29. festival gejevskega in lezbičnega filma
Jasmina Šepetavc
Teža življenja/ lahkotnost smrti

»O tem se tu ne govori,« reče Hee Eun, ko nanese v naši študentski sobi v Seulu pogovor o homoseksualnosti, Hyeon Jeong (za nas, ki nikoli nismo prav izgovorili njenega imena, Dorothy) pa vehementno zmiguje z glavo in krili z rokami, v zadregi zardeva in pravzaprav ne ve, kaj bi v tistem trenutku sama s sabo. Hee Eun, bolj hladnokrvna izmed njiju, nadaljuje: »Morali bi se pogovarjati, ampak stigma je še vedno velika … Večina družin še vedno pričakuje, da se poročiš in imaš otroke.« In »to« delaš na skrivaj. »To« je utišan diskurz, ki se v prevladujoči tradiciji neokonfucionizma, pomena družinskih vezi in religije težko ubesedi v obliki kakršnekoli javne diskusije ali aktivističnega gibanja. Ali kot je zapisal korejski gejevski aktivist Seo Dong Jin v enem redkih člankov, ki se ukvarjajo s homoseksualnostjo v Južni Koreji Mapping the Vicissitudes of Homosexual Identities in South Korea: »Homoseksualnost je izraz brez svojega referenta«; homoseksualnost je neozaveščena, ni priznana kot družbena realnost, homoseksualec pa je nedružbena entiteta.

Biti nedružbena entiteta je ravno tista pozicija, kjer se srečajo alternativne seksualnosti in monstruoznost. Benshoff v knjigi Monsters in the Closet zapiše, da je bila homoseksualnost vedno konstruirana kot v svojem bistvu monstruozna, tisto, kar kljubuje naravi, kar je nespodobno in pretirano seksualizirano in v tej perverzni seksualnosti transgresivno. »Koncepta ‘pošast’ in ‘homoseksualec’ delita mnogo istih semantičnih nabojev in vzbujata veliko enakih strahov o seksu in smrti« (1997, 3). Seksualnost, smrt in monstruoznost se v filmu Teža (2012) združijo v utelešenem, mesenem pomenu v sivini neke mrtvašnice. Jung je deček za vse v mrtvašnici, kjer preživlja svoje dneve, izoliran od sveta v družbi mrtvecev. Trupla tiho ureja – očisti strjeno kri, jih namaže in počeše, zabije žeblje v krsto. Med mrtveci se znajde, ker ti ne obsojajo: Jung je grbavec, ki ima zaradi vse hujšega tuberkoloznega kašlja vedno okrvavljeno srajco in jemlje vsak dan pest tablet za artritis. Njegovo edino veselje je slikanje, edina težava je, da modelov zaradi otrplosti ne more vedno postaviti v zaželeno pozo. Med nič bolj glamurozno postavitvijo v zanikrnem javnem WC-ju Jungova sestra nastavlja anonimnežu skozi luknjo blaženosti, dokler naključnih ljubimcev ne zmoti policijska racija. Retrospektivno se nam počasi odkriva zgodba o nekonvencionalni družini: Junga je njegova mati, lastnica butika, posvojila in ga imela za sužnja na podstrešju, izoliranega od ljudi. Jungov brat je zdaj njegova samodestruktivna sestra Dong-bae, ki ne najde svojega mesta v družbi, niti v spolni kategorizaciji: »Moram si odrezati to. Dovolj mi je, da živim kot spaka.« Družinski trikotnik se sklene kakopak z materjo, ki operacije spremembe spola ne dovoli. »Če se o tem ne govori, to ne obstaja,« pa je ravno tista mantra, ki Dong-bae potiska od družbenega priznanja njene ženskosti, ki si ga želi, v nedružbeno entiteto, ki pijana životari med izpraznjenimi ulicami mesta (Seula?), podrtimi stranišči in mrtvašnico, ki je v tej postavitvi neizbežna poslednja destinacija »spak«, kot imenuje sebe in Junga.

Seksualnost je v tem somraku spak surova in frustrirajoča: med obupano nekrofilijo groteskne podobe fanta s čelado in naključnimi hitrimi fuki na ulici je odnos med Jungom in njegovo sestro, čeravno razpet med ljubeznijo in sovraštvom, najbliže nečemu, kar bi lahko imenovali intima: ko mladi Jung prvič zaloti svojega brata v ženski obleki in spita skupaj, ko starejša Dong-bae v stiski pride v mrtvašnico in se z golim telesom, ki ga sovraži, privije k Jungu in nenazadnje v poslednjem empatičnem dejanju, ki ga Jung lahko naredi za sestro.

Od fikcije nazaj v realnost: Seo Dong Jinov članek o mapiranju homoseksualnih identitet v Južni Koreji je bil objavljen leta 2001, od takrat pa do mojega pogovora deset let kasneje, je Južna Koreja bogatejša za kar nekaj filmov, ki se ukvarjajo s homoseksualno tematiko, in uspešnih filmskih festivalov z alternativnimi pristopi do tematike: Seulski LGBT-Festival, Mednarodni festival ženskega filma in Festival človekovih pravic. Leta 2001 je transseksualka Harisu zaigrala v filmu Rumeni lasje 2, v resničnem življenju pa končala, drugače kot Dong-bae, poročena na veliki javni poroki. Film Kralj in klovn (2005) o kralju, ki se zaljubi v klovna, je postal nacionalni predstavnik za nominacijo za oskarja le leto po tem, ko je korejska vlada odstranila homoseksualnost z liste družbeno nesprejemljivih seksualnih dejanj, leto kasneje pa je avtirani režiser Leeson Hee-il posnel menda prvi zares gejevski južnokorejski film Brez obžalovanja (prikazan na našem festivalu 2007) o ljubezni med mladim umetnikom, ki zapade v prostitucijo, in bogatim dedičem, ki zapade v svoje družbene in družinske obveznosti. Zamrznjena roža (2008), ki smo jo videli na našem festivalu v 2011, govori o kralju in njegovem ljubimcu, temelji pa na zgodovinskih zgodbah o kraljevih stražarjih in njihovi obredni homoseksualnosti, da ne omenjamo vrste drugih filmov, ki spadajo v tako priljubljen žanr romantične komedije korejskega popularnega filma, le da vojaka v filmu Samo prijatelja (2009) med dopustom ne obišče njegovo dekle, temveč fant s prikupno škatlico čokolade (da ne bo pomote, ta lahkotna romantična komedija je v Južni Koreji dobila starostno omejitev 18 let, z dopisom »tveganje posnemanja«). Lezbijke se znajdejo na ekranu precej redkeje, skoraj vedno vpete v heteronormativni okvir, kjer se slej ko prej pojavi moški, ki dobi eno ali obe za ceno ene (izjema je dokumentarec Outirani: Projekt streti homofobijo in nekaj kratkih filmov: Oh! Čudovita Koreja!, ljubezenska zgodba med migrantko in prostitutko, ali pa Nekoč, film s profetičnim imenom o dveh ženskah, ki prideta na govorilne ure, ker je njuna hči na testu naredila napako: ob izjavi »Rodila sem se dvema mamama« je obkrožila resnično). Ena prvih upodobitev lezbištva v južnokorejskem filmu, Memento Mori (1999), zgovorno vpne lezbično željo v nedružbeno in smrt, v svet duhov, ena zadnjih ekranizacij z ne preveč posrečenim naslovom Osramočena (2010), pa ni nikoli prišla do mainstreamovskih kinematografov.

Teža na neki način potrjuje tezo o nedružbeni entiteti »spak«, ki spadajo samo v mrtvašnico. A hkrati zares ne govori samo o seksualnosti; je (ne)namerno nadaljevanje opusa Kyu-hwan Jeona, ki ga je začel s svojo nizkoproračunsko trilogijo o mestu – Mozartovo mesto (2008), Živalsko mesto (2009), Plesno mesto (2010) – o globoki osamljenosti, ki ne doleti le Jeonovih »spak«, temveč je neko bolj splošno občutje njegovih likov, ki hodijo po sodobnem Seulu drug mimo drugega, vsak zase. Teža v tem pomenu ne označuje toliko bremena jasnih družbenih konvencij in družinskih zahtev po konformnosti, temveč težo osamljenosti, ki postane pretežka za ranjeno telo, da bi jo nosilo samo. V življenju in smrti »spak« se metafora in materialnost telesa združita in zarisujeta obzorje samote.