LESBO 15/16
Id. 2002: KARNEVAL
Naslovnica knjige: Policija, mediji, UZI in WTC (Antiglobalizem
in terorizem)
KAJ SPLOH HOČEMO?
Nataša Velikonja
Skorajda je to bil isti krog ljudi, vsekakor pa isti krog zanimanj
in politične misli. Poglejmo samo droben izsek: politična aktivistka
Mary Eleanor Fitzgerald, dolgoletna kolegica Emme Goldman in sodelavka
anarhističnih revij Mother Earth in Blast, je v zgodnjih dvajsetih
temeljno začrtala newyorški radikalni, socialistično in komunistično
obarvani teater Provincetown Playhouse, ki je uvajal eksperimentalne
dramske oblike, obdeloval seksualne anta-gonizme in spopade srednjega
sloja z mejami, ki definirajo zasebnost. Umetniške odgovore so
v njem podajale umetnice in umetniki, kot Djuna Barnes, Susan
Glaspell, Edna St. Vincent Millay, Marguerite Zorach ali Eugene
O'Neill.
Sodelavka "rdeče Emme" je bila tudi Emily Coleman,
tesna prijateljica Djune Barnes. Emmo Goldman je - tako kot Barnesovo
- podpirala mecenka Peggy Guggenheim. Barnes je bila, tako kot
Goldmanova, dobra znanka Margaret Anderson, urednice Little Review,
literarne glasnice anarhističnih idej, feminizma in seksualne
osvoboditve. Zgodnja anarhistična misel je bila tesno povezana
s tematizacijami spolov in seksualnosti. To so bila dvajseta.
A leta 2002 lepe rdeče-črne zastave ljubljanske anarhistične scene
niso vihrale na ljubljanski homo "paradi ponosa". Ko
jih vidiš, je, kot bi slišal bobne. Ni jih bilo.
Da ostaja homo aktivizem brez solidarnosti sorodnih protifašističnih
politik, je torej - gledano skozi perspektivo celotnega 20. stoletja
- nova zgodba. Za našo generacijo je to nekaj znanega. Znana zgodba
je tudi, da se revolucije prej ali slej sfižijo - morda tudi zato,
ker v svoje boje že od začetka ne vstavijo tudi elementarnih bojev
proti spolnim in seksualnim konvencijam ter prisilam, ali, še
huje, tem bojem se v določenem momentu odpovejo.
video “Shoot the Dog”, George Michael
Tako je bilo v osemdesetih, kjer so homo poante ostale obrobne
celo v kontekstu novih družbenih gibanj, vse skupaj pa je na koncu
pokopalo narodno gibanje. Ne dolgo tega je punk aktivist Igor
Vidmar na televizijski okrogli mizi ob tridesetletnici ŠKUCa napadel
lezbično aktivistko Natašo Sukič, ki je omenjala izbruh homofobije
po nastopu Sester na EMI, da je to, kar govori, "ideologija".
Ob komentiranju videa "Shoot the Dog" so na Studiu City
obžalovali, da George Michael skoči iz političnih v seksualne
tone - s tem naj bi nevtraliziral subverzivni naboj, saj naj bi
seksualnost bila zgolj točka, kjer kapital ujame javnosti.
Ne v teoriji ne v praksi se ni potrebno zagledati daleč stran,
da bi se uspeli naučiti razbrati seksualnost kot področje, kjer
se v sodobnosti porajajo družbeni konflikti. Pomembno se mi zdi
opozoriti, da se zagrebška anarhistična knjižna edicija imenuje
"Što čitaš?"
Kako je torej dandanes? Tonči Kuzmanić v eseju "Policija,
mediji, UZI in WTC: antiglobalizem in terorizem" (Mirovni
inštitut, 2002) opozarja na podružbljanje političnih zgodb. No,
prva mala velika politična akcija Urada za intervencije - akcija
za roza večere v vedno bolj nacionaliziranem K4 novembra 1999
- ni bila niti podružbljena, temveč v celoti izginjena. O njej
ne govori več nihče. UZI je že bil postavljen, že poimenovan,
a prav za to akcijo namenoma nesubjektiviziran, zabrisan pod krinko
neštetih podpisnikov in podpisnic protestnega pisma. S tem naj
bi fragmentirali lokacijo upora in naredili njegov center netransparenten.
UZI se je začel s taktikami queer aktivizma, s strategijami namenske
razpršenosti, decentraliziranosti, nelociranosti. Zadeva je funkcionirala:
ŠOU je kljub aroganci popustil in nekdo je takrat pripovedoval,
kako so si na upravi štirke razbijali glave, kdo vendarle stoji
za podpisi - katera instanca nas je vendarle postavila skupaj.
Oblast ne zna razmišljati drugače. Decentralizacija je še danes
krovni znak UZIja, četudi se v kasnejših akcijah ni nikoli več
zares ponovila.
Dandanes vidimo nepovezane detajle. Na Metelkovi, na Molotovu.
Če je na eni strani radikalna leva in anarhistična scena tista,
ki se ji homo aktivizem in homo akcije zdijo zgolj družbenje,
boj za užitek in manifestacije hedonistične zabave, pa tudi sami
geji in lezbijke ne vedo, kaj bi počeli s širšo platformo političnega
boja. Kaj pravzaprav hočemo? Integracijo v družbo? Kakšno družbo?
Je pod vprašajem samo homo populacija ali so pač pod drobnogledom
vsa družbena razmerja? Kot lezbijka definitivno nimam nobene veze
z roza kozolci, pa če bi to bil edini homo zbirni center na svetu.
Vprašanja za nepovezane in nakupčkane brate in sestre: je boj
proti Natu samo boj proti militarizmu in nekomunikativnosti oblasti,
je zgolj pacifistična karikatura bombe ali pač tudi razmislek
o postdemokratičnih družbah, novem svetovnem redu "organizirane
nedolžnosti" in družbene normalnosti? Se ost tega boja usmerja
tudi v - kot jih imenuje Kuzmanić - koncepte "higienične
in sanitarne družbene življenjske ureditve", "vladavino
družbenega", ki začenja sistematično določati pravilnost
kulture, okusa, reda, spolnih praks? Čudenje, zakaj policija v
demokratični državi intervenira ob mirnih političnih demonstracijah,
je odveč: nova naloga oblasti ni več politično komuniciranje,
temveč podružbljanje. Nasilje, ki smo mu danes priča, je nasilje,
ki se izvaja zaradi kršitev družbene sprejemljivosti. Kaj bereš?
Vrni v seznam kazala - LESBO 15/16
LLOBBY - notranji | Carnival
= defense | LLOBBY - zunanji
| JUGOSLAVIJA | TEMA3MESEČJA
- Nasilje| VEN IZ KLOZETA | ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET
- Marlene Diestrich | SCENA | MEDIJSKE
REALNOSTI | PORNOVIZIJA | EVA (strip)
| SUMMARY (in English)
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
