Kako ste dobili zamisel za svoj film Rosie? Je bil morda navdih iz resničnega življenja?

Film je navdihnila moja mama, ki je umrla pred desetimi leti. Bila je točno taka kot Rosie. Tudi drugi liki, zgodba in celo prizorišče so bolj ali manj avtobiografski. Dovolil pa sem si nekaj pripovedne svobode.

Če bi morali film opisati z enim stavkom, kaj bi rekli?

Ne moreš ubežati družinskim vezem, četudi misliš, da si se jih že zdavnaj znebil.

Rosie niti ni tipičen gejevski film, čeprav je glavni junak gejevski pisatelj. Veliko bolj se ukvarja z njegovimi odnosi z mamo, s preminulim očetom in sestro. Kaj sta osrednja tema ali odnos v filmu?

Film govori o tem, kako te tvoje družinsko ozadje zaznamuje. In o tem, kako so osebne družinske legende, ki si jih vsak konstruira zase, pogosto zasnovane na napačnih predpostavkah.

Rosie se dogaja na švicarskem podeželju. Je to prostor za gejevsko ali lezbično življenje?

Lahko bi bil. Odvisno je od tega, kako samozavestna sta gej ali lezbijka, ki zahtevata svoj prostor sredi ruralne družbe, ne da bi zdrsnila v vlogo obstranca ali žrtve. Večina lezbijk in gejev ni pripravljenih za tovrstni boj in raje zbežijo v velika mesta, kjer je življenje lažje.

Kaj je bil največji izziv za vas, ko ste snemali film?

Da sem ga moral posneti v 25-ih dneh. V Švici so filmi kronično šibko financirani, čeprav je to ena najbogatejših držav na svetu.

Kako ste izbrali igralke in igralce – in to zelo dobre – za film?

Izziv je bil najti švicarske igralke in igralce, ki govorijo švicarsko nemščino. Nemški igralci namreč niso sposobni govoriti tega dialekta. Populacija, ki govori švicarsko nemščino, šteje okoli pet milijonov. Večinoma so bančniki, ne igralci. Toda našel sem jih po gledališčih v Nemčiji in Avstriji. Nekateri najboljši švicarski igralci in igralke delajo v tujini. Sibylle Brunner, ki igra mamo Rosie, še nikoli ni imela glavne vloge v filmu. Režiserji in TV-uredniki radi izbirajo vedno iste obraze, da bi se izognili tveganju z novimi. Tudi Sebastian Ledesma, ki igra Maria, ni poklicni igralec in nikoli ni igral v filmu. Spoznal sem ga na večerji pri prijatelju.

Kako je bil film sprejet v Švici in drugje? Nam lahko poveste, kaj posebnega ali zabavnega se je zgodilo na projekcijah?

V Švici je film uspešnica. V kino-dvoranah je bil predvajan štirinajst tednov. Tudi na festivalih je bil zelo dobro sprejet. Celo v Moskvi. Samo pravoslavni ljudje imajo težave z gejevskimi prizori. Presenetljivo pa je, da sta bila starejšim ljudem všeč tako film kot igralka Sibylle Brunner. Rekli so, da je Rosie takšna kot ruska babuška.

In še zadnje, običajno vprašanje – vaš naslednji projekt?

Trenutno montiram dokumentarec, ki sem ga posnel letos. To je družinska zgodba in glavni lik je bil pred leti poznan v Švici kot glasbenik, pisec in vrhunski maneken. Zdaj trpi zaradi anksiozne motnje. Film ima naslov »Electroboy«. Naslednje leto bom posnel nov film. To bo zgodba o dveh profesionalnih igralcih nogometa, ki se zaljubita.