30. festival LGBT filma

Christopher Whyte: Gejevski Dekameron

Novo v zbirki Lambda.

V pretanjenem skupinskem portretu gejevskega življenja je Whyte naslikal razgiban uvid v življenjske zgodbe moških, ki se sestanejo na večerji v edinburškem stanovanju. Avtor uspešno zavrže tezo, da je gejevska izkušnja dogodek na periferiji, ki ga je mogoče ubesedovati zgolj v izvornem kodu, in jo skozi refleksivne samoizpovedi protagonistov v celoviti dinamiki komunikacije z družbenim okoljem razgrne v izbornem knjižnem jeziku, ki prehaja od komičnega in ironičnega do pretresljivega in tragičnega. Sledimo prepletanju življenjskih poti gejev, ki so si v določenih vidikih sorodne, v drugih pa povsem raznolike. Skozi tok pripovedi spoznavamo zrele in celovite ljudi, njihova partnerstva in družine, občutimo njihove vzpone in padce, zadrege in strahove, bližine in tujosti, nove in nekdanje ljubezni.

Christopher Whyte (1952) je v Glasgovu rojeni škotski pesnik, pisatelj, prevajalec in kritik. Pesmi piše v gelščini, prozo pa v angleškem jeziku. Pri nas je doslej izšel izbor njegove poezije v antologiji sodobne evropske gejevske poezije Moral bi spet priti (2010). V Whytovi prozi se magija in mit prepletata z realnim, Škotska z Evropo; v zlitju realizma in fantastike se odvija upor proti represivni naravi škotske družbe do moških in žensk, do spola in spolnosti nasploh, avtor razgrajuje nacionalistične, verske in spolne stereotipe in preigrava spremenjene vzorce moči. Whyte zadnja leta živi in ustvarja v Budimpešti.

Urban Belina (1981) je v Celju rojeni prevajalec, scenarist in uprizoritveni ustvarjalec. Gejevski Dekameron je njegov prvi samostojni knjižni prevod.

/ odlomek /

Kieran je načel temo penetracije, ko sta bila skupaj že dva meseca. Dougal se ji je izognil. Ni šlo za strah pred tem, da ne bi mogel opraviti. Bolj je bilo to vprašanje, kako se naj sprijazni s Kieranovo željo, ki je bila tako neprikrita in neproblematična. Kakšna oseba si je želela kaj takega? Dougal ni nikoli čutil te potrebe, čeprav je ob redkih priložnostih, ko je prodrl v koga drugega, v tem izredno užival. Bil je moški in kar je počel, ni v ničemer nasprotovalo njegovi moškosti. Ampak tudi Kieran je bil moški. Kako si lahko želi česa tako drugačnega? Zdelo se mu je skoraj, da bi ga, če bi prodrl vanj, onečastil, in Dougal ga je preveč zavestno ljubil, da bi storil kaj takega. Kieran ni še naprej spraševal. Če je že razmišljal dovolj filozofsko in se vdal v možnost, da to nikoli ne bo del njegovega ljubljenja z Dougalom, je bil obenem tudi dovolj optimističen in je zaupal, da se bodo stvari na koncu uredile, najbrž na način, ki ga ne on ne Dougal tedaj nista mogla pričakovati ali predvideti.
Ko sta se tiste noči vrnila, je bila ura komaj enajst. Dougal ga je skoraj porinil na posteljo in ga pričel slačiti, brez opozorila se ga je dotikal na vseh mogočih mestih, na način, ki je izražal: to lahko storim, do tega imam vso pravico, moj si in tako je med nama. Kierana je to močno vzburilo. Ko sta bila že oba gola in je Dougal rekel “Rad bi bil v tebi,” je Kieran to dojel kot nekaj, kar pogosto rečeš med ljubljenjem, nekaj, kar imaš v mislih in celo okrepi občutja, zato ni odgovoril, temveč ga je pričel še strastneje poljubljati.
“Ne razumeš,” je rekel Dougal in dvignil glavo, tako da Kieran, ki je ležal na hrbtu, ni več dosegel njegovih ustnic. “Resno mislim. Rad bi bil v tebi. Rad bi te pofukal.”
Iztegnil je roko in prižgal luč. Sedaj sta si gledala v oči.
“Zakaj ravno zdaj?” je vprašal Kieran, zmeden in rahlo razdražen. Tako lepo je bilo, da ni videl smisla v tej prekinitvi. Čutil je, kako mu erekcija počasi plahni.
“Ne vem. Zdi se mi pač pravi čas.”
“Ampak nimava kondomov.”
“Lahko jih greva iskat.”
“A si nor? Saj mora biti okoli polnoči.”
“Dežurna lekarna bo odprta. Lahko grem s svojim avtom.”
Dougal je že skočil iz postelje in se pričel oblačiti. Z nočne omarice je vzel uro, pogledal, koliko kaže, in jo navil. Moj bog, resno misli, je obšlo Kierana in njegovo razpoloženje se je nemudoma spremenilo.
“S tabo grem.”
V hipu je imel oblečeno srajco in je Dougala poljubil na usta.
“Rabila bova malo lubrikanta,” je rekel. “Minilo je že kar nekaj časa.”
Mišljeno je bilo napol v šali. Dougal ni odgovoril. Več kot pol ure sta krožila po mestu, preden sta končno našla dežurno lekarno. Bila je pri univerzi, nedaleč od stanovanja, v katerem je Kieran živel z Markom. Poznal je lastnike. Družina iz Pakistana. Odkar je Kieran pomnil, je tam delal Izjemno čeden tip. Danes si tam pogosto videl njegovo ženo in otroka, ki sta bila stara okrog približno osem in deset let. Ko sta Kieran in Dougal vstopila, je bil prostor prazen in oče omenjenih otrok je stal za pultom. Dougal je utihnil.
“Zavojček kondomov,” je naročil Kieran, ki se je le stežka zadrževal, da ni prasnil v smeh. Bilo je smešno, kako je Dougalova odločenost izpuhtela pri zadnjem križišču in se spremenila v zadrego. Bil je prepričan, da ga je lekarnar prepoznal. Ko je bil še redna stranka, sta se pogosto pogovarjala o nepomembnih rečeh. “Tiste močne. Pa še tubo lubrikanta KY.”
“Koliko sem dolžan?” je vprašal Dougal z zategnjenim glasom, ko je prevzel zavitek.
Pakistanec je pogledal najprej enega in nato še drugega. Njegov obraz je razjasnil širok nasmeh.
“Nič, nič,” je rekel z izrazitim azijskim naglasom. “Tokrat jaz častim.”

…….

Brian je zaznal, da nekdo stoji pred njim. Dvignil je pogled s knjige. Bil je Kieran. V eni roki je držal kozarca, v drugi pa zadnjo od steklenic, ki jih je prinesel Nicol, še zmeraj skoraj polno.
Vrata študijske sobe so ga pričakala napol odprta. Brian je iz vdolbin na vsaki strani dolgega in visokega okna potegnil lesene panele, ki so se mu povsem prilegali, tako da so prekrili steklo in kratkotrajno poletno noč. Z vrha vitkega, pazljivo izdolbenega medeninastega stebriča je stoječa svetilka metala v njegovo naročje mlako toplega zlata, ki se je prelivala po straneh odprte knjige.
“Zdelo se mi je, da bi ti mogoče prijala pijača,” je rekel Kieran. “Pravkar nazdravljamo, lahko se nam pridružiš.”
“Nazdravljate na kaj?”
“Nismo se mogli odločiti, na kaj naj pijemo. Zato je vsak od nas omenil nekoga ali nekaj, nakar smo vsi dvignili kozarce.”
“Kako izvirno. Na čigavo zdravje si pil?”
Namerno je tako težak, je pomislil Kieran, a mi je vseeno všeč. Lepši je celo od Gordona. Prej ne bi verjel, da je kaj takega možno.
“Na mamino.”
Brian se je zasmejal. Ni se le zasmejal, prasnil je v smeh. Kieran je napolnil kozarca.
“Daj,” je rekel Kieran, “kaj, če bi še midva nazdravila?”
“Želim si, da se moj brat dvojček kmalu prebudi.”
Izpila sta.
“Kaj je novega? Kdaj si priletel iz Londona?”
“Gavin me je na poti sem pobral na letališču. Zato sem si tako želel, da bi se nocoj vrnila domov. Že od začetka tedna nisem spal v svoji postelji. Pravzaprav sem imel rezerviran let za Glasgow danes dopoldne. Po kosilu sem nameraval iti na vaje. Zdelo se mi je, da bom tako dal možgane na pašo. A se nisem bil sposoben soočiti s tem. Vsi bodo vedeli, kaj se je dogajalo tačas. Pojma nimaš, kakšni opravljivci so v orkestru. Mogoče me ne bi naravnost vprašali, a nedvomno bi pozorno opazovali moj izraz, da bi uganili, kakšne so najnovejše novice.”
“A imaš te dni prosto?”
“Do sredine prihodnjega tedna. Tako ali tako sem imel nekaj dopusta v dobrem.”
“In kakšne so napovedi?”
“Izvlekel se bo. Njegovi ljubeči starši in njegova odtujena, a še vedno zvesta partnerka bdijo ob postelji skupaj z eno mojih sestra.”
Kieran je zaznal močan prizvok ironije, celo provokacije, na katero naj bi se odzval. Odločil se je, da jo bo prezrl. V mislih je imel nekaj povsem drugega. Živčno je zakašljal.
“Spal sem s tvojim bratom dvojčkom.”
Nastala je tišina.
“Tudi jaz sem spal z njim,” je povedal Brian.
To bi lahko bil najbolj običajen pogovor na svetu.
“Kaj, če najprej zaprem vrata?” je rekel Kieran.
Naredil je to in se znova usedel nasproti Briana.
“Nisem si mislil, da bi lahko bil še lepši od njega. Nisem verjel, da je kaj takega mogoče. Ampak si lepši.”
“O tem pa ne razmišljam kaj dosti. A si nisva povsem podobna?”
“Ne povsem.”
“Veš za materino znamenje?”
“Črn madež v obliki solze pod desno pazduho.”
Brian je pokimal. Kieran je opazil, da je začel rahlo drgetati.
“Naj bom jaz prvi?” ga je vprašal.
“Prosim, povej ti prvi,” je odvrnil Brian.
“Zgodilo se je v Londonu. London sem sovražil. Že skoraj štiri leta sem delal v javni upravi. Ponudili so mi napredovanje, če bi se bil pripravljen preseliti na jug. Mislil sem, da hočem zbežati s Škotske, a dejansko sem hotel zbežati iz tiste službe. Takrat se mi je to zdela neverjetno dobra priložnost. Saj veš, čar velemesta in vse to. V tistem času sem se že napol razkril, čeprav moji sodelavci, mama in drugi družinski člani še niso vedeli zame.
London je ponujal več možnosti za raziskovanje. To je smešno, če si gej. Zaznavaš, da je nekaj na tem, a ne veš točno, kaj. Kot jezik, ki ga govoriš le ti, a ker je jezik družbena zadeva, si prizadevaš, da bi našel kraj, kjer vsi govorijo ta jezik. Dolga leta sem verjel, da ta kraj nekje že obstaja in da ga moram le odkriti. Saj veš, mislil sem, da bom naletel na moškega ali žensko, ki me bo podučil, kakšen moram biti, na nekoga, ki je tja prišel že pred mano in mi bo zato lahko osvetlil pot. A pravzaprav sploh ne gre za odkrivanje. Iznajti moraš ta jezik. Izbrati in iznajti.”
“In zdaj ti Dougal predstavlja takšen jezik?”
Kieran je zastal. Doslej o tem ni razmišljal v tovrstnih okvirih.
“Prav imaš, zame je to Dougal. To je bila izbira. Je zate ta jezik Gavin?”
Brian je prikimal in se nasmehnil.
“Ne vem, kako to, da me sploh prenaša.”
“Poglej se v ogledalu.”
“Kako plehek si. In sploh ne verjamem, da se mu zdim tako pretresljiv. Videz zanj nikoli ni bil pomemben. Moral bi videti Colinove fotografije, ki jih hrani. Ni ravno Richard Gere. A oddaljujeva se od teme. Razlagal si mi o Londonu.”
“Na Škotskem takrat še nismo bili povsem dekriminalizirani, medtem ko so se na jugu zakoni spremenili že pred več kot desetletjem. V Glasgowu si takrat lahko obiskal kake tri pube in en klub, kar je v mesecu dni postalo že povsem depresivno, saj si neizbežno srečeval ene in iste obraze. Niti ob krepkem popivanju se niso zdeli privlačnejši.”
“Kako dolgo si bil v Angliji?”
“Slabo leto. Prvi štirje meseci so bili najtežji, nakar sem šel domov za božič. Ko sem se vrnil, da obiščem mamo, sem se odločil, da se vpišem naprej na podiplomca, čeprav je to pomenilo, da bom moral študirati sam in na daljavo ter se vpisati na univerzo. London mi je očitno pomagal urediti misli. Bila je zgrožena.”
“Je bilo to zato, ker si jo takrat finančno podpiral?”
“Nikoli nisem podpiral svoje mame,” je hitro odvrnil Kieran, kot bi jo Brian s tem užalil. “Večina denarja, ki sem ji ga poslal, je šla naravnost na varčevalni račun. Domnevam, da je še zmeraj tam. Ne, šlo je le za nekaj, česar ni poznala. Odrekal sem se najvarnejši karieri, ki bi jo lahko imel. Poleg tega si je mislila, da se ji bom zaradi študija manj posvečal. Rada bere rumene revije. Dvomim, da je kdaj v življenju uspela do konca prebrati kakšno knjigo.”
“Čemu pa ti je bilo tako težko v Londonu?”
“Bil sem osamljen. Najel sem dokaj prijetno sobo v Notting Hillu. Nekega petkovega večera sem se peljal nazaj domov in spoznal, da ne bom govoril z živo dušo do ponedeljka, ko se bom vrnil v službo, če ne grem na turnejo po gejevskih placih. To me je pognalo ven. Težava je v tem, da je seks seks in bližina bližina. Če z nekom seksaš samo zato, ker si osamljen, se potem lahko počutiš še bolj izolirano. Ko je bilo opravljeno, se je zdelo, kot bi samo čakali, da greš. Včasih sem ostal do jutra s kavo in kosmiči. Večinoma pa sem jo ucvrl kar sredi noči in za taksi do doma zapravil precej več, kot sem si takrat lahko privoščil.”
“S koliko tipi pa si bil?”
“Ni jih bilo tako veliko. Ne razumi me narobe. A ti nikoli nisi bil … promiskuiteten?”
Brian se je zmedel in oba sta se pričela smejati. Vzel je steklenico in znova napolnil kozarca.
“To ni prava beseda, mar ne? Si bil kdaj v klubih za ljubitelje usnja?”
“Mislim, da sem poskusil skoraj vse lokacije. Najbolj mi je ugajal pub v West Endu, kjer so imeli ob četrtkih zvečer drag show. To je sprostilo napetost. Ljudje so se nehali obremenjevati s tem, s kom bodo šli domov, in začeli uživati. Veš, da sem dejansko s težavo razumel njihovo govorico?”
“Nedvomno se je tudi njim zdel tvoj naglas težko razumljiv.”
Kieran je skomignil z rameni.
“Pogovor ni bil bistven pri tem. Eden od klubov za ljubitelje usnja, kamor sem zašel, me je čisto prestrašil. Vse je bilo ovešeno z verigami in lisicami, pijačo so stregli skozi železne rešetke, kot bi bil v zaporu. Na nikomer ni bilo niti kodra las, morda z izjemo kakšnega na čelu. Vsi so imeli obrite glave. Nikoli si ne bi upal preživeti noči s kakšnim od njih.”
“Najbrž bi te v trenutku, ko bi stopil skozi vrata, prosil, da se sezuješ, ker bi lahko umazal dragocene afganistanske preproge. In bradavičke bi ti predrl za neprecenljivim kitajskim svilenim zaslonom.”
“Nisem si upal poizvedeti. Kakorkoli, zdi se mi, da je moj ideal imeti prijatelja, ne pa gospodarja.”
“Torej se z Gordonom nisi srečal tam.”
“Ne, našla sva se v London Coliseumu. Dobro se spominjam tistega večera. Igrali so Madame Butterfly.”
“Ja, ampak v angleščini!”
“Ne bodi no takšen snob! Kako tekoča je tvoja italijanščina?”
“Komajda razumem kakšno besedo. Ampak angleščina zveni tako neumno, če v njej pojejo. Pa še Puccinija sovražim.”
“Tudi jaz ne bi mogel reči, da mi je kaj prida pri srcu.”
“Sta se srečala v lokalu? A ni bil z ženo?”
“Ne, takrat nisem še ničesar vedel o tem.”
Briana je presenetil poudarek na besedi “še”. Pričel se je spraševati, kako je Kieran izvedel “o tem” in kaj je to pomenilo zanj. So imeli tu na Škotskem navado opravljati Gordona? So se zahrbtno rogali njegovemu bratu dvojčku? Znova je postal pozoren na Kierana, ki je nadaljeval brez postanka.
“Tista predstava je bila razprodana. Prišel sem pogledat, če bi bila slučajno kakšna vstopnica vrnjena. Stal sem zunaj na ulici in kar naenkrat se je znašel pred mano tvoj brat dvojček, ki mi je ponujal vstopnico. Ni hotel vzeti denarja zanjo, zato sem jo že skoraj zavrnil. Nato mi je izraz v njegovih očeh nakazal, da mi ne ponuja le sedeža. V želodcu mi je postalo rahlo slabo, saj sem si želel spati z njim. Tega nisem počel, že odkar sem prišel v London, in še mnogo mesecev prej. Ravnal sem napak, ker sem se bolj ali manj prisilil, da sem šel z nekom, ker se mi je zdelo, da bo poučno, ne pa zato, ker bi si to zares želel. Zdelo se mi je, da se pač moraš tako obnašati.”
“A da si šel z Gordonom, se ti ni bilo treba siliti.”
“Ne, čeprav noč ni bila ravno uspešna. In imel je glasgowski naglas, ki me je navdal z domotožjem. Hecno je bilo, da bi se lahko pogovarjala o različnih mestih. Jaz v Drumchapelu na šoli St. Ninian’s in on, ki je hodil v Hutchie na južni strani reke in živel v samostojni hiši.”
“Torej nisi ravno povzpetnik.”
“Zakaj si sarkastičen? Poskušam ti zaupati nekaj zares pomembnega, ti pa kar naprej spuščaš pikre opazke!”
“Se opravičujem. S tem se branim. Samo zato, ker omenjaš hišo.”
“Čemu je hiša tako zelo pomembna?”
“Tam je, kot bi bil v teatru. Ne prenesem vračanja tja. Kadar pa že grem, se moram pretvarjati, da je vse normalno, čeprav nič ni normalno. Spominja me na teater, ker je služila kot oder za dogodke, ki so se tam odvili. Vse je imelo še dodaten pomen. Celo najbolj puste geste so vsebovale nekakšno grozo.” Brian je pričenjal čutiti nekaj, česar ni še nikoli ubesedil. “In grozna reč pri teatru je, da se predstave nikoli ne končajo. Večer za večerom imaš lahko na sporedu isto predstavo, leto za letom in vse je drugačno, a enako. To je ritual. Dokler hiša stoji, se bo zdelo, da predstava še zmeraj igra. Ustavil bi jo lahko le, če bi v teatru podtaknil požar.”
Kieran je zatrepetal. Vstal je in odprl krila notranjih polken, da je svetloba stoječe svetilke odsevala v steklu. Sedaj sta bili tam dve svetilki.
“Zakaj praviš, da je bila noč neuspešna?”
“Ni pustil, da bi se ga dotikal. Slekel se je, zlezel na posteljo in hotel, da ga opazujem. To je bilo vse. Moral sem ga gledati, kako drka.”
“In zdel se ti je lep.”
“Takrat ne ravno. V tistem hipu sem se ga bal. Ne zaradi tega, ker bi mi lahko kaj storil, ampak zaradi tega, kar je počel s sabo. Ko je pristopil k meni pred gledališčem, je bila to najbrž uresničitev sanj vsakega homofoba.”
“Ne razumem te.”
“Saj veš, geji, ki se ne počutijo dobro v svoji koži, pogosto fantazirajo o tem, da bi se obdelali s kom, ki ni zares gej. Ali pa vsaj ne deluje, kot da je. In Gordon ni deloval, kot da je. Videti je bil kot čisto običajen poročen moški.”
“Kar je bil. Ali pa je vsaj tako zatrjeval.”
“To sem uganil po načinu, kako je spal. Niti pomislil ni, da ne bi prespal. Videti je bilo, da je navajen deliti posteljo. Zaspal je hitro, kot bi upihnil svečo. Skoraj do zore nisem zatisnil oči. Ko sem jih znova odprl, ga že ni bilo več.”

Comments are closed.