Lesbo: politična, kulturna in socialna revija.
Izhaja od leta 1997 in je nepridobitnega značaja.

Zadnja številka.
Pravkar izšli deli
Nataša Velikonja: PLEVEL in
Shari Benstock: ŽENSKE
Z LEVEGA BREGA
.
Bibliografija literature in
gradiva z lezbično in gejevsko tematiko, ki se v slovenskem jeziku zbira od začetka 20. stoletja. Seznam materiala je v delu in stalnem dograjevanju.




Vrni v seznam
Recenzije

 

Teresa de Lauretis: FILM IN VIDNO (1998)

Esej Terese de Lauretis »Film in vidno« je pri zbirki ŠKUC-VIZIBILIJA izšel leta 1998. Prevedla ga je Nataša Velikonja. Besedilo analizira reprezentacije lezbijk v filmu »She Must Be Seeing Things« (1987) režiserke Sheile McLaughlin. Avtorica raziskuje načine in pogoje lezbične vidnosti ter pogleda na lezbijke, ovire in možnosti gledanja ter vidnosti. Ukvarja se z vprašanji subjektivnega pogleda in socialne vidnosti, reprezentiranja in gledalstva. Posebno pozornost namenja težavnosti definiranja avtonomne oblike ženske seksualnosti in želje znotraj platonske kulturne tradicije, temelječe na seksualni (in)diferenci. Oblikovati skuša načine konceptualiziranja, teoretiziranja in diskurziviranja izrazov avtonomne oblike lezbične seksualnosti in želje v odnosu do filmske reprezentacije.

Vrni na vrh

Recenzije:

Sabina Đogić, oddaja »Kosilo nekega molja«, Radio Študent, maj 1999:
Knjižica je esej avtorice Terese de Lauretis, ki je izšel pri založbi ŠKUC, v zbirki Vizibilija. V prevodu Nataše Velikonja je del knjige »Kako izgledam? Queer (homoseksualni) film in video« iz leta 1991.
Vprašanje, katerega skuša avtorica - s stališča gledalke - v svojem eseju razdelati, je, »videti ali ne videti, biti viden (in kako) ali ne biti viden (sploh?)«. Njena najpomembnejša referenca je film Sheile McLaughlin, 'She must be seeing things' (Zgleda, da videva stvari), iz leta 1987.
Gre za teoretski esej s področja feministične, lezbične in filmske teorije, za katerega morda ni tako pomembno poznavanje filma, kot temeljnih psihoanalitičnih konceptov. Avtorica že na začetku opozori, da ne bo podala tekstualne interpretacije filma, temveč da bo film postavila za osnovo, iz katere bo sprožila »vprašanje lezbične reprezentacije in gledalstva«. Skozi koncept pogleda in fantazije se ob referencah na Laplancheja in Pontalisa vrača k Freudu in njegovemu spisu »Otrok je tepen«, v katerem je mogoče razumeti tako subjektivizacijo v fantaziji kot sam pomen fantazije. Analogija med subjektom fantazije in subjektom filmskega gledalstva je očitna: kot ima fantazija kot okvir želje pri otroku pomen za subjektivizacijo, tako ima film kot okvir fantazije pomen za gledalca kot subjekta (v tem primeru gre za lezbični subjekt). Film te po mnenju Lauretisove zato napoti v »lezbično subjektno pozicijo«.
Avtorica ostro loči med heteroseksualno zastavljeno reprezentacijo lezbištva in tisto, ki to ni, ter opozori na težavnost pri definiranju avtonomne oblike ženske seksualnosti in želje v instituciji heteroseksualnosti, kjer, kot pravi McLaughlinova, heteroseksualnost »opredeljuje in na nek način ustvarja našo lastno seksualnost«. Film, ki je že v sami strukturi videnja drugačen, je tisti, ki »redefinira pogoje pogleda kot tudi načine reprezentiranja«, za kar avtorica trdi, da je sam projekt lezbičnega performansa, gledališča in filma.
Kritika Lauretisove, ki sledi, je kritika njenega zaključka eseja, in sicer: subjektna pozicija, v katero te napoti film, ni nujno lezbična subjektna pozicija, kjer gre vselej za identifikacijo z mestom (lezbijke), ki se je ustvarilo znotraj »heteroseksualne« kulture (katero skozi knjigo obsoja). Lezbična je, v kolikor sta v filmu zastopnici subjektne pozicije dve ženski, kar pa verjetno ni pogoj. Sam subjekt, kot pravi Dušan Rutar v Freudovih Duhovih III, ni substanca (telo), temveč polje vednosti. Film od gledalca zahteva premestitev oziroma zahteva, po besedah Lauretisove, »da mi sami vidimo sebe gledajoče ter da vidimo svoj pogled«, ne pa da se prepoznamo kot lezbični subjekt.
Prepoznavanje kot lezbični subjekt je upravičeno, v kolikor prepoznaš podvojenost subjekta, ko gre za butch-femme vlogi, ki se v filmu in v sami lezbični poziciji izmenjujeta, in ki je tudi pogoj lezbištva. To pa že pelje k samemu razcepu subjekta, ki pa ni konstitutiven le za lezbijke, temveč za sleherno človeško bitje, ki je kastrirano. Tako te na koncu sam koncept lezbičnega subjekta vedno pripelje do tega, da je beseda lezbičen popolnoma odveč, tako v knjigi kakor v teoriji.

Marjeta, bilten Legebitrina Oznanila, april 2001:
Na to knjigo sem naletela čisto po naključju in ravno na pogledu naključnega bralca temelji tale poskus recenzije. Namreč, pričujoča knjiga je za naključnega bralca pravi preizkus potrpežljivosti in vztrajnosti.
Na prvi pogled pa temu ni tako – knjiga ima le 95 strani in besedilo je »zapakirano« v formo žepne dimenzije. Enostavno za nosit in za vzet v roke, pri branju pa se zadeva zaplete. Celotna zadeva je esej, objavljen v knjigi »How do I look? Queer Film and Video«, vendar to bralec zve šele na zadnji strani. Knjiga tudi nima nobenega uvoda, ki bi pojasnjeval pomen tega eseja in obrazložil, zakaj je bil izbran ravno ta esej iz celotne knjige, omenjene zgoraj.
Torej naključni bralec enostavno »pade« v tekst, ne da bi točno vedel, zakaj gre. Na 6. strani bralec izve, o čem točno bo tekla beseda, pisateljica namreč obelodani: »Skušala se bom prebiti skozi te tri stavke in oblikovati načine konceptualiziranja, teoretiziranja ali »diskurziviranja« izrazov avtonomne oblike lezbične seksualnosti in želje v odnosu do filmske reprezentacije.«
Pisateljica si za izhodišče vzame film »She Must be seeing Things« (Zgleda, da videva stvari) iz leta 1987. Nakar sledi podrobnejši opis razmerja med protagonistkama tega filma, kar pa žal ni dovolj nekomu, ki tega filma ni videl oziroma sploh še ni slišal zanj. To pa se lahko naključnemu bralcu, ki ni cinemafil, kaj hitro zgodi. Odnos med obema likoma je analiziran s pomočjo psihoanalize in nenehnega navezovanja na druge filme, kot npr. Rebecca (1940), Desperately seeking Susan (1985), All About Eve (1950) in celo Mädchen in Uniform iz leta 1931. Kar pa zoper za naključnega bralca predstavlja problem, če ni podkovan v psihoanalizi in ni, kot že rečeno, velik ljubitelj filmskih klasik. Nato teče psihoanalitična razprava o avtoerotizmu, fantaziji, želji, objektu, kastraciji. Vse to se prelije v razpravo o tem, kako heteroseksualnost določa naš pogled na svet, »neizbežno oblikuje naše koncepcije o seksualnosti«, ne glede, kakšna je naša spolna usmerjenost. Ta razprava se nadaljuje z razpravo o maškaradi, transvestizmu in lezbični camp estetiki, ki je podkrepljena z nanašanjem na feministične eseje avtoric Sue-Ellen Case, Mary Ann Doane in Patricie White.
In v čem je problem, da potrebujemo toliko razprav? Problem je v tem, da naj bi heteroseksualnost (heteroseksističnost) dojemala željo med dvema ženskama kot neseksualno. Se pravi, seks je možen le z moškimi ali med moškimi – lezbijke v bistvu ne obstajajo. In večina omenjenih razprav o tem razpravlja in večina omenjenih filmov to le potrjuje – izjema je seveda film, o katerem teče beseda, čeprav ga je ravno lezbično občinstvo med predvajanjem v VB in ZDA dobesedno raztrgalo. Pisateljice to ne moti, trdi namreč: »…naj spet poudarim pomen njegovega (filmovega) resnega spopada z vprašanjem lezbične želje in poskusa obdelave zahtevnosti njenega reprezentiranja, napram zaporam reprezentacij, diskurzov in teorij, …, ki jo zanikajo.«
Vse lepo in prav, ampak zakaj tega pisateljica ni mogla povedati na, recimo, 2. strani? Naključni bralec po vsej verjetnosti nima dovolj podlage (filmske, teoretične in psihoanalitske), da bi zdržal do 95. strani. Zato se pojavlja vprašanje, komu je ta knjiga namenjena. Komu torej? Dejstvo je, da to ni knjiga, ki bi jo človek vzel s seboj na plažo. Kam torej?
Odgovora na to nikakor ne morem najti, je pa to (še) ena izmed knjig, ki se ukvarja z reprezentacijo lezbijk in njihovega stalnega zanikanja – kar nedvomno je problem. In ta je tu obdelan z vidika filma, za katerega je malokdo sploh slišal. In krog se zaključi. Res, z vidika nekoga, ki ne obvlada celotnega diskurza o lezbijkah in lezbištvu, tale knjiga lahko predstavlja problem. Morda bi vse skupaj bilo bolj jasno, če bi knjiga imela uvod, ki ga žal nima. A navsezadnje bi tudi pisateljica sama lahko celoten esej naredila bolj dostopen naključnim »uporabnikom« in s tem bolj berljiv.

Vrni na vrh

Izšle knjige pri zbirki ŠKUC-Vizibilija:

Teresa de Lauretis: FILM IN VIDNO (1998)
Nataša Velikonja: ŽEJA (1999)
Monique Wittig: ESEJI (2000)
Kelley Hays-Gilpin in David S. Whitley (ur.): ARHEOLOGIJA SPOLOV (2000)
Jeanette Winterson: POMARANČE NISO EDINI SAD (2001)
Lillian Faderman: VEČ KOT LJUBEZEN MOŠKIH (2002)
Varja Velikonja: KO SE MRTVE PREBUDIMO: re vizija kot način pisanja
Sara Lubej: HLADEN POT
Nataša Velikonja: PLEVEL
Shari Benstock: ŽENSKE Z LEVEGA BREGA



Knjižna zbirka VIZIBILIJA pri založbi ŠKUC je ustanovljena leta 1998. Sodi med najpomembnejše projekte lezbične sekcije ŠKUC-LL.

Več o založbi.
NAZAJ NA NOVICE