Novo v zbirki Lambda.
Jeanette Winterson (1959) se je rodila v Manchestru in odraščala pri krušnih starših v Accringtonu. Pri šestnajstih letih je zaradi lezbištva zapustila dom, se vpisala na Oxfordsko univerzo in zatem napisala vrsto uspešnic. Zaslovela je že s prvim romanom Pomaranče niso edini sad (1985, slovenski prevod 2001), v katerem je reflektirala izkušnjo posvojenke in lezbijke v versko obsedeni družini. Po romanu je bila posneta tudi tv-nadaljevanka. V slovenskem prevodu imamo še njena romana Pisano na telo in Teža.
Spomini, v katerih se loteva navideznega razcepa med »srečo« in »normalnostjo«, so napisani fragmentarno in strastno, a sklenjeno kot najčistejša poezija v romanu. Avtorica z neprizanesljivo samorefleksijo razgrinja svoje življenje s surovo krušno materjo, ki jo je silila postati misijonarka binkoštne veroizpovedi in jo zaradi lezbične zveze v najstniških letih podvrgla obrednemu »izganjanju hudiča«. Hkrati pa psihološko in dosledno analizira družinsko, socialno in seksualno podlago lastne ustvarjalnosti. Po smrti krušnih staršev je Jeannette Winterson izgubila razum, ki si ga je poskušala povrniti brez zdravil, a s pomočjo znane psihiatrinje in partnerke Susie Orbach. Slednjič je našla tudi biološko mater in njeno družino, a srečanje s »pravo« materjo ni prineslo pričakovane odrešitve. Četudi je bila pokojna krušna mati Jeanette Winterson pošast, je bila vendarle njena pošast, ki je celo sooblikovala in nehote spodbujala hčerin izjemen pisateljski dar. Literarizirana avtobiografija Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?se bere kot druga, skrita, senčna plat avtoričinih proznih del.
Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka in publicistka. Iz angleščine je prevedla strokovna dela s področja spolov, romane, dramska besedila in kratkoprozne zbirke, med drugim avtoric in avtorjev Judith Butler, Kate Bornstein, Leslie Feinberg, Jackie Kay, Mary Dorcey, Michael Cunningham, Ian McEwan, Truman Capote, Dennis Cooper, Helen Zahavi.
/ odlomek /
Imela sem šestnajst let in bilo je tik pred tem, da me bo mama za zmeraj vrgla iz hiše zato, ker sem prekršila zelo veliko pravilo – celo večje od prepovedanih knjig. To pravilo ni bilo samo Nič seksa, ampak zagotovo Nič seksa z lastnim spolom.
Bila sem prestrašena in nesrečna.
Spominjam se, da sem šla do knjižnice po kup kriminalk z umori. Ena od knjig, ki jih je mama naročila, se je imenovala Umor v katedrali avtorja T. S. Eliota. Domnevala je, da je to krvava zgodba o sprijenih menihih – in pogodu ji je bilo vse, kar je bilo slabo za papeža.
Knjiga se mi je zdela malce pretanka – kriminalke so navadno kar zajetne – zato sem jo odprla in videla, da je napisana v verzih. Zagotovo ni prava … Še nikoli nisem slišala za T. S. Eliota. Mislila sem, da je mogoče v sorodu z Georgom Eliotom. Knjižničarka mi je povedala, da je ameriški pesnik, ki je v Angliji preživel večino svojega življenja. Umrl je leta 1964 in dobil je Nobelovo nagrado.
Nisem brala poezije, ker sem si zadala cilj, da se prebijem skozi ANGLEŠKO PROZNO KNJIŽEVNOST A – Z.
A to je bilo drugače …
Brala sem: To je en hip, / a pomnite, da vas bo drugi / presunil z nenadno bolečo srečo.1
Zajokala sem.
Bralke in bralci so očitajoče dvignili poglede in knjižničarka me je oštela, kajti tiste čase še kihniti nisi smel v knjižnici, kaj šele jokati. Tako sem s knjigo šla ven in prebrala celo, sedeč na stopnicah na običajnem mrzlem severnem vetru.
Neznana in čudovita gledališka igra je tisti dan naredila znosnejši, in kar je naredila znosnejše, je bila še ena ponesrečena družina – za prvo nisem bila kriva, vendar vsi posvojeni otroci obtožujejo sebe. Druga polomija pa je bila vsekakor po moji krivdi.
Bila sem zmedena glede spola in seksualnosti ter vznemirjena zaradi enostavnih praktičnih težav, kje živeti, kaj jesti in kako opraviti zaključne izpite za srednjo šolo.
Nisem imela nikogar, ki bi mi pomagal, a pomagal mi je T. S Eliot.
Ko torej ljudje rečejo, da je poezija razkošje ali izbira ali za izobražene srednje sloje ali da je ne bi bilo treba brati v šoli, ker je nepomembna, ali katerokoli drugo čudno ali neumno mnenje o poeziji in njenem mestu v našem življenju, sumim, da so ljudje, ki to govorijo, imeli dokaj lagodno življenje. Težko življenje potrebuje težek jezik – in ravno to je poezija. Ravno to ponuja književnost – jezik, toliko močan, da lahko pove, kakšne so stvari.
To ni mesto za skrivanje. To je mesto za najdevanje.
V mnogih ozirih je zame napočil čas, da odidem. Knjige so prekosile mene in mama je prekosila knjige.
Po navadi sem delala na tržnici ob sobotah in po šoli ob četrtkih in petkih, ko sem pakirala. Denar sem porabila za nakup knjig. Pretihotapila sem jih v hišo in jih skrila pod vzmetnico.
Kdor ima enojno posteljo standardne velikosti in zbirko knjig z mehkimi platnicami standardne velikosti, bo vedel, da se pod vzmetnico da spraviti dvainsedemdeset knjig na sloj. Postopoma se je moja postelja začela opazno dvigovati, kakor princeska na zrnu graha, tako da sem kmalu spala bliže stropu kot tlom.
Moja mama je bila sumničava po naravi, a tudi če ne bi bila, je bilo očitno, da se njena hči vzpenja v svetu.
Nekega večera je vstopila in zagledala vogal mehke knjižne platnice, ki je štrlel izpod vzmetnice. Izvlekla je knjigo in jo proučila s svojo svetilko. Bila je nesrečna izbira: D. H. Lawrence, Zaljubljene ženske.
Gospa Winterson je vedela, da je bil Lawrence satanist in pornograf, zato ga je zabrisala skozi okno, zatem pa brskala in premetavala; telebnila sem se s postelje, medtem ko je metala knjige, eno za drugo, skozi okno in na dvorišče. Grabila sem knjige in jih poskušala skriti, pes je zbežal z njimi, moj oče pa je nemočen stal v pižami.
Ko je končala, je vzela pečico na petrolej, s katero smo greli kopalnico, šla na dvorišče, polila knjige s petrolejem in jih sežgala.
Gledala sem, kako so gorele in gorele in spomnim se, da sem razmišljala, kako je toplo, kako svetlo v ledenem januarskem večeru. In knjige so bile zame vedno svetloba in toplota.
Vse sem jih ovila v celofan, ker so bile dragocene. Zdaj pa jih ni bilo več.
Zjutraj so bili koščki besedil raztreseni po vsem dvorišču in aleji. Zažgani, narezljani delčki knjig. Nekaj drobcev sem pobrala.
Verjetno zato pišem tako, kot pišem – pobiram drobce, negotova o nepretrgani pripovedi. Kaj pravi Eliot? S temi drobci sem podprl svoje razvaline …2
Bila sem zelo tiha nekaj časa, vendar sem spoznala nekaj pomembnega: kar je zunanje, ti je lahko kadarkoli odvzeto. Le tisto, kar je v tebi, je varno.
Besedila sem se začela učiti na pamet. Vedno smo se učili na pamet dolge odlomke iz Svetega pisma in videti je, da so ljudje v času oralne tradicije imeli boljši spomin od tistih, ki se opirajo na shranjeno besedilo.
Bili so časi, ko zapisovanje ni bilo administrativno opravilo, ampak umetniška oblika. Najzgodnejše pesmi so bile namenjene komemoraciji, spominjanju preko generacij, bodisi na zmago v bitki bodisi na plemensko življenje. Odisej in Beowulf sta pesnitvi, da, a s praktično funkcijo. Če tega ne moreš zapisati, kako boš predal naprej? Zapomniš si. Recitiraš.
Ritem in podoba poezije poenostavita spominjanje bolj kot proza, ker je laže peti. Toda jaz sem potrebovala tudi prozo, zato sem naredila svoje lastne zgoščene različice romanov devetnajstega stoletja – prizadevala sem si za talismane, ne da bi me preveč skrbel zaplet.
V sebi sem nosila vrstice – niz vodilnih luči. Imela sem jezik.
Proza in poezija sta dozi, zdravili. Kar zdravita, je raztrganina, ki jo je realnost prizadela domišljiji.
Bila sem poškodovana in zelo pomemben del mene je bil uničen – to je bila moja realnost, dejstva o mojem življenju; na drugi strani dejstev pa je bilo tisto, kar bi lahko bila, kako bi se lahko počutila, in vse dokler sem imela besede za to, podobe za to, zgodbe za to, nisem bila izgubljena.
Bila je bolečina. Bila je sreča. Bila je boleča sreča, o kateri je pisal Eliot. Prvič sem to bolečo srečo občutila, ko sem se vzpenjala na hrib nad našo hišo, po dolgih, raztegnjenih ulicah z mestom ob vznožju in s hribom na vrhu. Tlakovane ulice. Ulice, ki so vodile naravnost do Factory Bottoms.
Pogledala sem ven in ni bilo videti kot ogledalo ali svet. To je bil kraj, kjer sem bila, ne kraj, kjer bi lahko bila. Knjig ni bilo več, vendar so bile predmeti, tistega, kar so vsebovale, se ni dalo tako zlahka uničiti. Kar so vsebovale, je bilo že v meni, in skupaj bomo odšle.
In ko sem stala nad kadečo se kopico papirja in tiska, ki je bila naslednjega dne še zmeraj topla, sem razumela, da bi lahko naredila nekaj drugega.
»Jebi ga,« sem si mislila. »Lahko pišem svoje lastne.«
