Pri Založbi ŠKUC sta v zbirki Vizibilija izšli dve novi knjigi, in sicer pesniška zbirka pod katero se podpisuje Ingo Jesen Vitman Öri: Sin svoje roke, in pesniška zbirka Natalie Diaz: Postkolonialna ljubezenska pesem.
Natalie Diaz: Postkolonialna ljubezenska pesem
Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2024
Prevod: Kristina Kočan
Postkolonialna ljubezenska pesem, druga pesniška zbirka Natalie Diaz, je pesniška rapsodija, v kateri se avtonomnost želje spopade z metodami družbenega izbrisa. »O tej knjigi sem razmišljala kot o gibanju teles, življenjske energije, leksikalne energije,« pravi Diaz. »O jeziku in pesmih sem razmišljala kot o svojem lastnem telesu in načinu, kako ljubi ali je ljubljeno, kako rani ali je bilo ranjeno. O tem razmišljam kot o majhnih vratih svetlobe v moji prsnici, ki vodijo v labirint krvi, vode in zemlje, ki vodi v temno votlino za mojim srcem, kjer so še ena vrata svetlobe – tako je ta knjiga nastala.«
Nasilje, ki ga Amerika izvaja nad staroselsko populacijo, je kontinuirano nasilje. Diaz pa kljub temu (ali pa prav zato) hoče, da se vsakega telesa, ki ga s seboj nosijo njene pesmi, – telesa jezika, zemlje, rek, trpečih bratov, sovražnikov in ljubimk – dotaknemo in obravnavamo kot ljubljeno telo. Rane, ki jih zadajajo rasizem, šovinizem, tudi nasilje nad ekosistemom, so skozi njene pesmi transformirane v erotično silo: »Naj potem svojemu hlepenju rečem poželenje. / Naj mu rečem vrt«, zapiše avtorica.
Diaz kljubuje pogojem, iz katerih piše. Sooči se z ameriško družbo, katere vznik stoji na zatiranju in naposled izbrisu teles, kakršno je njeno, in ljudi, ki jih ljubi: »Trudim se, da ne postanem muzej same sebe. Trudim se, da vdihnem in izdihnem,« piše, »Prosim: Naj bom osamljena, toda ne nevidna.« Postkolonialna ljubezenska pesem ustvarja nekaj močnejšega od upanja – v teh pesmih poteka izgradnja prihodnosti. A prihodnost ni nekoč, pozneje, pač pa je shema odločitev, ki jih sprejemamo zdaj, in Diaz v teh pesmih izbere ljubezen.
Ingo Jesen Vitman Öri: Sin svoje roke
Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2024
»Sin svoje roke je zbirka o telesu, družini in ljubezni, vendar z nezanemarljivo specifiko: je zbirka o telesu, družini in ljubezni kvir in transspolne osebe. Je prva slovenska zbirka transspolnega avtorja. … Lahko rečem, da je osnovno vezivo zbirke prav ljubezen, če jo razumemo predvsem kot tovarištvo. Kot vez, ki ustvarja varen prostor. Tudi romantična ljubezen ne obstaja zgolj kot odmaknjena začaranost nekje v metaforah, daleč stran od ulice, kjer /v sencah pretijo pošasti in se omara nikoli ne konča/. Ravno obratno: razvije se natanko na tej ulici, kjer hodi tudi desničarska mladina, ali v tem mestu, kjer biva tudi homofobna mati bivše ljubimke.« —-iz spremne besede Hane Samec Sekereš
Ingo Vitman Öri je pesnik mlajše generacije, Sin svoje roke pa je njegov pesniški prvenec in predstavlja prvo pesniško zbirko trans pesnika na Slovenskem. Öri je študent umetnostne zgodovine in sociologije, sodeluje pri festivalu angažiranega pisanja Itn. in pri avtonomnem študentskem prostoru K17. Sodeloval je pri dijaških pesniških večerih Spekter (org. Novi dijak), na Menjalnici poezije (festival Itn.), Velikih lezbičnih branjih (ŠKUC), pri Kviropisju (Kud Kentaver) in drugod.
