29. festival gejevskega in lezbičnega filma
Moja pošast in jaz

(Jeanette Winterson
– My Monster and Me)


Dokumentarni film je posnet po motivih pisateljičine avtobiografije Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? (Škuc-Lambda, 2013, prevod Suzana Tratnik).


Odlomek iz knjige:


Imela je lepe prsi. Vsa je bila lepa, z razkošnim, gostim trikotnikom črnih dlak v mednožju in temnimi dlakami na rokah in s črto od trebuha do sramnih dlak.

Ko sva se zgodaj zjutraj zbudili, je rekla: »Ljubim te. Že zelo dolgo sem te ljubila.«

»Bilo me je preveč strah,« sem rekla.

»Naj te ne bo,« je rekla. »Ne več.«


In njena jasnost je bila kakor voda, hladna in globoka, in dalo se je videti skoznjo vse do dna. Nobene krivde. Nobene bojazni.

Svoji mami je povedala o naju in mama jo je opozorila, naj ne pove očetu in naj pazi, da ne bo izvedel.

Vzeli sva kolesi. Vozili sva se dvajset milj in se ljubili pod živo mejo. Janeyjina roka je bila vsa krvava. Spet sem dobila menstruacijo.

Drugega dne sva kolesarili do Blackpoola. Šla sem k svoji mami in jo vprašala, zakaj je to naredila. Zakaj me je zaklenila ven? Zakaj mi ni zaupala? Nisem je vprašala, zakaj me ni več marala. Ljubezen ni bila več beseda, ki bi jo midve še lahko uporabljali. To ni bilo enostavno da / ne. Ljubezen ni bila čustvo; bila je minsko polje med nama.

Pogledala je Janey. Pogledala je mene. Rekla je: »Ti nisi moja hči.«

To skoraj ni več štelo. Tedaj je bilo prepozno za tovrstne izjave. Imela sem svoj lastni jezik in ta ni bil njen.

Z Janey sva bili srečni. Šli sva na kolidž. Videvali sva se vsak dan. Začela sem se učiti šofirati v zdelanem miniju na kosu nikogaršnje zemlje. Živela sem v svojem lastnem svetu knjig in ljubezni. Svet je bil živahen in nedotaknjen. Počutila sem se ponovno svobodno – mislim, da zato, ker sem bila ljubljena. Gospe Winterson sem nesla rože.

Ko sem se tistega večera vrnila, so bile rože v vazi na mizi. Pogledala sem jih ... Peclji so bili v vazi. Cvetove je odrezala in jih vrgla v neprižgani kamin. Kurivo je bilo pripravljeno in na črnem sloju premoga so bili beli cvetovi malih nageljnov.

Mama je v tišini sedela na stolu. Ničesar nisem rekla. Pogledala sem sobo, majhno in čedno, medeninaste leteče race na polici nad kaminom, medeninaste klešče za trenje orehov v obliki krokodila, zraven budilke na isti polici, stojalo za obleke, ki smo ga lahko dvigali in spuščali nad ognjem, kredenco z našimi fotografijami. Tukaj sem živela.

Rekla je: »To ni dobro. Vem, kaj si.«

»Mislim, da ne veš.«

»Dotikaš se je. Jo poljubljaš. Goli. Skupaj v postelji. Misliš, da ne vem, kaj počneš?«

Prav ... to je to ... nič prikrivanja tokrat. Nobenega drugega jaza. Nobenih skrivnosti.

»Mama ... Jaz ljubim Janey.«

»Torej si vsa na njej ... razgreti telesi, povsod roke ...«

»Ljubim jo.«

»Dala sem ti možnost. Vrnila si se k hudiču. Zato ti zdaj povem, ali odideš iz te hiše in se ne vrneš ali pa se nehaš videvati s tem dekletom. Povedala bom njeni mami.«

»Ve.«

»Kaj ve?«

»Njena mama ve. Ni taka kot ti.«

Gospa Winterson je dolgo molčala in potem je zajokala. »To je greh. Šla boš v pekel. Šibka telesa vse do pekla.«

Šla sem gor in začela pakirati svoje stvari. Nisem vedela, kaj bom naredila.

Ko sem prišla dol, je mama nepremično sedela in strmela v prazno.

»Potem pa grem ...,« sem rekla.

Ni odgovorila. Zapustila sem sobo. Šla sem naprej po ozki veži, kjer so bili plašči na obešalnikih. Ni kaj reči. Bila sem pri glavnih vratih. Slišala sem jo za seboj. Obrnila sem se.

»Jeanette, mi boš povedala, zakaj?«

»Kaj zakaj?«

»Veš, kaj zakaj ...«

Toda ne vem, kaj zakaj ... kaj sem ... zakaj ji ne morem ugoditi. Kaj hoče. Zakaj nisem to, kar ona hoče. Kaj hočem ali zakaj. Nekaj pa vem: »Ko sem z njo, sem srečna. Enostavno srečna.«

Pokimala je. Zdelo se mi je, da razume, in res sem pomislila, tisti hip, da si bo premislila, da se bova pogovorili, da bova na isti strani steklenega zidu. Čakala sem.

Rekla je: »Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?«