|
Vrni v seznam
RECENZIJE
NATAŠA VELIKONJA
Plevel
(Ljubljana, ŠKUC-Vizibilija, 2004)
»Plevel« je tretja pesniška zbirka Nataše Velikonja. Delo je
podnaslovljeno kot »zbirka nepovezanih zapiskov«.
Knjiga vsebuje enajst pesmi v prozi (z naslovi »revolucija«,
»plevel«, »pozdrav iz zadnje klopi«, »prva vrsta«, »zahvala«,
»36.350 tolarjev za tri dni«, »bivanjska enota«, »polsen«, »spomin
na generacijo«, »ob pol sedmih zjutraj« in »želja je lakota je
ogenj«), kratkih zapisov, ki spominjajo na stilizirane dnevniške
zabeležke, biografske notice ali mimobežne osebne komentarje.
Osebni moment je v pesmih spretno vpleten v družbeno dogajanje
- osebno je v njih upodobljeno kot družbeni učinek in nikakor
ne kot zaključena esencialistična enota.
Nataša Velikonja je s pričujočo pesniško zbirko prestopila od
intimistične, ljubezenske lirike, ki je označevala prvi dve pesniški
zbirki, »Abonma« (1994) in »Žejo« (1999), na področje družbenih
bojev. Avtorica stoji v središču družbenih bojev že zgolj zato,
ker se njena subjektivna pozicija nahaja v samem presečišču manjšinskih
kategorij - lezbištva, levičarstva, individualizma, homo subkulture,
socialne brezperspektivnosti in intelektualne brezperspektivnosti.
Pesniško zbirko »Plevel« gotovo obeležuje odmik od etabliranega
pesniškega diskurza v Sloveniji. Odmik označuje že forma pesmi,
ki se ne poslužuje »klasičnih« pesniških izraznih pripomočkov,
prispodob, metafor, verzov, ne poslužuje pa se niti modernističnega
poigravanja s formo. Pesniški subjekt ni ujet v značilno literarno
transcendenco, kjer se zdi konkretizacija dogajanja, zavestno
spuščanje v materialno stvarnost že kar oskrunjenje poetske liričnosti.
Nataša Velikonja se brez zadržkov spušča v produkcijsko naravo
izkustva: prvoosebni lik ne nosi vloge pripovedovalke, temveč
tiste, ki realnost neposredno doživlja: s tem ukine pripovedno
oddaljenost, nevtralnost, ki nudi bralstvu določeno identifikacijsko
ležernost, ter uvede radikalno subjektivnost perspektive, do
katere se bralstvo mora opredeliti. Bralstvo tako naleti na anti-junakinjo,
ki se nahaja sredi vse-prežemajoče kapitalske naravnanosti sodobnosti,
ki svoj moč podpira z militarizacijo in klerikalizmom; sredi
padca vere v kolektivni revolucionarni angažma; v primežu homofobije,
ki dominira nad lezbičnimi ljubeznimi. Izhod, ki ga ponuja pesniška
zbirka »Plevel«, se nahaja v popolni dekonstrukciji privzetih
identitet, osebnih zgodb in spominov, to je, v popolni dezidentifikaciji.
Fotografija na naslovnici pesniške zbirke »Plevel« je delo fotografinje
Maje Vauda (iz zbirke »Array« iz leta 1992), oblikovanje je delo
dvojca Phant & Puntza. Izid knjige v nakladi petsto izvodov
je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
RECENZIJE: Suzana Tratnik: »Nataša Velikonja: 'Plevel'. Iz zadnje
klopi«
(Večer, 24.1.2005)
Nataša Velikonja je že sredi devetdesetih vzbudila pozornost
s pesniškim prvencem 'Abonma' in nekaj let pozneje z drugo zbirko,
imenovano 'Žeja'. Konec lanskega leta pa je izdala tretjo zbirko,
v svojem ustvarjalnem opusu morda najboljše in gotovo izjemno
zrelo, a tudi najbolj udarno in neizprosno delo. Avtorica ga
je suvereno poimenovala 'Plevel' in ga v podnaslovu cinično-ironično
opredelila za »zbirko nepovezanih zapiskov«, ne meneč se za meje
med poezijo in prozo, med etablirano umetniško izpovedjo in navidez
sprotnimi, impulzivnimi beležkami, med »zgolj« osebo izkušnjo
in javno sfero politike.
Zvečine kratke in jedrnate zapise nedvomno integrira vseprežemajoča
ljubezenska izjava konkretni njej. Toda ta ljubezenska zgodba
je vedno ponazorjena na ozadju »osebnih okoliščin«, ki jih sprožajo
družbene razmere homofobije in splošno ozračje »mehkega« kulturnega
nasilja v obliki terorja vsiljenih izbir. In zgodi se tudi narobe,
da namreč prevladujoče družbenoekonomske razmere lahko postanejo
vzrok težke osebne žalosti: »skratka, prijatelj gre v tujino
za leto dni in mi hoče oddati stanovanje za tisoč mark mesečno.
v knjižnici sem naštela šestintrideset zamudnikov in v petek
zvečer sem bila tako potrta zaradi tega in sem ponavljala, kako
je jasno, da komunizem ne bo nikdar uspel, ker ljudje nimajo
odnosa do javne lastnine in kako je kapitalizem točno po meri
ljudi in kako je točno to, kar zmorejo« (str. 53). Da niti sama
subjektova zasebnost nenazadnje ni prav nič kaj zelo osebnega
– razen odločitve za lastno generacijo - , izpričuje tudi avtoričin
intimen spomin, ki je po svoji kontradiktorni naravi pravzaprav
javen in množičen: »se spominjate beograjske ekatarine velike?
to so bili ljudje, rock bend, ki nam je, mnogim moje generacije,
rojene ob koncu šestdesetih in naseljene v črna mršava telesa
osemdesetih, določil kulturni okus, ljubezenski okus, nas vzgojil
in nam šepnil pogum za samoto, obarval kriterije prijateljstva…«
(str. 97).
Kar najbolj veže razvezane zapiske Nataše Velikonje, je morda
tudi tisto, kar najbolj zareže, in sicer iluzornost meje med
varno intimno, zasebno sfero, in tršo, neprijaznejšo javno sfero:
»jaz nimam nobene perspektive in nobenega veznega tkiva ni, nihče
ne ve zame. živim predcivilizacijsko, izgubljeno življenje« (str.
23). Pravzaprav v subjektovi lupinici hitro zazijajo razpoke,
ko se njegov vsakdan spremeni v socialno moro iskanja podnajemniškega
stanovanja (»new york, london, berlin, tam imaš lukenj, kolikor
hočeš. djuna je najprej pila, potem ne več, potem je samo še
renčala. crisp je cele dneve ležal na postelji. tega v ljubljani
ne moreš, ker v ljubljani imaš samo stanovanja, polna rjavega
pohištva za srednji sloj, jaz pa sem divjak«), ko mu agenti in
stanodajalci tako prehvaljeno visoko raven intelektualnega življenja
odmerijo z dovoljenim številom knjižnih polic v podnajemniški
sobi – če sploh. Hja, kljub intelektualni zagnanosti (»ko sem
imela osemnajst let, še nisem vedela, da bom potem sedemnajst
let pisala kot kreten«) vsi ne lezejo iz zadnje klopi k istemu
premočrtnemu cilju v prvi vrsti: »zvečer gledam na otvoritvi
mesta žensk skrite lezbijke v prvi vrsti, vse takšne iz ljubljanske
univerze, oblečene drugače kot tedaj, ko pridejo v monokel ali
na metelkovo. univerza je drugačna in cankarjev dom je drugačen
in prva vrsta je drugačna« (str. 65). Kritično reflektira pesnica
pripovedovalka še druge vrste pridobitniškega intelektualizma,
med drugim tudi stalno jago na status samozaposlene v kulturi.
Ne le preglasitev iluzij, pač pa zlasti obračun s surovim idealizmom
– tako preteklih neodločnih ljubimk kot posiljenih zamisli o
kakršni koli skupni »manjšinski« fronti – je tisto, kar prostim
verzom Nataše Velikonje daje tudi hkrati učinek ostrih definicij
oziroma tiste pesmi, ki jo je pesnica Taja Kramberger nekoč opredelila
kot intelektualno spoznanje. Tako neprizanesljivo spoznavna je
že uvodna pesem, ki odpira prvi tematski sklop 'Plevela' z naslovom
'revolucija': »po tem, ko sem vso noč in pravzaprav ves teden
imela napade panike. zdaj se počutim svobodno, svobodno pred
iluzijami, ki sem jih imela ta leta, da obstajajo združena fronta,
solidarnost, prihodnost ali širši krog podpornih prijateljev.
veljam samo toliko, kolikor bo nekdo pritisnil svoje ustnice
na moj trebuh« (str. 7).
'Plevel' Nataše Velikonja se v vseh tematskih sklopih zbirke
prime globoko in trdno. Saj ne zagovarja koncepta revolucije,
temveč odpora: čim ga izpuliš, požene drugje.
Delo, 1. junij 2005, recenziral P.K.:
»Iz tiskarne: NATAŠA VELIKONJA:
'PLEVEL'«
'Plevel' je tretja zbirka pesnice, prevajalke in lezbične aktivistke,
ki so ji pred mesecem in pol zavrnili prošnjo o podaljšanju statusa
kulturnega delavca, hkrati pa je dobila tudi javno podporo številnih
kulturniških kolegov in kolegic. Komisija na ministrstvu za kulturo
te zbirke očitno (še) ni imela v rokah, sicer ne bi zapisala,
da ima avtorica »preskromen opus v zadnjem triletnem obdobju«.
'Plevel' ne dokazuje samo tega, da je pesnica v zadnjih letih
nekaj ustvarjalnega počela, ampak tudi to, da vztraja na sociotematski
fronti, ki velja za marginalno, a z literarno-poetskim instrumentarijem,
ki to fronto prebija. Družbenokritična subverzija, ki je spritus
večine besedil (»zvečer gledam na otvoritvi mesta žensk skrite
lezbijke v prvi vrsti, vse takšne iz ljubljanske univerze, oblečene
drugače kot tedaj, ko pridejo v monokel ali na metelkovo. univerza
je drugačna in cankarjev dom je drugačen in prva vrsta je drugačna«
- preberemo v enem iz razdelka »Prva vrsta«), se tako prepleta
z avtoironičnim (»jaz se takoj vsadim, kot plevel« - je rečeno
na začetku knjige), a tudi lirično deskriptivnimi držami. Prozaizirani
pesniški zapisi, nekateri le nekajvrstični, so večinoma na lovu
za dvema predmetoma poželenja: za ljubljeno žensko in za novim
stanovanjem.
Televizijska oddaja »Knjiga mene briga« (SLO 1, 21.6.2005):
o knjigi 'Ljubezen iz daljave – Provansalska trubadurska lirika',
citat literarne kritičarke Alenke Jovanovski
»Motiv ljubezni je bil do te mere prebavljen v samem ustvarjalnem
stroju, da niti kot ironizacija ne funkcionira več. Funkcionira
pa na eni novi ravni, če ga vzamemo v bistvu popolnoma resno
in ga povežemo z današnjim, konkretnim življenjem, kjer imamo
oblike življenja, skupnega življenja – skupaj in narazen. In
to je znova ta amour de long – ena oseba, ki je v enem mestu,
druga oseba, ki je v drugem mestu in se vidita za vikend ali
pa za počitnice. In tu pa ima literatura spet možnosti, v smislu,
da opeva predvsem to samost. In konkretno na slovenski literarni
sceni bi tukaj izpostavila Braneta Mozetiča, 'Banalije', in Natašo
Velikonja, 'Plevel'. V bistvu je že sam naslov zbirke zelo poveden:
kaj je plevel? Plevel je nekaj, kar je treba ven populiti in
ona v tej zbirki opisuje ljubezen do druge osebe, do druge ženske,
in ta ljubezen zmeraj propada, ni uspešna. In čeprav pulimo ven
plevel, zmeraj znova raste in tudi tu se mi zdi en tak zelo boleč
moment in ga je dobro izpeljala«.
Legebitrina Oznanila, junij 2005, recenzirala Maja: »Nataša
Velikonja: 'Plevel'«
Pri založbi ŠKUC v okviru zbirke Vizibilija že nekaj časa izhajajo
knjige z LGBT tematiko; poezija, leposlovje in strokovna literatura
slovenskih in tujih avtorjev. Nekatere izmed njih so nam prijazno
podarili v branje, tu pa so naši vtisi. »Revolucija« je začetek
vsega dobrega: »po tem, ko sem vso noč in pravzaprav ves teden
imela napade panike. zdaj se počutim svobodno, svobodno pred
iluzijami, ki sem jih imela ta leta, da obstajajo združena fronta,
solidarnost, prihodnost ali širši krog podpornih prijateljev.
veljam samo toliko, kolikor bo nekdo pritisnil svoje ustnice
na moj trebuh«. »Plevel«: »ničesar ne morem početi počasi in
premišljeno. nimam pojma, kaj bo z mano. poskušala se bom postaviti
na noge. najti si moram stanovanje, sobo, nekaj. ampak zdaj bi
morala pisati terminal za četrtek. morala bi pisati, ampak mene
muči samo to, če bo ostala z mano«. »jaz nimam nobene perspektive
in nobenega veznega tkiva ni, nihče ne ve zame. živim predcivilizacijsko,
izgubljeno življenje«. Nataša piše zelo nepovezano, a ji kljub
temu uspe ustvariti celoto. Ko sem knjigo prebrala, sem jo odložila
in si mislila … nič posebnega. Sama zmeda in ničesar ne razumem.
Čez nekaj dni pa me je knjiga kar sama povlekla k sebi in ko
sem jo prijela v roke … katarza … kar na enkrat je vse imelo
smisel. Ves Plevel, vsi Pozdravi iz zadnje klopi in vse Bivanjske
enote, vse se mi je zdelo tako znano. Te drobne pikice so refleksija
malih možganov vseh nas. Vsaj večine.
VRNI NA VRH
Izšle knjige pri zbirki ŠKUC-Vizibilija:
Teresa de Lauretis: FILM IN
VIDNO (1998)
Nataša Velikonja: ŽEJA (1999)
Monique Wittig: ESEJI (2000)
Kelley Hays-Gilpin in David S.
Whitley (ur.): ARHEOLOGIJA SPOLOV (2000)
Jeanette Winterson: POMARANČE
NISO EDINI SAD (2001)
Lillian Faderman: VEČ KOT LJUBEZEN
MOŠKIH (2002)
Varja Velikonja: KO SE
MRTVE PREBUDIMO: re vizija kot način pisanja
Sara Lubej: HLADEN POT
Nataša Velikonja: PLEVEL
Shari Benstock: ŽENSKE Z LEVEGA
BREGA
|
