela sem si, da bi ga lahko imela rada. Želela sem si, da bi me nežno vzdignil in mami spet rekel, kako zelo nas vse ljubi. Hotela sem biti zaprta skupaj z Reese v varnem krogu njunih sklenjenih rok.
Negibno sem stala in čutila, da se mi v očeh nabirajo solze. Mama se je izvlekla iz objema očka Glena in me dvignila k sebi. Preko njenega ramena sem videla njegove ledeno modre oči, ki so naju opazovale, njegova usta pa so bila poravnana v črto. Stresel se je in pogledal proč. Mame sem se oprijemala s svojimi prsti, trdimi in hladnimi kot železo.
Očka Glen ni maral, da poslušava vse tiste zgodbe, ki sta jih babica in teta Alma vedno in kar naprej ponavljali. »Jaz vama bom povedal, kdo sta,« je rekel. »Zdaj sta moji, ne samo Boatwrightovi.« Povedal nama je o svojem očku, gospodu Bodinu Waddllu, ki je posedoval mlekarno Sunshine, in o svojih bratih. Njegov najstarejši brat Daryl je izgubil kandidaturo za okrožnega tožilca, vendar si je s svojo odvetniško pisarno ustvarjal sloves pisarne, ki jo najame, kdor hoče pogodbo z mestom. Njegov starejši brat James se je pripravljal, da bo naslednje leto odprl zobno ambulanto in potem bomo šli k njemu, da nam popravi zobe.
»Babica pravi, da imamo dobre zobe,« sem rekla očku Glenu. »Pravi, da je bog dal Boatwrightom vsaj eno dobro stvar in to so močni, ostri zobje.«
»In ti verjameš vse, kar ona govori, kajne?« Njegove oči so se od škiljenja pogreznile v gube in se svetile kot sljuda na soncu, usta pa so se mu skrivenčila v postrani privzdignjenem nasmešku. Videti je bilo, kot da se bo začel smejati, a namesto tega je samo nabral ustnice in pljunil.
»Vajina babica je lažnivka najslabše vrste. Ta starka ne bi povedala resnice, četudi bi jo poznala.« Z roko me je prijel pod brado, njegovi osorni prsti so enkrat rahlo stisnili in se potem umaknili. »Izogibaj se te starke. Jaz ti bom povedal, kaj je res. Zdaj si moja. Ti in Reese se samo držita stran od nje.«
Nisem zaupala očku Glenu, nisem mu verjela, ko je rekel, da so vse babičine zgodbe laži, vendar nikoli nisem mogla zagotovo vedeti, katere stvari, ki mi jih je pripovedovala, so bile resnične, in za katere si je samo želela, da bi bile: dovolj dobre zgodbe, da so držale, četudi so bile tričetrt lažne. Vsi Boatwrightovi so pripovedovali zgodbe, to je bila ena od značilnosti, po kateri smo bili znani, in če je en bratranec prisegal na kakšno zgodbo kot na sveto resnico, je drugi enako silovito prisegal, da gre za popolno laž. Raylene je vedno govorila ljudem, da imamo nekaj črnske ali indijanske krvi, a način, kako se je ob tem smejala, bi lahko pomenil, da se je zlagala, da bi koga razjezila, ali pa je morda samo govorila tako, ker je na vsak način hotela začeti prva.
»Kaj to pomeni?« sem vprašala Ruthinega najmlajšega sina Butcha.
»Pomeni, da so bili nekje v naši družinski veji neki temnopolti ljudje.« Režal se mi je. »Pomeni, da Raylene naklada. Ona govori v tri dni in to vsi vedo.«
Malo sem pomislila, potem pa sem vseeno vprašala. »Ali so bili?« Videla sem, da se je njegov nasmeh počasi razširil v spakovanje.
Butch je bil samo eno leto starejši od mene in vedela sem, da ga lahko vse vprašam – za razliko od Garveyja ali Greya ali drugih sinov tete Ruth. Vedno so se hoteli delati, da so bolj odrasli, kot so bili, in nikoli nisem znala oceniti, kaj bi jih lahko spodbudilo k čudaškemu vedenju. Butch je bil drugačen – nekoliko mehak, ni bil trdno grajen, so govorili ljudje.
»Fant se ne obnaša kot Boatwright.« Tako se je o njem izrazil stric Earle. »Zdi se, kot da sploh ne bi imel značaja. In ima naravnost čuden smisel za humor. Ne ve, kaj je resno.«
Vendar sem imela Butcha najraje od vseh bratrancev. Lahko sem se pogovarjala z njim, ga spraševala, in največkrat je našobil ustnice, poškilil, in izvlekel odgovor, ki je bil zagotovo vreden zaupanja – to je, če ni bil spet nagajivo razpoložen. Včasih so njegovi odgovori zveneli čudno, četudi verjetno, sama pa sem šele veliko pozneje dojela, da je bilo to, kar je rekel, šala.
Ko je torej Butch rekel: »Temnopolte, oh, da, imeli smo temnopolte,« nisem vedela, ali me vleče za nos ali ne. Svoje bele lase si je popravil za ušesa, mežikal in se mi režal naravnost v obraz. »Boatwrightovi smo imeli vse – vse barve, vse vrste, vsakovrstna prepričanja. Vendar pa,« ugriznil se je v spodnjo ustnico in pogledal naokoli, da bi se prepričal, da sva sama, »Boatwrightove ženske so imele jedke češplje. Te so pobile ali zmešale vse, kar je šlo med njihove noge ali prišlo ven, razen čistokrvnih Boatwrightovih dojenčkov ali Boatwrightovih zelo trpežnih moških. In še celo na nas so te češplje sežgale vse, kar je bilo videti vsaj malo neobičajno, in zloščile dojenčke, tako da smo si vsi precej podobni, kot da bi bili ob rojstvu oprani v belilu.
Razen seveda tebe, ki si čisto črnolasa in čudna.« Njegov obraz je postal brezizrazen, resnoben, napet. »Ampak to je zato, ker imaš v sebi moški pol. Si zelo trpežna in huda in odporna na poškodbe. A hudiča, Boatwrightove ženske včasih postanejo take.« Strmela sem vanj odprtih ust in osupla, precej prepričana, da me je nasral, a me je vseeno zavedel. Jezik mu je molel iz ust in v njegovih očeh se je morda nakazal smeh.
»Pa jaaa,« sem zategnila. »Pa jaaa!«
Ljudje so bili obsedeni s temo o barvi koži, to sem vedela, in bilo je res, da sta eden ali dva bratranca imela skodrane lase, zaradi česar sta bila deležna malo draženja, toliko, da so bili vsi prijaznejši zaradi tega. Razen babice pa sploh niso hoteli govoriti o naši čerokeški strani. Michael Yarboro mi je prisegel, da so bili Čeroki tako in tako črnuhi, kajti za razliko od belcev Indijancem naj ne bi bilo mar, s kom so se poročali.
»Oh, pa še kako jim je bilo mar,« se je rogala teta Alma. »Yarborovi so zagotovo dvesto let utapljali deklice in novorojence.« Butchu ni bilo treba praviti tega meni. O Yarborovih fantih se je govorilo slabše kot o mojih stricih in vsi so vedeli, da so nori. Ko sem začela hoditi v šolo, me je ena od Yarborovih sestričen, suhljato dekle podganjega obraza iz metodističnega okrožja, ozmerjala s črnuhinjo, potem ko sem jo sunila s stola, ki sem ga imela za svojega. Prisegla je, da sem tako temna in divja kot vsak otrok, »rojen na napačni strani verande«, kar sem razumela kot še eno zmerljivko za pankrta, zato sem jo sunila v oko. To me je spravilo v težave, njo pa prepričalo, da se me je izogibala. Ni me preveč skrbelo, kaj si ljudje mislijo o mojem značaju. Sloves o nagli jezi ni nujno pomanjkljivost. Lahko ti vsaj malo koristi. Zaradi slovesa o vročekrvnosti očka Glena so ljudje zelo pazili, kako se pogovarjajo z njim.
Sorodniki Reesinega očka so živeli gori v hribih nad Greenvillom. Njena stara mama je imela kmetijo nedaleč od glavne ceste Ashley, vendar smo jo redko obiskali. Zdelo se je, da gospa Parsons ni marala mame, čeprav je vedno izvlekla kakšno darilo za Reese in mi nikoli ni pozabila pokimati v dobrodošlico. Bila sem ljubosumna na Reese, ker je imela gospo Parsons za staro mamo, kajti ona se je zdela tiste vrste stara mama, kar moja babica nikoli ni bila. Gospa Parsons je bila podobna babicam, o katerih bereš v knjigah ali jih vidiš na filmih. Rada sem imela njene zajetne sivobele kite, spete zadaj na vratu, rada sem imela smrdečo staro kravo, ki je živela v lopi zadaj za štirisobno hišo brez hodnika, in sladke rdeče paradižnike in sočen zelen grah, ki jih je gojila tam preko, blizu svojega potočka. Gospa Parsons je nosila modre lanene predpasnike in obledele črne obleke z dolgimi rokavi, ki si jih je zasukala do komolcev. Moja babica je nosila potiskane obleke brez rokavov, iz katerih so se pri strani videle povešene bele prsi, in ki so se ji nabirale navzgor. Njeni tanki lasje so bili močno, trajno skodrani, ko pa so bili od vročine uveli, si jih je zavezala zadaj z vrvico. Ustnice si je naličila s temno rdečo šminko, ki se ji je vedno razmazala vse do nabuhle brade in vedno je pljuvala prežvečeni tobak ter klela. Gospa Parsons je z žalostjo govorila o svojih preminulih fantih in odtujeni hčeri, medtem ko je luščila grah v pocinkano vedro. Moja babica se je znala tako razjeziti, da je pohištvo metala skozi mrežna vrata. Vedno se je selila iz hiše tete Ruth ali Alme in se odpravljala k eni od svojih sester ter grozila, da bo sežgala hišo, ki jo je ravnokar zapuščala. Babico sem imela rada, vendar sem si predstavljala, da bi gospa Parsons lahko bila boljša izbira za staro mamo in včasih, ko smo jo obiskali, sem se delala, da je moja.
Vsakič, ko smo šli h gospe Parsons, je očka Glen stokal, da mama ne bi smela laziti tja gor k tej odvratni starki. »Ne maram, da te ta stara koklja opravlja,« je kar naprej govoril, saj si je predstavljal, da babica Parsons prekolne njega in mamo, čim mama ne more več slišati njenega glasu. Ni se mi ljubilo, povedati mu, da sploh nikoli ni govorila o njima, govorila je o vsakdanjih stvareh, kako uspeva vrt ter kakšno je vreme ali kravino počutje. Edini odrasli človek, ki ga je kdaj omenila, je bil Reesin očka Lyle, pa še takrat je samo omenila, da ima Reese nasmeh po njem – nežen, počasen otroški smeh, ki je iz Lyla naredil najbolj priljubljenega fanta okrožja, kot nama je povedala. Mama pa nama je povedala, da je bil Lyle najmlajši od treh bratov in da sta druga dva umrla v letu po smrti ljubljenca babice Parsons. Rekla nama je, da morava biti prijazni z gospo Parsons, ki ji je ostala samo ena hči, ki je nikoli ni videla, in dva brata, ki sta čakala, da prodata njeno zemljo, čim bo umrla.
»Reese bi morala dobiti kos te zemlje,« je očka Glen rekel mami nekega jesenskega popoldneva, ko smo se vrnili z obiska v hribih. »Saj ne da bi kdaj potrebovala kaj od teh nadutih hribovcev.« Podrgnil se je po vratu in pogledal skozi kuhinjsko okno, kakor da bi zrl v prihodnost. »Kljub temu pa je pač prav, da dobi to, kar bi njen očka želel, da je njeno. Pusti me, da jaz opravim z njimi. Poskrbel bom za najino deklico.«
Ko je Matthew, brat babice Parsons, prišel mimo z nekimi papirji, ki naj bi jih mama podpisala, ga je očka Glen pričakal pri vratih in vzel papirje v roko. »Samo pogledali jih bomo,« je glasno rekel in ga potem pospremil ven do roba posesti ter znižal glas, tako da nismo mogle slišati, kaj govori. Mama si je grizla ustnice in gledala, kako je odločni Matthew strmel v očka Glena in potem zlezel v tovornjak. Ko se je odpeljal, je mama šla ven.
»Srček, saj mu nisi rekel kaj nesramnega?«
Očka Glen se je obrnil k njej s sladkim, drobnim nasmeškom. Objel jo je z eno roko in jo poljubil na sence. »Nič ne skrbi,« je rekel in jo na hitro potrepljal po zadnjici. »Vem, kaj delam. S temi ljudmi moraš biti jasen, res jasen.« Videti je bil tako zadovoljen sam s seboj, da se ni nehal muzati. »Poznam njihovo sorto. Zagotovo jo poznam.«
Mama se je namrščila, on pa jo je rahlo stresel. »No, nikar ne podpisuj nobenih papirjev, če mene ni tukaj. Povem ti, da ne veš, kaj vse bi ti lahko ukradli. Pusti mi, da jaz to uredim.« Živčno je pokimala in nas nagnala v hišo na večerjo.
Tistega večera je poklicala babica Parsons, toda očka Glen je vzel telefon in se z njo pogovarjal s tihim, hripavim glasom, ki me je spominjal na to, kako je včasih šepetal stric Nevil, medtem ko si je usta pokrival z roko. »Mhm,« je govoril. »Tako je.«
Mama je nekaj časa opazovala, potem pa je stopila ven, da bi kadila v zavetju stranske verande. Šla sem za njo in se naslonila na njen bok. Njena roka me je božala po zatilju in mi ravnala lase. Obraz ji je oblival odsev uličnih svetilk, njena usta so bila povešena in oči žalostne. Vedela sem, da je zaskrbljena.
