Pravkar izšla nova kratkoprozna zbirka Suzane Tratnik. Dvajset kratkih zgodb. Dvajset rezervatov. Od Indijancev do veščine dihanja s škrgami, ekonomske koruze, razklačenih čevljev, olja, lastnega Teksasa, nadkletvice, štopanja pa do silvestrskega poljuba na Metelkovi. Vse zgodbe s pedigrejem. Pred branjem pretresti, po branju takisto.
(Založba Litera, Zbirka : PIRAMIDA – zbirka sodobnega slovenskega leposlovja, Maribor 2012)
http://www.zalozba-litera.org/Pages/Knjiga.aspx?BookID=269
Suzana Tratnik (Murska Sobota, 1963) je pisateljica, prevajalka, sociologinja, publicistka in lezbična aktivistka. Živi v Ljubljani, kjer je končala dodiplomski študij sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrski študij antropologije spolov na Fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH.
Napisala je pet zbirk kratkih zgodb (Pod ničlo, Na svojem dvorišču, Vzporednice, Česa nisem nikoli razumela na vlaku, Dva svetova), roman Ime mi je Damjan (2001) in istoimensko monodramo (2002).
Skupaj z Natašo Sukič sta leta 1995 uredili L, zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984-1995. Tratnik je leta 2004 izdala tudi esejistično delo Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti, ki je bila tudi njena magistrska naloga. Njena literarna dela in posamezne zgodbe so prevedena v dvajset jezikov. Leta 2007 je dobila nagrado Prešernovega sklada za kratkoprozno zbirko Vzporednice, istega leta je izdala tudi roman Tretji svet, ki je bil nominiran za nagrado kresnik. Trikrat je bila nominirana za Dnevnikovo Fabulo, nagrado za kratko prozo. Leta 2010 je izdala otroško slikanico Zafuškana Ganca, ki je bila nominirana za nagrado Desetnica, l. 2011 pa je napisala kratko radijsko igro Lep dan še naprej.
Suzana Tratnik se v svojih proznih delih najpogosteje loteva obravnave sveta iz otroške perspektive in urbanega lezbičnega miljeja, v njene pripovedi pa zaidejo tudi fantastične prvine.
Sama pa je prevedla več knjig, zlasti britanske in ameriške proze, dramatike in humanistike različnih avtoric in avtorjev, kot so Judith Butler, Adrienne Rich, Leslie Feinberg, Michael Cunningham, Pat Califia, Edna Mazya, Philipe Ridley, Jackie Kay, Mary Dorcey, Kate Bornstein, Katy Watson, Ian McEwan, Dennis Cooper, Truman Capote, Dorothy Allison.
Bila je tudi kolumnistka revij Jana, Mag in Žurnala. Je stalna sodelavka glbt-revije Narobe, tu in tam piše članke za ČKZ, Dialoge in druge strokovne publikacije.
Več let je bila ena od vodij kulturno-umetniškega programa v Lezbičnem klubu ŠKUC-LL-Monokel v Metelkova mestu, zdaj pa sodeluje pri programu v Cafeju Open v Ljubljani. Je tudi dolgoletna sodelavka Festivala lezbičnega in gejevskega filma.
Suzana Tratnik: Rezervat
ŠTOP PLAC
(odlomek)
(…)
Drugi dan se odpeljeva v Maribor in iz telefonske govorilnice kličeva vsaka svojo mamo. Natašina je ogorčena, ker je njena hči »pripeljala tisto k moji materi«, moja pa nejevoljna, ker sem že toliko dni vrag si ga vedi kje v tujini, namesto na faksu. Potem se z Natašo začasno razideva – ona se odpelje k svoji mami v Ljubljano, jaz pa k svoji v bližnje Prekmurje. Izvem, da je moja mama izbrskala telefonsko številko Natašine mame in jo klicala, ali ve, kod se potikata izgubljeni hčeri, in Natašina je bojda ogorčeno povedala, da sva fineski. Moja mama ne ve čisto točno, kaj pomeni ta tujka, zato si jo je priredila. Z Natašo ugotoviva, da gre bržkone za feministki, ki sta v resnici lezbijki, za kar pa mame raje nimajo imena.
Med mojim potikanjem me je vedno vdana kolegica Milena uspešno vpisala v zadnji letnik faksa, potem sem si uredila opravičilo za odsotnost na predavanjih, ker sem morala delati, tudi za nadaljnja potovanja. Fineski pa sta se domislili, da bi drugo leto organizirali lezbični video festival. Februarja sta že ustanovili samostojno Lezbično sekcijo LL pri Društvu Škuc, poleti sta spet dvignili palca za Zahod. Že v Ljubljani ju je pobral slovenski poslovnež, ki se je že leta vozil na relaciji Ljubljana – München. Povedal je, da rad pobira štoparje, da mu ni dolgčas, enkrat pa je pobral češkoslovaški par, fanta in dekle, ki sta bila očitno brez veljavnih potnih listov, in ju prepeljal čez mejo brez težav. Takrat mu pa sploh ni bil dolgčas. In tudi v Münchnu je del parka namenjen nudistom. Enim je to všeč, drugim pa ni, je rekel poslovnež, ampak vsi živijo drug ob drugem.
Potem sta fineski zaštopali gastarbajterja iz Srbije, ki je pred leti prišel v Nemčijo kot nogometaš in potem ostal tam kot sezonski delavec, ki je vse življenje sanjal, da se bo vrnil na obrobje Beograda in odprl svoj kafič v znamenju nogometne žoge. Potem je štoparki povabil na klobase z zenfom v gostilni pri tankšteli, in rekel, da ni več prepričan, ali bi se vrnil v Jugoslavijo, saj ta država ni več to, kar je sam pred leti zapustil. Morda to sploh nikoli ni bila. Morda je bila pod plaščem bratovščine že od nekdaj nestrpna, nacionalistična in zaostala.
In do vojne zares ni bilo več daleč.
Niti do nemško-belgijske meje, kjer sta fineski zaustavili mladega Italijana temnejše polti, ki je tu in tam živel tudi v Bruslju, kot je povedal. Vprašal ju je: »Are you afraid when I go speed?« Ko sta odkimali, so drveli 190 kilometrov na uro do telefonske govorilnice v središču mesta, kjer ju je hitri voznik odložil. Poklicali sta Belgijko, s katero si je lezbična skupina LL izmenjavala biltene. Zares je obstajala in odpeljala ju je v svoj dom, ki je služil tudi kot center lezbične organizacije in bogat arhiv, v katerem sta spoznali slikarke Romaine Brooks, Leonor Fini, Jeanne Mammen, Roso Bonheur. V samem Bruslju pa nekomerciani lezbični bar, kajti skupina, kateri je pripadala njuna gostiteljica, je bila radikalna.
Naslednjega dne zjutraj sta nama na štop placu ustavila krepki belgijski oče in njegov mladoletni sin. Njuna francoščina je bila nerazumljiva, a prijazna, in ko sta nama na zemljevidu, ki sta ga razgrnila na havbi, poskušala razložiti, v katero smer naj štopava naprej, sta me spominjala na neki francoski film, nisem pa še vedela, da je Belgijka Chantal Akerman že leta 1972 režirala lezbično obarvani film Je, tu, il, elle. Jaz, ti, on, ona.
Do Oostendeja naju je pripeljal flamski Belgijec Mark, ki je sicer vozil težek motor in rekel, da se bo jeseni z njim ustavil tudi v Ljubljani. Naj si torej zapomniva njegov priimek, ki pomeni »Štiriulice«.
Pot od Oostendeja do angleškega Doverja sva nameravali prepluti brezplačno, saj nama je neka štoparka povedala, da se je treba priključiti tovornjakarju. Usedli sva se v tovornjak k Slovencu, vendar nisva vedeli, da bi mu že prej morali reči, naj naju vpiše kot spremljevalki, tako da sva vseeno morali plačati plovbo. V Doverju naju je poslal peš čez mejo, da bi bilo hitreje. Na meji nama niso verjeli, da imava dovolj denarja za dva tedna Londona, in spraševali so naju, ali je Jovanka, pri kateri bova stanovali, Britanka. Bila je Britanka, čeprav po imenu sodeč očitna potomka nekdanjih jugoslovanskih prebežnikov po drugi svetovni vojni.
Vse do šestih zjutraj nisva mogli do zaprte ograde s tovornjaki, pa tudi ne do svojih nahrbtnikov in spalnih vreč. Slednjič sva si hoteli privoščiti malo spanca na tapisonu čakalnice, vendar nas je ob 7.30 a.m. vse rahlo brcnil v podplate pravi bobi in enakomerno zategoval: »Wake up! Wake up!«
Ker sva bili tako zelo zaspani, štoparska vrsta za London pa tako neskončno dolga, sva jo molče prehodili, od tam pa pot nadaljevali kar peš in vmes brez upanja dvigovali palca. Ustavil nama je tovornjakar, pravi severnjak, kot se je pohvalil, in dosti prijaznejši kot tisti londonski kurci na južnem koncu države. Vsaj tako je trdil. Da bi morali na sever, naju je prepričeval, kajti ni jih večjih dobričin od Škotov. Kadar koli se je kdo vrinil predenj ali pa po njegovem napačno zavil, mu je potrobil, dvignil srednji prst in rekel: »Up yours, M’am!« ali pa »Up yours, Sir!« Nadvse prijazno nama je razložil, »da tako rečemo v Angliji, kadar nas kdo razjezi«. Pobrskal je po kasetah in vprašal: »Do you like English music?« Navdušeno sva pokimali in potem smo poslušali Abbo vse do londonskega predmestja, kjer naju je odložil.
V lezbični skvoterski hiši v Brixtonu sva preživeli skoraj dva tedna. Jovanka naju je popeljala na ogled varne hiše za ženske in otroke, žrtve nasilja, v kateri je delala, spoznali sva iraške in iranske begunke, lezbične pank glasbenice, hodili sva v kino, kjer si za poceni vstopnico lahko gledal dva filma … Obiskali sva več filmskih arhivov in si presneli lezbične filme na kasete.
In tako sta se fineski seznanili tudi z velikankami ženskega filma, začenši z Mayo Deren in Dorothy Arzner.
Potem sta si plačali avtobus do Doverja, prepluli kanal do Oostendeja in šele pozno zvečer dvignili palca za Amsterdam. Deževalo je in sredi noči sta obtičali na nizozemski avtocesti, ki ni posejana z zavetišči v obliki tankštel. Ob štirih zjutraj sta ju pobrala moški in ženska, bržkone par, predvsem pa čudaka. Ker je moški vozil zelo hitro, je dolgo zaviral in ustavil kakšnih sedemdeset metrov naprej. Iz avta je skočila bosopeta ženska in pritekla po fineski, ki sta se usedli zadaj, par pa je nabil glasbo tako zelo na glas, da so zadnji zvočniki parali ušesa. Nataša je bila prepričana, da je bila prav ta ženska pevka v tej kakofoniji, jaz pa sem se nagibala k temu, da sta oba preprosto trčena. Ko sta naju pripeljala v Amsterdam, sta naju začela starševsko zasliševati, ali sploh veva, kam bova šli sredi noči, in naj se tako otovorjeni s prtljago nikar ne potepava po ulicah. Hotela sta, da jima pokažem naslov, kamor sva bili namenjeni. Odpeljala sta naju tja in počakala, da se je Tang zbudila in prišla po naju. Tang je bila iz Bangkoka, a je trenutno študirala v Evropi. Vedno znova se je vračala na svojo ljubo Tajsko in potem spet emigrirala v Evropo ali Ameriko. Pravkar je končala zvezo z Nizozemko, ki je bila še vedno zaljubljena vanjo, in začela novo zvezo s parom, ki sta ga sestavljali Japonka in Vietnamka, ki sta se rodili v New Yorku in živeli v Parizu. Čez dva dni sta prišli na kratek obisk k Tang, ki je tačas poslala fineski v prijateljičino stanovanje, ki je bilo bivša krožna pisarna, polna oken brez zaves, skozi katera je žgalo sonce, in mačk z bolhami. Tako sta sredi vročega poletja ležali na visoki postelji in tolkli po bolhah, ki so ju grizle po celem telesu, medtem ko je bilo zunaj slišati turško glasbo. Ko sta se Vietnamka in Japonka vrnili v Pariz, sta fineski zapustili turško četrt in še nekaj dni preživeli pri Tang.
Potem sta že štopali naprej oziroma nazaj – še vedno je bilo težko priti iz Amsterdama. Na začetku avtoceste so me v trebuhu zvile menstrualne bolečine, tako da sem se ulegla na bližnjo travo. A Nataša je ravnokar zaštopala hipijski kombi in mi velela, naj takoj prisedem, kljub trebušnim krčem. Medtem ko sva se basali v prepoln kombi, sta dve hipijki šli odtočit kar na travo, kar pa ni bil problem, saj sta bili brez spodnjic. Do nemške meje so hipiji kadili šit, ki je pregnal menstrualne bolečine. Po meji naju je pobral mlad nemški tovornjakar, ki je govoril narečno nemščino, s katero sem se izredno namučila, na vetrobranskem steklu pa je imel registrsko tablico z imenom Gabi. Vprašal naju je, s čim sva oboroženi oziroma katero borilno veščino obvladava, sicer ne bi takole štopali. Kar ni mi verjel, da ne znava ne karateja ne juda, prepričan je bil, da mu nočeva izdati svoje skrivnosti. Potem je nastopil z življenjsko zgodbo. Gabi je bila njegova pokojna žena in od njene smrti je povsem nesrečen, čeprav ima le petindvajset let. Ostal je sam z otrokom, ki ga je sposoben finančno vzdrževati, a ker je veliko na terenu, mu socialna služba grozi, da mu bo odvzela otroka. Razen, če bi se znova poročil. Bi se morda jaz poročila z njim? Zavrnila sem poročno partijo.
(…)
