TISKOVNA KONFERENCA – KUD France Prešeren
četrtek, 10. 4. 2008 ? ob 11.00
vabimo vas na tiskovno konferenco z novostmi zbirk Aleph in Lambda, na kateri bodo spregovorili avtorji, prevajalci in recenzenti
Center za slovensko književnost / zbirka Aleph
PRIMO LEVI: Ob negotovi uri
prevajalka Jolka Milič
GABRIEL FERRATER: Ženske in dnevi
prevajalka Simona Škrabec
PETER SEMOLIČ: Vožnja okrog sonca
avtor Peter Semolič in recenzent Goran Dekleva
Društvo ŠKUC / zbirka Lambda
BRANE MOZETIČ: In še
avtor Brane Mozetič
CIRIL BERGLES: Tutankamon
avtor Ciril Bergles
GOJMIR POLAJNAR: Atlantis
avtor Gojmir Polajnar in recenzent Gašper Malej
LAWRENCE SCHIMEL: Sosedje in prijatelji
urednik
Izid knjig so podprli Ministrstvo za kulturo RS, italijansko Ministrstvo za zunanje zadeve in Institut Ramon Llull.
Istega večera vas ob 20.00 vabimo v klub Monokel, Metelkova-mesto, na literarni večer in pogovor z Branetom Mozetičem
O NOVIH IZDAJAH:
PRIMO LEVI: OB NEGOTOVI URI
Italijanski pisatelj, esejist in pesnik Primo Levi je bil rojen leta 1919 v Torinu in tam tudi umrl 11. aprila 1987 (samomor). Diplomiral je iz kemije in opravljal poklic kemika do upokojitve. Med vojno je bil najprej partizan, nato so ga ujeli Nemci in ga poslali v taborišče Manowitz-Auschwitz. To ga je zaznamovalo do tragičnega konca. Po vojni je napisal veliko knjig in prejel zanje številne nagrade in priznanja. Omenila bom le pomembnejša dela: Se questo ? un uomo (Ali je to človek, v slovenščini izšlo pri Cankarjevi založbi, 2004); La tregua (Premirje), 1963, nagrada Campiello; Storie naturali (Prirodoznanstvene zgodbe), 1967, nagrada Bagutta; Il sistema periodico (Periodni sistem), 1975, nagrada Prato (preveden tudi v slovenščino, izšel skoraj neopažen leta 1992 pri mariborski založbi Obzorja); La chiave a stella (Ključ zvezdaste oblike), 1978; nagrada Strega; La ricerca delle radici (Iskanje korenin), 1981; Lilit, 1981; Se non ora, quando? (Če ne zdaj, kdaj?), 1982, nagrada Viareggio in Campiello; pesniško zbirko Ad ora incerta (Ob negotovi uri), 1984; ponatisi z dodatkom 18 novih pesmi 1990, 1998 in 2004; L’altrui mestiere (Tuj poklic), 1985; I sommersi e i salvati (Potopljeni in rešeni), 1986 ? knjiga je izšla leta 2003 tudi pri nas, in sicer v Ljubljani pri Studia humanitatis v prevodu Irene Prosenc Šegula, s spremno besedo Marte Verginella. Maja 1987 je izšel intervju Prima Levija s pisateljem Fernandom Camonom Autoritratto di Primo Levi (Autoportret Prima Levija). Tri leta prej (1984) pa v knjigo vezani Dialogo (Dialog) med Primom Levijem in znanim italijanskim fizikom mednarodnega slovesa Tulliom Regge, ki se uspešno ukvarja tudi s poljudnoznanstveno publicistiko. Prevedene pesmi so iz zbirke Ob negotovi uri, ki je izšla pri založbi Garzanti leta 1984, s kasneje dodanimi pesmimi v ponatisih.
Jolka Milič je plodovita prevajalka italijanske poezije v slovenščino in tudi slovenske v italijanščino. Za svoje delo je prejela cel kup priznanj in nagrad.
GABRIEL FERRATER: ŽENSKE IN DNEVI
Gabriel Ferrater (Reus, 1922) je na čelo zbirke Ženske in dnevi (1968) postavil kratko pesem svoje žene Jill Jarrell, kar v angleščini in brez njenega imena ali kake druge opombe. Po poroki z njo ? skupaj sta sicer živela le slabi dve leti ? in po tej njeni reakciji ni objavil nobene pesmi več, napisal pa je komajda še kakšen verz, ki je ostal skrit med kupi papirjev njegove zapuščine. Eden največjih katalonskih pesnikov sploh se je povsem nenadejano odrekel pesniškemu izrazu, ker ?ni imel povedati ničesar več?. Vse svoje znanje in izkušnje je destiliral v tri drobne knjižice, napisane med 1958 in 1963, in ponovno zbrane pod že omenjenim naslovom leta 1968. Rez, s katerim se je tako odločno ločil od poezije, je dobil vzporednico 27. aprila 1972 s pesnikovim samomorom.
April je vzel pesnika, misleca, izjemno prodornega in plodnega literarnega kritika ter jezikoslovca. Ferrater je prvi prevajalec Kafke v španščino (s prevodom Procesa iz 1966), a tudi prvi, ki je na polotok uvedel Glinza, Sapira, Bloomfielda, Benvenista, že od leta 1969 naprej so njegovi študentje lahko poslušali tudi predavanja o Chomskem. V posthumno objavljeni zbirki kritiških zapisov Pisatelji v treh jezikih (Escritores en tres lenguas, original v španščini) je najti nikoli dokončan založniški projekt nenavadne enciklopedije, v kateri se pod geslom tega ali onega znanega pisatelja skrivajo iskrivi, a vendar izjemno poglobljeni eseji. Med imeni najdemo Joycea, Prousta ali Büchnerja, pa tudi Jüngerja, Laclosa ali Williama Blakea, kot bi hotel pesnik predstaviti vse široko literarno obzorje, ki ga je izgradil v zelo nekonvencionalnem življenju. Do svojega desetega leta ni stopil čez šolski prag, leta vojne je preživel v Franciji, se po vrnitvi vpisal na matematiko, pa študija nikoli ni dokončal, se začel učiti slikarstva, a se potem uveljavil kot likovni kritik, nenadoma je začel objavljati pesmi in jih še bolj nepričakovano prenehal pisati, bil je vseskozi strasten bralec in pisec razmišljanj o vsem, kar je sploh kdaj prebral, dokler se ni ob slučajnem srečanju z neko slovnico katalonskega jezika odločil, da je slaba in da bo zato sam napisal novo. To je bil vzgib za njegovo zadnjo intelektualno strast ? jezikoslovje ? ki jo je prekinila prostovoljna smrt.
Njegova najdaljša pesnitev, ki zaenkrat še ni dostopna v slovenskem prevodu, nosi naslov Nedokončana pesem. Ferrater je vedel in zaradi tega verjetno tudi trpel, da človek nikoli ne uspe priti do popolne izpolnitve. Njegovo življenje pa ni, kot bi se morda lahko napačno zdelo, niz grenkih porazov, temveč ravno nasprotno, bil je, vsaj na intelektualnem področju, pravi osvajalec lovorik. Tudi njegove ljubezenske izkušnje so daleč od nesrečnega vzdihovanja. Toda naj bo užitek še tako izjemen, je vse podvrženo toku časa, tej ?igri treh limon na grobem skrilavcu?, ki je noben Mallarméjev met kocke ne bo mogel odpraviti. Človek ni poraženec v igri naključij, temveč je žrtev minevanja. ?V daljavi, manj resnična / kot Tindarejeva Helena, ki nam je dala / imena in podobe? se v eni mnogih pesmi, ki so posvečene Heleni Valentí (1940- 1990), obrača na svojo veliko ljubezen do skoraj dvajset let mlajšega dekleta. Hotel je ustvariti poezijo, v kateri bi bili odnosi med osebami bolj natančno izdelani kot v romanu. Črpal je iz osebnih izkušenj (s prijateljem Jaimejem Gil de Biedmo sta skovala izraz ?poezija izkušnje?, ki je še danes priljubljena krilatica katalonske literarne kritike), a je od pesnika hkrati odločno zahteval, naj iz poezije odstrani vsako sled popkovine, ki jo veže na lastno življenje. Pesništvo je postalo zanj naporno iskanje analogij, s katerimi bi lahko doživeto izrazil na umetniški način: ?nič drugega, kot zasilen red, s katerim si poskušam razložiti svoje življenje.?
Simona Škrabec je osrednja posredovalka prevodov in informacij med slovensko in katalonsko književnostjo, saj redno objavlja v obeh deželah tako prevode kot literarno kritiko. Iz katalonščine je doslej prevedla knjige Caldersa, Foixa, Moncade, Todoja in Cabréja.
PETER SEMOLIČ: VOŽNJA OKROG SONCA
Pritisk resničnosti ? zunanje in notranje ? je enostavno prevelik se zapiše Semoliču na začetku zbirke; no, temu pritisku pesnik le nekaj verzov pozneje najde še eno ime ? tranzicija. Takole pravi: v množici takšnih in drugačnih tranzicij ne razumemo več niti samih sebe.
Da je Semolič mojster spominjanja, melanholije odtekajočega trenutka, bolečih ljubezenskih drolerij, nesmotrnega vztrajanja pri hrepenenju, da njegova pesemska ? pa najbrž še katera ? persona v glavnem stoji za korak vstran in zadaj, se pravi, na obrobju, bolj v nezainteresirani kakor po vsej sili kritični distanci do raznolikih ? kapitalskih in, v kolikor to tako ali tako ni eno in isto, kulturnopolitičnih ? središč moči, vse to seveda že dolgo vemo. Vožnja okrog sonca naštete odlike Semoličevega pisanja povečini neguje naprej; tu je Prosojnost, ki v nekaj verzih uspe obrisati prah s tistega že precej občega mesta, ki pravi, da ni nihče otok sam zase, da nas je z vsako smrtjo manj; tu so Zverinice, kjer Semoličev pesemski jaz z razorožujočo nežnostjo ljubljeno nagovarja z veverico, medvedko, mamo polhovko.
A tu je vseskozi tudi tisti, s stampedom tranzicij zvezani pritisk resničnosti, ubeseden z mestoma strupeno pa vselej precizno artikulirano ironijo, ki znotraj Semoličevega opusa slej ko prej predstavlja nemajhno novost oziroma ? kakor je danes modno reči ? razširitev področja boja. Toda ta boj, ki ga subjekt Vožnje konsistentno, nepomirljivo, malone frontalno bije z družbeno stvarnostjo, se kaže bolj izsiljen kakor izvoljen. To je, z drugimi besedami, boj za preživetje kolikor se pač zunanja, družbena tranzicija v širokem diapazonu ? ki sega od, denimo, štipendijske politike nekega ministrstva prek mrež, ki jih pletejo neizbežne veze in vseprisotna poznanstva, do prevladujoče ideologije prisilne sreče ? zajeda globoko v posameznika, v njegov čisto intimni prostor svobode in ga skuša oblikovati po svoji podobi.
Dolgo je že, kar je Barthes nekje zapisal, da je ljubezenski diskurz danes izjemno samoten. Čeprav ga utegnejo mnogi govoriti, ga, po Barthesu, nihče ne podpira. Če kaj, se je od srede sedemdesetih spremenilo kvečjemu to, da so se tovrstne osamele, pozabljene, izginevajoče govorne prakse le še namnožile. A vsakokrat, ko Semoličeva poezija v Vožnji okrog sonca govori o malo-obrtniški pameti, ko z grenkobo ugotavlja, kako noben ni imun na srečo, ko spregovori o Poljski in misli na Slovenijo (vroclav [je bil] turoben kot socializem in do vrha natlačen z neoliberalističnimi potlačitvami) ali ko navsezadnje vztraja, da je človeštvo zdolgočaseno do smrti, takrat je Semoličeva poezija vsakokrat znova na strani vseh tistih, ki še govorijo samotne govorice. Čeprav tudi sama slej ko prej sodi mednje, nič ne kaže, da jo bo vrvenje tega, našega časa preglasilo. Nasprotno; zanjo, se mi zdi, velja natanko tisto, kar o ljubljeni nekje pripominja Semoličev pesemski jaz – da namreč so besede, ki so zgolj njene in zaradi katerih jo prepoznavamo v temi in šumenju sveta.
BRANE MOZETIČ: IN ŠE
Mozetičeva dvanajsta pesniška zbirka zaključuje trilogijo, ki se je začela z nagrajeno zbirko Banalije in se nadaljevala s knjigo Še banalije. V njej nam pripoveduje podobne stiske in podobne zgodbe, ki bi jih najraje, kot pravi sam, natisnil le v nakladi za ožji krog svojih bralcev in bralk, a ga pravila založništva silijo v širšo javnost. Zbirki je priložen CD, na katerem avtor bere pet pesmi. Glasbeno jih je opremil Damjan Bizilj, bolj znan kot dj Bizzy.
CIRIL BERGLES: TUTANKAMON
Pričevanja modrecev, pesnikov, popotnikov in preprostih ljudi v prvem delu pesniške zbirke Tutankamon, ki govori o poti in času, o večnem kozmičnem redu in povezanosti življenja s smrtjo, se v drugem delu prepletajo s poetičnimi razmišljanji o mladosti, lepoti in ljubezni. Bergles pred nami razgrinja svet, ki ni obremenjen s predsodki, in kjer se lahko mlade sanje in želje svobodno izživijo. Stari Egipt je metafora za prostor in čas, ki se ne sramuje strasti, čutnih užitkov, najdrznejših sanj, pohotnega zanosa krvi, in je strpen do vseh oblik ljubezni. Pesem potuje v preteklost, da bi izrazila misli in občutja, ki se izkažejo za brezčasna in univerzalna. To je poezija o prebujanju telesa, o iskanju telesnega in duhovnega stika v strastnem hrepenenju po drugem bitju, o bližini in ljubezni, poezija, ki zanosno pritrjuje življenju, ki preseneti in očara s senzualnostjo, z erotično energijo ter s silovito izpovedno močjo.
GOJMIR POLAJNAR: ATLANTIS
Najnovejša kratka proza Gojmirja Polajnarja ostaja zvesta duhu avtorjevih predhodnih knjig, s tem pa tudi sorazmerno neobičajna za družbene okvire, v katerih bo ugledala luč dneva ? a vsaka količkaj produktivna bralska izkušnja potrjuje, da ji je slednje lahko samo v prid. Kot vse bolj domišljene se razkrivajo Polajnarjeve pripovedne strategije, ki so jih razne kritiške antilogike že utegnile brati kot neverodostojne, nefokusirane ali nerazumljive (kot projekcijo lastnega neznanja in nelagodja, skratka): ob sunkovitih preskokih med žanrsko heterogenimi diskurzi se kot podstat ?insceniranega? sveta vzpostavlja predvsem pluralna in fluidna seksualnost/tekstualnost govorcev/govork (nezanemarljiv del knjige je izpisan v ženskih edninskih oblikah) in drugih protagonistov, ki temelji na igrivem proizvajanju neskončnih odlogov in zastranitev, pri čemer pa, paradoksalno, užitek nikakor ne umanjka: postopno odstiranje miselno in čutno dražljivih ?individualnih?, ?zasebnih? obsesij in fantazmov (lucidne ?kvaziesejistične? pasaže ponazorijo njihovo vpetost v sfero ?javnega?, zunaj katere jih preprosto ni moč misliti) vodi k izostritvi pogleda, ki naj se razpre odkrivanju dotlej neslutenih pokrajin ? v naslednjem koraku pa k dejavnemu (so)oblikovanju svobodnejših prostorov/svetov.
LAWRENCE SCHIMEL: SOSEDJE IN PRIJATELJI, otroško slikanico ilustrirala Sara Rojo Pérez, prevedla Marjeta Drobnič
Zgodba o fantku, ki ima dva očeta, odpira vrsto vprašanj in družbenih pojavov, s katerimi bi se morali seznaniti današnji otroci: različne oblike družine, ljubezen do istega spola ter nenazadnje sprejemanje in spoštovanje raznolikosti vseh ljudi ? to pa pomeni tudi prepoznavanje nestrpnosti, ki se izraža z raznimi načini diskriminacije drugačnih, med drugim s homofobijo, rasizmom, mačizmom in podobno. Nekateri pojmi so na koncu knjige natančneje razloženi. Skratka, pred vami je knjiga, ki bi jo moral dobiti v roke vsak otrok!
Lawrence Schimel (1971) piše v španščini in angleščini. Doslej je izdal več proznih del za odrasle, z ilustratorko Saro Rojo Pérez pa preko trideset knjig za otroke. Za svoje delo je prejel več nagrad.
