29. festival gejevskega in lezbičnega filma
Luka Pieri
Kink

Razlika med nasiljem in sadomazohizmom je v odgovornosti. Osebi, za katero veš, da te nikoli ne bi prizadela, dovoliš, da te tepe. Bistvo ni seks, temveč obvladovanje. To je psihološki trip. [...] Ko si zvezan, te prevzame pomirjujoč občutek. Kot takrat, ko si bil še otrok in te je mama tesno prepasala v avtu. Hotela je, da si varen. To je bilo ljubezensko dejanje.

- Madonna, Sex


Stroj, velik kot zunajkrmni motor, se zaganja med noge ženske, ki visi z glavo navzdol. Moški kriči, medtem ko se električna palica približuje njegovim razgaljenim genitalijam. Ženska stiska med zobmi brzdo, medtem ko jahalni bič tleska ob njene zvezane prsi.

To je tipičen dan snemanja pri Kinku, največjem spletnem ponudniku BDSM vsebin, kjer v nekdanji orožarni The Armory v San Franciscu s posebno zasnovanimi napravami in pripomočki zadovoljujejo najrazličnejše fantazije, od zanikrnih stranišč do sterilnih vesoljskih plovil in mučilnih podzemnih ječ, daleč od industrije hlinjenih orgazmov in laganja kameri.

Film Christine Varosne razkriva samo fascinantne in pogosto nerazumljene subkulture, temveč nam predstavi tudi skupino inteligentnih, karizmatičnih in zavzetih ljudi, ki resnično uživajo v svojem delu. Zanjo je bilo ustvarjanje dokumentarca edinstveno potovanje v nenavadno privlačen svet, v katerem je odkrila veliko o človeški naravi, ob tem pa tudi o sebi.

Producent filma James Franco je v teh prostorih snemal film o S&M sceni in stara, srednjeveškemu gradu podobna orožarna, katere fasada je že kultni simbol spletne strani kink.com, ter ljudje, ki tu delajo, so ga tako navdušili, da je sklenil ustvariti dokumentarec. »Verjemi,« je dejal skeptični režiserki, »popolnoma te bo prevzelo«. In Christina Varos je res že po prvih pogovorih s člani pestre Kinkove družine ugotovila, da jih hoče bolje spoznati in razumeti.

Sprva so bili tudi sami malce zadržani, ker je neki producent pred časom hotel tam posneti prispevek za resničnostno oddajo, vendar so se ob tem počutili izigrane, kot bi njihova življenja iztrgali iz konteksta. Toda njen pristop je temeljil na iskrenem zanimanju in kmalu so ji zaupali – kot podrejeni zaupa gospodarju v spoštljivem razmerju, kjer sta si v resnici enakovredna, saj oba spoznavata meje drug drugega in se drug drugemu prilagajata.

Prav v odnosih in vzdušju Kink močno izstopa v razvejanem svetu sodobne pornografije (je tudi edino pornopodjetje, ki ima na strani za prijave modelov objavljene plačilne tarife). Poleg specifičnosti vsebin in ciljne publike se Kink razlikuje od mainstreama zaradi varnega in spoštljivega delovnega okolja. »Spoznala sem več modelov, ki jim BDSM ni posebno pri srcu,« poudarja Varos, »vendar je delovno okolje tu tako vzorno, da raje pridejo sem iz Los Angelesa, da bi jih bičali in zvezali, kot da snemajo klasične porniče z nespoštljivimi delodajalci.«

Režiserka se je lotila projekta z zelo omejenim znanjem o pornografiji, zvrsti BDSM same pa namenoma ni hotela vnaprej raziskati, saj se je želela otresti predsodkov in ustaljenih predstav. Na splošno, večkrat izrazito negativno dojemanje te zvrsti namreč močno vplivajo tudi popačene podobe, ki jih pogosto izkorišča ali celo ustvarja pop kultura.

Pred dobrimi dvajsetimi leti je kič in blišč izumetničenih, po navadi z zločinom povezanih S&M podob v mainstreamu (pomislimo, na primer, na mračne prikaze v Vabi ali klišeje v Prvinskem nagonu) bolj ali manj učinkovito, vsekakor pa pred svojim časom razdirala Madonna z zloglasno knjigo Sex (no, in nesrečnim filmom Telo kot dokaz), kjer je med drugim igrivo, a povsem trezno raziskala lezbično in gejevsko S&M sceno. V sodobnejši kinematografiji pa po vsebini in izvirnosti le izstopajo surovi Učiteljica klavirja, pretenciozni Škandalozno pero o markizu de Sadu ter bistveno bolj iskreni Tajnica.

Zadnje čase pa se BDSM dejansko spreminja iz tabuja v vse privlačnejšo temo tudi v pop kulturi. »Čeprav nisem prebrala knjige Petdeset odtenkov sive, me veseli, da obstaja,« pravi režiserka, češ da tudi zaradi tega nenadnega fenomena lahko takšni filmi dosežejo širšo publiko. »BDSM že dolgo obstaja. Prvi nazorni prikaz sadomazohizma so menda našli v etruščanski grobnici, kjer dva moška bičata žensko s šibo v erotični situaciji. To je bilo v drugi polovici 6. stoletja pr. n. št. Čeprav nekateri trdijo, da človek uživa v tem, da ga zvežejo ali šeškajo samo, če ga k temu napeljuje nekakšna kulturna indoktrinacija, ostaja dejstvo, da so ti nagoni v marsikom prisotni, in od nekdaj je tako.«

Spolnost je sama po sebi še dandanes velik tabu, to pa še zlasti velja za BDSM, ki ga marsikdo površno dojema kot nasilno izživljanje oziroma perverzijo. »Zato je za tiste, ki jih ta življenjski slog privlači, težko odkrito govoriti o tem,« poudarja režiserka, »saj pojem sam megli kultura sramu in obsojanja. Zdaj je to sicer moderno, vendar je tudi vroča tema, ki odpira številna vprašanja o spolnosti, vlogah spolov in moči nasploh.«

Prav zato Varos pravi, da se je ob tej izkušnji veliko naučila o zapleteni naravi medosebnih dinamik obvladovanja, ne le v svetu BDSM praks, temveč tudi v realnosti vsakdanjega čustvenega življenja. »BDSM je svet pravil. Bistvo je v skupnem določanju in spoštovanju meja zaradi telesne in čustvene varnosti vpletenih.«

Spominja se, kako ji je v zasebnem pogovoru neka ženska razlagala, da je v življenju imela veliko čustveno nasilnih razmerij, vendar se je ta krog prekinil prav tedaj, ko se je začela ukvarjati z BDSM-jem. »Ob raziskovanju tega življenjskega sloga je lahko proučila lastne želje po podrejanju brez čustvenih posledic. Onkraj seksualnega okolja ima psihološka moč določeno vlogo v vseh človeških odnosih.«

Toda izredno heterogeni in razcepljeni svet pornografije je navsezadnje le nepredvidljiva in neusmiljena industrija, kjer sta tako kot v medosebnih odnosih prav pamet in samospoštovanje ključnega pomena, zlasti za tiste, ki s tem delom preživljajo družino. Ena Kinkovih najbolj izkušenih domin je režiserki odkrito povedala, da kljub svoji ljubezni do tega poklica ne bi bila navdušena, če bi se njena hči odločila zanj. Toda razlog je pravzaprav univerzalen. »Sama sem svoje karte odigrala pametno in varno. Ampak v tej industriji zdržiš povprečno dve leti. Izkoristijo te in te odvržejo. Tu je veliko izgubljenih duš in nikakor ne bi hotela, da bi bil moj otrok izgubljena duša.«