Stephane Lambert: Moje razgaljeno telo

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Stephana Lamberta, Moje razgaljeno telo. Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

 

 

 

Stéphane Lambert, rojen leta 1974 v Bruslju, sodi med odmevnejše nove glasove valonske literature. Doslej je izdal več knjig poezije, romanov in krajše proze. Plodovit je tudi na področju esejistike, še posebno rad piše o slikarstvu: njegovi knjigi o Claudu Monetu in Marku Rothku sta doživeli igralski interpretaciji. V literaturi, pogosto avtobiografski, se posveča želji, telesu, identiteti, družini, smrti in kaosu sodobnega sveta, nenehno pa je prisoten nemir homoseksualnosti. Melanholična pripoved, s pridihom ironije, se odvija v natančnem jeziku, ki s svojo čistostjo in ostrino zadaja trpko bolečino. Pripoved Mojerazgaljeno telo se osredotoča na telo, odkrivanje lastnega telesa, njegovega življenja, ki je hkrati tudi naše. Zgodba o rasti telesa, o prvih odzivih telesa na telo istega spola, o spolni zlorabi, ki je hkrati uvajanje v užitek, o spopadu telesnih vzgibov z zavorami razuma in okolice, ter o težavnosti vse to zapisati v jezik – brez moraliziranja in licemerja.

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah, Ceccatty in Izoard.

/ odlomek /

 

(Gotovo sem bil tedaj še premlad, da bi to poimenoval za svojo prvo meseno izkušnjo, da bi tistega moškega imel za svojega prvega ljubimca. Veliko zaupnih prijateljev me je do zdaj hotelo prepričati: To vendar ni bila ljubezen, to je bilo posilstvo! To zgodbo se seveda lahko bere z več kotov. Glede na moja prezgodnja leta, bi morala stvar zadevati le sodišče. Toda to bi pomenilo pozabiti na mojo neučakanost, ko sem odkril njegovo pomirljivo moško telo, njegov tako poseben vonj, vlažne poljube, pozabiti na mojo neučakanost, da ga spet srečam, in na nekakšno preprosto ugodje, ki sem ga čutil v njegovem objemu. Od tedaj nič več ni bilo tako kot prej. Vse se je spremenilo. Preveč sem navezan na odtenke, da bi lahko jasno popisal tiste trenutke. Bila je ljubezenska zgodba, ki sem jo prvič doživel s svojim telesom, vendar ne morem zanikati izgube glasu, ki me je zgrabila za zaprtimi vrati najinih prepletanj, teže tišine, ki se je zrušila name ter me prisilila v nekakšno pasivnost, dobival sem več kot sem dajal: so mi osnove uvajanja, neizrekljivost občutja ali zgolj strah zavezali jezik? Ja, to je bil moj prvi ljubimec, ne da se reči drugače, čeprav so bila njegova dejanja protizakonita, sem se ob njem obnašal, kot se obnašamo v ljubezni, čakal sem ga, bil občutljiv na njegove zamude, sumničil sem ga laži, bil ljubosumen na druge in blagoslavljal sem njegovo telo, bolj kot je katoliška vera, ki me je učila v šoli, pričakovala, da ljubim telo Rešenika. Kakšna odurnost mora biti v tem mojem priznanju, kakšna sramota, da ne molčim o tem, kot so mi vztrajno prigovarjali psihologi. Tajnost, v kateri je dolga leta ležala ta izkušnja, je ohranila čustva, ki sem jih gojil do tega moškega, v vsej njihovi resničnosti.)

Res pa je tudi: kako je mogoče, da sem bil tedaj na voljo za tako ljubezen, kot da jo je nekaj v meni čakalo, vabilo. Tedaj sicer nisem imel za to nobene razlage, imel sem svoje življenje otroka, skupino prijateljev, s katerimi sem zbijal šale, običajne igre, in niti ne prave prepovedi v zvezi s temi stvarmi, ki naj se me ne bi tikale, ki naj bi jih še ne poznal; in v vsej nedolžnosti, ki so mi jo nudili, s katero so starši šemili otroke in ki sem se je kot ubogljiv učenec bog ve po kakšnem čudežu držal, se je moj ud vseeno povečal ob dotikih njegove roke, da, v tisti pustinji čutov, v kateri so me držali, mi je začenjal vstajati, tistega dne, ko sva bila sama pri njem doma in je strašno nežno potoval po mojem telesu, dokler ni šel tja, kamor še nihče ni vstopil, in mi razkril skrivnostni del, ki sem ga do tega dne v skladu s samoumevnimi pravili in običaji tajil ter to učenost prenašal na leta, ko se ji je dostojno posvetiti. In starost je z roko, ki me ni le ljubkovala, prišla dosti prej, kot sem si lahko predstavljal, v resnici si nisem ničesar predstavljal, saj mi je bila misel na to prepovedana, in tedaj se je v meni nekaj izkrivilo, kajti moje telo je bilo dovzetno za njegovo božanje, plašno ga je sprejemalo, ni ga zavračalo; na mojo veliko zaprepadenost je kri boleče napolnila žile mojega uda (tedaj še nisem vedel, da imam rahlo fimozo), ja, in ko se je telo nagonsko odzivalo z ugodjem na to vsiljeno roko, je bil moj duh čisto izgubljen, ni razumel namere, prijateljev ni bilo zraven, da bi se smejali, te igre nisem poznal, zlasti pa mi je bilo takoj kristalno jasno, da mora ostati prikrita, nisem še vedel, kaj se bo zgodilo, toda vse, kar sem ravno doživljal – po prvem božanju me je slekel in peljal v svojo sobo, iz hlač je izvlekel svoj ud in začel masturbirati, mene pa je spodbujal, naj delam enako, tako da sem si ga tedaj prvič začel drkati – resnično nisem vedel, kaj naj s tem počnem; pred tem dnem, tem popoldnevom, ko se je neka stvar odločila, so bili poleg starši, ki so sodili namesto mene, ki so obvladovali moje življenje, starši, na katere sem se v neki meri lahko zanesel, ni mi bilo treba razmišljati, moja usoda je bila v njihovih rokah, nenadoma pa me je nova situacija, v kateri sem se znašel, iztrgala iz te varovalne sheme in me povlekla v povsem neznano območje, kjer sem se znašel sam na pragu želje in z nejasnim občutkom krivde (z odmevom maminih besed iz pustinje). Prav v tem trenutku se je moje življenje, brez različnih stopenj, preobrnilo, postal sem nekdo drug. Ravno ko sem stopal iz otroštva, o tem nisem smel govoriti. To tako udobno zavetje je izginilo. Izgubilo je rešilno moč.

 

Comments are closed.