29. festival gejevskega in lezbičnega filma
Jasmina Šepetavc
Yoshiko in Yuriko in Tsuyako

Poskusi rekonstrukcije lezbične zgodovine so v najboljšem primeru mreže intimnih motivov in družbene nuje, ki se pletejo med živimi in mrtvimi ter skozi prostor in čas vlečejo virtualne vezi med fragmenti zamolčane/skrite/izkrivljene zgodovine. Iz uradnega zgodovinopisja so lezbijke izginile, prvič kot ženske in drugič, ker so bile vedno dojete kot deviantne zaradi svoje seksualnosti. Dva filma, ki ju vrtimo na letošnjem festivalu, Yoshiko in Yuriko ter kratki film Tsuyako, potegneta vezi med živimi in mrtvimi skozi pripoved o zamolčanih ljubeznih.

Film Yoshiko in Yuriko povezuje tri različne ženskev različnih obdobjih skozi čas turbulentnih sprememb za ženske in njihove želje na Japonskem. Začnimo z režiserko Sachi Hamano, danes 65-letno gospo, ki je v svoji karieri posnela več kot 300 filmov. Sachiko Hamano se je po srednji šoli preselila v Tokio, tam študirala fotografijo in poskušala postati režiserka. V 60-ih letih je bilo tovrstno poskušanje polno neizbežnih zavrnitev fantovskega kluba, ženske niso mogle biti režiserke, zaradi nuje pa so lahko bile igralke. Tako je Sachiko šla v edino branžo, ki ji je omogočala delo režiserke – mehko pornografijo, del širšega vala filmov imenovanih roza film ali pinku eiga, populariziranih v 60-ih,ki so vključevali vse od seksploatacije do romantičnih filmov z nemalo seksa – in odvrgla žensko končnico -ko iz svojega imena, kompromis, da ji ni bilo treba uporabljati moškega psevdonima.

Mali paradoks ali pač svojevrsten upor: režiserka, ki si je želela snemati filme iz ženske perspektive, torej ne o samurajih in gejšah, jakuzah in ženah, je skozi takrat še neodvisen, a zelo mačistično nasilen mehki porno dobila svojo priložnost za projekte, ki so bili proseksualni in feministični v svoji politiki. Svoj prvi film je naredila že leta 1971, podnevi režirala, ponoči spala z nožem pod blazino zaradi nadlegovanja moškega dela filmske ekipe. Leta 1998 se je odločila, da posname prvi neroza film, ker je ugotovila, da je nihče ne jemlje resno, kljub opusu tristotih naslovov (leto prej je bila za največjo japonsko režiserko proglašena Kinuyo Tanaka z opusom šestih filmov). In Search of a Lost Writer: Wandering in the World of the Seventh Sense o delu in življenju pisateljice Midori Osaki je njen prvi projekt odkrivanja izgubljenih, izbrisanih ali spregledanih intelektualk Japonske; Yoshiko in Yuriko je drugi. Hamano pa se ne ustavi zgolj pri izgubljenem delu žensk, ki jih prikazuje, temveč gre dlje v tem, da njihove umetnosti ne loči od njihovih zasebnih izgub, njihovih strasti, ljubezni in seksa. Pri rekonstrukciji življenja Osaki gre za skorajda arheološko najdbo in ponovno pisanje njenega življenja: Hamano je poskušala pokazati predvsem to, da avtorica ni bila nesrečna in depresivna, kot je bilo splošno mnenje in pogost stereotip o samski umetnici, zasvojeni s protibolečinskimi tabletami, ki od svojih zgodnjih tridesetih let dalje ni napisala ničesar več, temveč rekonstruira njeno pojmovanje sedmega čuta, ki odpira potenciale alternativnega življenja, dela in ljubezni. Pri Yoshiko in Yuriko gre režiserka še dlje, ko prikaže ženski, ki nista bili marginalizirani figuri uradne zgodovine, prej obratno, in razkrije intimno ljubezensko zgodbo, njuno »ljubezen brez imena«, kot sta jo imenovali, ki je bila več desetletij pozabljena.

Yoshiko Yuasa je bila znana japonska prevajalka iz ruščine – prevajala je predvsem Čehova in Gorkega –, ki ni skrivala svojega nagnjenja do žensk. Med študijem se je zaljubila v feministično pisateljico Tamuro Toshiko (ki je kasneje sama zapustila svojega moža zaradi ljubimke in aktivistke za delavske pravice Etsu Suzuki, s katero sta živeli v Kanadi 15 let, vse dokler slednja ni nenadoma umrla). Pri 24-ih letih je živela z gejšo Sei Kitamura, po razpadli zvezi pa spoznala mlado, baje genialno pisateljico Yuriko Chujo.

Piše se leto 1924 in začne se filmska zgodba. Yoshiko, ki je takrat delala kot urednica nekega časopisa, in Yuriko, nesrečno poročeno s priznanim starejšim akademikom Arakijem Shigerom, seznani skupna prijateljica. Začne se večletno razmerje, v katerem obe raziskujeta svoj odnos in meje. Yoshiko je prepričana v svojo ljubezen do žensk, toda prevečkrat prizadeta, da bi zaupala; Yuriko je prepričana v konec svojega zakona in v strastno ljubezen do Yoshiko. Režiserka v filmu prikaže njuna japonska leta, razvoj odnosa od prijateljstva do ljubezenskega razmerja, ne tako srečen razplet pa le nakaže.

Yoshiko in Yuriko začneta živeti skupaj leto po tem, ko se spoznata, leta 1927 pa kot prvi tuji ženski gostji odideta za tri leta v Sovjetsko zvezo, kjer Yoshiko študira, Yuriko piše in kjer se spoprijateljita z režiserjem Sergejem Eisensteinom. Ko se vrneta na Japonsko, se njuno razmerje kmalu konča in Yuriko se poroči s Kenjijem Miyamotom, literarnim kritikom in vodjo Japonske komunistične stranke. Med vojno sta bila zakonca preganjana in večkrat zaprta, po njej sta postala ikoni komunizma in mirovnega gibanja, lezbično razmerje Yoshiko in Yuriko, ki je umrla že leta 1951, pa je ostalo velika skrivnost. Yoshiko je skozi leta postajala priznana prevajalka in aktivistka zgodnejšega japonskega feminističnega gibanja. O razmerju z Yuriko je molčala vse do intervjujev, ki jih je dala Hitomi Sawabe malo pred smrtjo, in iz katerih (poleg pisem in drugih dokumentov) je nastala knjiga Yuriko, Dasuvida-niya. Yoshiko je umrla skoraj tri desetletja za svojo ljubimko, leta 1990.

Na tej točki v časovno mrežo, razpeto med tremi ženskami, spet vstopi Sachi Hamano: ob prebiranju romana Nobuko, v katerem je Yuriko opisala srečanje med ženskama, in poslednjih intervjujev z Yoshiko je rekonstruirala veliko ljubezensko zgodbo, ki je bila zamolčana več kot pol stoletja in ki jo je sama lahko posnela šele 10 let kasneje, ob izdatnem financiranju prostovoljnih skupin, ki so si želele zgodbo dveh znanih žensk osvetliti v javnosti.

Tsuyako je film mlade japonske režiserke nove generacije žensk, ki delajo filme, Mitsuyo Miyazaki, in je precej bolj oseben. Režiserka je na deseto obletnico babičine smrti našla sliko, na kateri je babica sedela z neko drugo žensko. Samo pogled je tisti, ki je dal Mitsuyo misliti, da sta bili ženski zaljubljeni. Tako je naredila alternativno življenjsko zgodbo v poklon svoji babici: kaj je bilo za kuliso dogovorjenega zakona, njenega dela v tovarni, njene vloge matere in žene, obveznosti in potlačenih želja? Daljša verzija filma nam pokaže okvir, v katerem se režiserka sreča z zdaj že staro žensko na sliki, ki ji nenazadnje pove vse o svoji ljubezni, podobno, kot je to storila Yoshiko. Zato, da zgodba ostane. Tako ni nenavadno, da je Sachi Hamano napisala knjigo Ženske, delajte filme!,v kateri že z naslovom pove vse. Povejte svojo zgodbo, da se ne izgubi. Le redkokdaj se zgodi, da to kdo naredi namesto vas.

Sachi Hamano
Sachi Hamano