Rudy Donatello – odlično ga odigra večkrat nagrajeni Alan Cumming – je talentirana, zajedljiva dragica, ki nastopa v enem izmed losangeleških klubov, kamor nekega večera zaide tudi pravnik Paul Fliger (Garret Dillahunt). V sosednjem stanovanju, kjer živi Rudy, pa biva zanemarjen deček z downovim sindromom Marco. Ko mora njegova mama, odvisnica od drog, na odvajanje, želi za Marca poskrbeti Rudy. A ne bo tako enostavno. Naličen moški, dregica, pa že ne more biti primeren starš. Ali pač.

Zgodba se odvija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Torej to ni zgodba današnjih dni? Ali gre za potujitev, za dokumentarni prikaz »krutih« starih časov – kot denimo pri nekdanjem fenomenu tukajšnjih aleksandrink? Morda. A sam se bolj zavzemam za drugo interpretacijo. Namreč: film res zbuja vtis možnosti, da se gledalci in gledalke lahko distanciramo – po drugi strani pa vsakdo, ki se količkaj ozira po današnjosti, ne more zavrniti istosti sodobnosti. Krivice, postavljene v preteklost, so tako krivice današnjega časa. Si predstavljate kakšen kraval (pod krinko »največje koristi za otroka«) bi nastal tudi danes, ko bi kakšna tetka želela dobiti skrbništvo? Ne gre torej za potujitev, temveč za izostritev poante.

Kmalu je film, ki je prejel številne nagrade po svetovnih filmskih festivalih. Zaradi izjemne zgodbe in zaradi igralskih presežkov. V zvezi s slednjim v filmu izstopa – poleg Cumminga – zlasti mali Marco, ki ga prepričljivo upodobi Isaac Leyva. Vsekakor torej film, ki je vreden ogleda.