Prevedla Diana Pungeršič
Svatava Antošová (1957), osrednja češka lezbična pesnica, pripovednica in publicistka, v svoji eksperimentalni pisavi uveljavlja transformativno estetiko, čutno nazornost in polnokrvno erotiko.
Opravljala je najrazličnejše poklice, od leta 2009 je urednica literarnega tednika Tvar. Njeni pesniški začetki segajo v konec 70. let, ko se je s samizdati spuščala v češko literarno podzemlje in se uveljavila kot izostren glas bivanjske pristnosti in boja za posameznikovo svobodo. Iz tega temelja, v katerem vidno mesto zasedata patafizika Alfreda Jarryja in rokovska poezija, rastejo pesničini metaforično bogati, s (samo)ironijo prežeti, zvonki, močno ritmizirani verzi, v katerih neredko opazimo sledi nadrealizma in bitništva.
Doslej smo Antošovo v slovenščini lahko brali v antologiji evropske lezbične poezije Brez besed ji sledim (Škuc, 2015), pričujoča knjiga pa je prerez skozi pesničinih šest osrednjih zbirk (1994–2014), Koledar šestega čuta je nastal že v 80. letih, a je zaradi političnih razmer lahko izšel šele po padcu totalitarnega režima. V tem slogovno raznolikem, vendar notranje skladnem opusu izstopa avtoričina resnici zavezana nekonformistična drža, a tudi občutki tesnobe sredi homofobnega sveta. Domala apokaliptično soočenje s trpljenjem, nasiljem, morbidnostjo in razkrojem ni nihilistično, temveč usmerjeno v iskanje življenjskih vrednot.
Pesnico, ki pri predstavljanju svoje poezije pogosto sodeluje z glasbeniki, z njimi pripravlja pesniške recitale in poezijo razširja v druge avdiovizualne platforme, zanima tako erotika telesa kot erotika duha. Samoiskateljski preplet ženskega in moškega lirskega subjekta je disharmoničen, kažoč na začarani krog podrejanja lastne spolne želje heteronormativni matrici, kar nujno vodi v samozanikanje in osamo. V slednji lezbična pesnica najde priložnost za pesem in osvoboditev: »Poezija me je uspela ponesti nekam dlje, onkraj zamejitev in omejenosti sveta, onkraj njegove ozkosti, minljivosti in ničevosti. Dala pa mi je še nekaj. Pomagala mi je ustvariti lasten svet. Ta, v katerem živim, mi nikoli ni bil dovolj. In še vedno mi ni.«
Diana Pungeršič je književna prevajalka iz češčine in slovaščine ter v slovaščino kot tudi literarna kritičarka, ki poseben poudarek namenja refleksiji poezije, slovenske in prevodne.
