Na Društvo ŠKUC smo od Slovenskega filmskega centra na vlogo za sofinanciranje 31. festivala LGBT filma (prej Festival gejevskega in lezbičnega filma) v začetku avgusta prejeli sklep, da se naša vloga zavrže kot »nepopolna in vložena s strani neupravičene osebe«. Iz dopisa je razvidno, da je komisija SFC to ugotovila 28. 5., nam pa je SFC to sporočal šele 3. 8. Od SFC v vmesnem času tudi nismo prejeli poziva, naj vlogo dopolnimo, kot to za nepopolne vloge terja besedilo razpisa. Iz sklepa tudi ni nikjer pojasnjeno, v čem je vloga nepopolna, glede neupravičene osebe pa SFC navaja, da je Škuc kot nosilec projekta povezan z Emotion filmom, ki SFC dolguje sredstva. Ob tem naj navedem, da festival LGBT filma nikoli ni bil finančno ali upravljavsko povezan z Emotion filmom, da Emotion film že vrsto let finančno sploh ne posluje in da je sam SFC z Emotion filmom 13. 4. 2015 sklenil pogodbo o poravnavi dolga. Glede na vse to se mi poraja vprašanje, kaj je sedaj spodbodlo SFC, da izloča festival LGBT filma, ko je vendar že zaključil dogovarjanje z Emotion filmom, zakaj ni tako postopal že prejšnja leta, saj je zadeva že stara, in kako bo SFC lahko pripomogel k obstanku festivala LGBT filma – ali pa mu to seveda sploh ni v interesu.
Toda naj prepustim to bitko za oslovo senco birokratom ter pogledam stvari z druge strani, edine merodajne za snovanje kulturnih dogodkov. Pri festivalu LGBT filma sodelujem že več kot 25 let, festival je preživel številne različne lokacije, različne sisteme, številne kulturne sekretarje in ministre, pa tudi direktorje filmskih skladov in centrov. Njihov odnos, z res redkimi izjemami, nikoli ni bil ugoden, državna podpora pa tudi ne – dolga leta je sploh ni bilo, zadnja leta pa se je podpora SFC gibala okoli številke 7.000 evrov. Ob tem, da gre za najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi ter najstarejši slovenski mednarodni filmski festival, s čimer bi se SFC lahko kitil, je ta podpora minimalna. Res je, tudi brez nje bo festival preživel, in upam, da bo preživel tudi ta sistem, ministre in direktorje. Pa vendar! Festival LGBT filma nikoli ni bil, in tudi ni mogel biti, zgolj filmski festival, zgolj kulturni dogodek. Vedno je bil tudi politični dogodek, ker je LGBT tema enostavno tudi politična tema in vsako njeno kulturno utelesenje je hkrati tudi politično. Zato je bila in je vsaka birokratska odločitev v zvezi s festivalom tudi politična odločitev. Toda kako naj tako odločitev razumem v času, ko slovenska država sprejema vključujočo družinsko zakonodajo, ko najema tovornjak na berlinski paradi ponosa, ko se glavno mesto kiti z nazivom mavrično mesto? Hkrati pa skušajo državne institucije onemogočati LGBT kulturo, ki je ne nazadnje temelj identitete LGBT populacije! Populacije, če sem banalen, ki prav tako prispeva v kulturni proračun ter ima gotovo vso pravico do svojega koščka iz tega proračuna.
Ne zanima me, kaj na vse to v svojem birokratskem jeziku porečeta direktor SFC in ministrica za kulturo, bolj me zanima, kako bosta pripomogla k temu, da 31. festival LGBT filma (in vsi nadaljnji) ne bo propadel – pa tudi, kaj bodo storili mediji ter širša javnost (seveda pravoverno heteroseksualni), da bo ponudba filmskih festivalov ostala pestra in svetovljanska.
Brane Mozetič, koordinator 31. festivala LGBT filma
