Lesbo: politična, kulturna in socialna revija.
Izhaja od leta 1997 in je nepridobitnega značaja.

Zadnja številka
Pravkar izšli deli
Nataša Velikonja: PLEVEL in
Shari Benstock: ŽENSKE
Z LEVEGA BREGA
.
Bibliografija literature in
gradiva z lezbično in gejevsko tematiko, ki se v slovenskem jeziku zbira od začetka 20. stoletja. Seznam materiala je v delu in stalnem dograjevanju.




Vrni v seznam

Recenzije

 

Nataša Velikonja
ŽEJA (1999)

Po prvencu »Abonma« iz leta 1994 je »Žeja« druga samostojna pesniška zbirka Nataše Velikonja. Avtorica (rojena leta 1967) je – razen na literarnem – dejavna na širšem področju alternativne kulture, publicistike, prevajalstva in esejizma.

 

Recenzije:

Branka Fišer, Radio Študent/oddaja »Kosilo nekega molja«, 8.3.2000,
naslov recenzije »Majhni ostružki ljubezni Nataše Velikonja«:

»en spomin bo ostal o nama ljubezenske pesmi/krajše poti stran bele hiše modre strehe/vodnjak na trgu napačni naslovi. nič ji ni/lepšega, kot da ji nekdo šepeta na uho«. Nataša Velikonja, nam bolj znana kot sociologinja in borka za pravice istospolno usmerjenih parov, je pri založbi ŠKUC izdala pesniško zbirko z naslovom »Žeja«. Delo, ki je izšlo v zbirki »Vizibilija«, je že njen drugi poseg v literarne vode, kjer za razliko od svojih precej radikalno nastrojenih člankov, zavzema umirjeno držo, zazrto v svojo intimo. Brez pretresov, brez šokantnosti, brez pretirane estetizacije so njene pesmi, drobne, minimalistične impresije o žeji, ki je voda ne more potešiti, o žeji po ljubezni.
Majhna knjižica, katere izid sta omogočila Mama Cash in Urad za žensko politiko RS, ima na naslovnici Salomo, pa ne Salome, ki v rokah drži glavo Janeza Krstnika, ampak kar svojo lastno. In ta naslovnica, s poudarjeno ženskim principom, je edina stvar, ki pospremi pesmi v širni svet. Knjižica je brez spremne besede ali zapisa na zavihku, ki bi pesmi uvedla in premostila začetni prepad med avtorjem in bralcem, hkrati pa tudi brez visoko letečih besed, s katerimi nas pisci omenjenih zavihkov, še preden doživimo individualno seanso z delom, prepričujejo o genialnosti avtorja.
Natašino delo ni neka vrhunska umetnina, a se za razliko od ostalih to tudi ne trudi biti. Same sebe ne deklarira kot vrhunsko umetnico, ne zganja pompa in cirkusa okoli tega, kaj je ustvarila, ampak se nam enostavno daje v branje. In to je pozitivna novost glede na obstoječe stanje na trgu literature, kjer so vsi mladi nadebudni literati tako zaverovani v umetniške sposobnosti lastnega pesniškega genija. Ko bi vsaj imeli za kaj biti!
In sedaj k »Žeji« oziroma potešitvi le-te. Avtorica v svoji knjigi, ki je razdeljena na štiri razdelke za naslovi »Ljubezen«, »Sanje«, »Pravljica« in »Bežigrad«, plete pesniško mrežo iz povsem enostavnih, a večnih tem, kot so ljubezen, minljivost, izguba, samota, želja in bolečina. Govori o stvareh, ki se zdijo na prvi pogled banalno vsakdanje, a se v ozadju vedno skriva nekaj več.
Presežek je, a ga dobiš le, če kaj narediš za to. Nataša namreč ne razlaga svojih notranjih trenj in dilem, ne postavlja na ogled svojih čustev, kar tako zelo rado zraste v patetiko, temveč kaže, kako se njena notranjost povnanja, kako se trenutna bolečina, sreča ali depresija manifestira v njenih zunanjih akcijah, v odnosu do soljudi in predvsem v odnosu do nje, druge ženske. Ne govori o njej, eni sami, njej, neimenovani, ampak o več njih. In njim, ženskam, ki so šle skozi avtoričino življenje, se je psihično ali zgolj fizično dotaknile ter odšle, njim je delo posvečeno.
Kot pravi v eni svojih pesmi, »en spomin bo ostal o nama ljubezenske pesmi«, kajti ljubezen, pa kakršnakoli že je, nam pomaga živeti, pesmi, ki jih pišemo, pa nam brez ljubezni pomagajo preživeti.
In kakšne so, te njene minimalistične ljubezenske impresije v prozi? Z redkimi daljšimi izjemami v razdelku »Sanje«, gre za misli, majhne in drobne kot haikuji, a prav zato tako močne in jasne, vržene na papir, kot bi se pravkar utrnile. Preprosto skuša podati neko stvar iz vsakdanjega življenja, ne da bi olepševala, opisovala z ne vem kakšnimi pridevniki in s tem mistificirala. Saj je vseeno, kakšen pridevnik dam, »situacija ostane«, pravi v eni od pesmi. Ne gre za to, kako povedati, ampak kaj povedati; in povedati hoče bistvo, ujeti esenco brez nepotrebnega balasta. Skoraj asketsko.
V nekaterih primerih avtorica sledi poti misli. Začne in medias res, konča in medias res. Kot da je tekst iztrgan iz nekega večjega teksta. In če parafraziramo Hemingwayja, lahko rečemo, da noben verz ni verz sam zase, nobena pesem pesem sama zase, vsi so del prozaične simfonije ljubezni, ki je nastala iz spoznanja, da voda ni vse, kar potrebuješ v življenju, da pogasiš žejo.
Preproste, enostavne besede, s katerimi operira avtorica, bi bile razumljive širši okolici, če se ne bi zaradi forme umikale takojšnji razumljivosti. Inicialk ne pozna v nobeni pesmi, le v nekaterih pa radikalno zanika tudi obstoj vseh ločil. Ostanejo samo besede, nanizane ena ob drugi, ki na formalni ravni mogoče zagovarjajo to, kar naj bi bilo značilno za gejevsko, lezbično poezijo. Sofisticiranost in hermetična zaprtost, ki pa je na vsebinski ravni definitivno negirana. Vse pesmi namreč jasno govorijo o tradicionalni temi svetovne literature, iskanje ljubezni, ki pa je imela v zgodovini slovenske poezije še posebno konotacijo. Vsako novo literarno obdobje oziroma idejno-stilna formacija se je namreč najavljala z ljubezenskimi pesmimi, erotika je bila tabu tema in upor zoper pasatizem na drugih področjih je bil najlažje izražen prav preko nje. Mogoče se tudi z Natašo in njej sorodnimi avtorji najavlja novo obdobje intimistične lirike. Kdo bi vedel. Za sodbe je še prezgodaj. Raje končajmo z zaključno pesmijo iz njene zbirke. »kdo pripoveduje ljubezenske zgodbe, kdo sanja strahove, kdo ljubi na njenem mestu, kateri nori angel vpije, izhod, izhod!«

R.H., časopis Primorske novice – priloga 7. val, 12.5.2000, naslov recenzije »Po spiralnih krogih življenja«:
Mogoče ste jo spregledali. Ker je drobna. Mogoče ste jo ravno zato opazili. Ali pa vas je pritegnila naslovnica: rdeče platnice in skrivnostna ženska, ki v roki drži svojo glavo in vabi k razkrivanju tančic. To je druga pesniška zbirka Nataše Velikonja, pesnice iz Nove Gorice, ki nosi naslov Žeja. Izšla je konec leta pri založbi ŠKUC v zbirki Vizibilija. Ženska in njena razpetost med čutnostjo in razumom, med oprijemljivim in šele slutenim, je substanca, ki pesnico nagiba k vedno novim iskanjem in hrepenenjem. Med eno in drugo vrstico se vračamo z neizrečeno (neizrekljivo?) vsebino.
Pesmi so razvrščene v štiri koherentne sklope, ki nas popeljejo v popotovanje po spiralnih krogih življenja.
Prvi sklop, naslovljen ljubezen, je v tesni povezavi z realnostjo, z dvomom. Pod vprašaj so postavljeni odnosi: »zdaj je moja, zdaj ne«; čuti: »moje oči imajo neskončno videnj in vsa zapovrstjo se motijo«; pesnica podvomi celo o sredstvu svojega izražanja – o besedah in izrekanju: »nikdar nisem prepričana, ali se glas sklada z napisanim«. Vedno znova in vedno bolj se zastavlja vprašanje, kaj je v ozadju, in izkaže se, da je tam vedno »cel grad ali stolp izpeljank«. Ta razpetost vodi v eksistencialno bolečino: »zbolela bom od dvojnih možnosti in slej ko prej se le ena izide«. A tudi to, tako kot dnevi, mine: »saj veš, kako dnevi ginevajo, kar izginjajo«. Minljivost, izmuzljivost, izguba trenutka, ki kot voda polzi skozi prste, ne sooča samo z bolečino in hrepenenjem po tem, da vendar nekaj ostane, temveč omogoča še bolj intenzivno doživljanje trenutka in s tem povezano ustvarjalnost, vedno vnovično inovativnost v iskanju načina za preživetje. Ne za golo eksistenco, ampak za polnost bivanja, ki omogoča, da spomini niso zgolj zaprašenost postanega, temveč imajo vrednost in »nekje je vse to shranjeno, vse te fotografske plošče, ena za drugo«. Z živimi, otipljivimi podobami, fotografskimi ploščami, s tem, kar bo stvarnost postala, ko se spremeni v spomin, nas pesnica zvabi in (za)pelje v drugi sklop: v sanje.
Sanje o neki drugi dimenziji, ki je obenem tu – navzoča, oprijemljiva. Je kot ljubezen, »mehka pripadnost«. Vendar prav zato, ker gre za neki drug svet, se pesnice toliko lažje polasti stiska, ko ni gotovosti, da sanje niso zgolj sanjarjenje. Ta občutek samote ni prisoten le v dejanski osami in zato pravi: »včasih sem se tako počutila tudi, ko nas je bilo več…bile smo zadnja ščeneta na tem svetu«.
Tu nekje se začne pravljica. Tretji sklop. Čeprav je pravljica lahko tako iluzorna kot sanje, sta želja po pripadnosti in hrepenenje tako močna, da je potrebno priznati: »že prav, zgodbo lahko tudi obrnem, a komajda so prestopile prag, konec pravljice«. To je dejstvo, zaradi katerega celo želja po umiku, po begu, oslabi. A pot je še dolga. Ptica pripovedovalka gre svojo pot. »O ptica, ptica, kam pa kam?« V pravljico, v sanje? In če ji sprva ne uspe, pravi: »v meni je gotovo nakopičeno vse najhujše«. Zato jo večinoma zebe in pije umazano, vendar je umazanija ne zapacka, duša ptice ostaja čista, kot zrak, skozi katerega leti, in kot vedno nova in nova obzorja. Kljub občasni hudi prestrašenosti zaradi začasnosti naposled vendar ve, da nekje obstaja zatočišče, mir.
Vstopamo v četrti sklop, Bežigrad. Beži-grad? Mesto, ki beži? »…drugje ni več ničesar, kar bi znalo zadržati zgodbe vsakogar od nas«. Samo izmuzljivo in obenem prijazno, toplo in domače, zdrži let ptic, katerih let ni raven: »rezanih in lomljenih linij, brez doma, brez besed letimo mimo«.
Slike so mehke, vabljive in tople, a obenem jasne in neposredne. Čustveno bogate opise doživetij, situacij in ljudi bogatita iskrenosti in preprost jezik. Prav ta neposrednost vabi v ljubimkanje z vsem, kar nas obdaja.
Kljub občasno eksplicitni homoerotičnosti ne moremo govoriti o aktivizmu, saj gre za izrazito subjektiven odnos do erotike. V pesmih prav tako ni sledu vulgarnosti, ves odnos do obdajajočega je prefinjen in igriv.
Igrivost in ne pristajanje na konvencionalnost se odraža tudi v formi, ki si jo je pesnica izbrala: naslovljeni so le sklopi, pesmi so zgolj oštevilčene. Odpoved konvencionalnosti se kaže tudi v svobodnem verzu brez rim, ki včasih meji na prozno pripoved.
Čeprav že naslovnica knjige kot tudi njena vsebina kažeta na razpetosti, Nataša Velikonja z jezikom, načinom in obliko pripovedovanja ves čas pričuje o celovitosti, njen globinski opis doživljanja in razumevanja sveta pa kaže na nenehno soodvisnost nasprotij. Zato se ji je prijetno pustiti zapeljati.

Aleš Čakš, revija Ona, 16.5.2000, naslov recenzije »Razsežnost ljubezni«:
Ljubezen, pravljice, sanje in Bežigrad so mednaslovi (medklici!) knjige »Žeja« avtorice Nataše Velikonja. Spogledovanje z lezbičnimi vsebinami v slovenski poeziji ni pogosto. Nataša Velikonja, vešča tovrstnega pisanja, je v Žeji sledila prepoznavni strasti drugačne ženske in čutnosti. Če smo v homoerotični literaturi sicer vajeni ostrih in neposrednih srečanj s spolnostjo in ljubeznijo, nas ta knjižica zapelje v drugačen svet čutenja in iskanja. V njej je vsakdanjik prežet s toplino in svojevrstno čutnostjo, ki te nežno oplazi. Ostrina izrečenega ne zaboli. Besede si sledijo s silovito naglico, avtorica pripoveduje občutenja in doživetja z nepojenjujočo intenzivnostjo. Omenjeni medklici narekujejo globine in razsežnosti ljubezni, zasanjanost vsakdanjika, pravljičnost v sivini našega življenja – za Bežigradom.

Karla Železnik, revija Glamur, maj 2000:
Drugo pesniško zbirko Nataše Velikonja »Žeja« povezuje nit ljubezni, prepletene v pravljicah, sanjah in pesmih. V njen nad razdrobljenimi vsakdanjimi besedami razpet pesniški svet vstopajo premočene besede srca, ki preprosto odpirajo pot ljubezenski poeziji in na skrivaj rojenim mislim. Iskrena igrivost besed nas popelje v magične trenutke, za katere si z zaprtimi očmi zaželimo, da jih čas ne bi nikoli odplavil, v spomine, zapisane za vedno v dnevniku srca, in v začarane občutke lebdenja telesa ter duha.

Andrej Lutman, revija Sodobnost, 11/2000, naslov recenzije
»Potešitev z dvojnico«:

Nataša Velikonja je leta 1994 pri isti založbi že objavila svojo pesniško prvenko z naslovom Abonma. Dokaj ustaljeno v izrazu delujoč videz prve zbirke druga zbirka prijetno popestri s svojo majhnostjo, živostjo in prisrčnostjo. Res uspel likovni izdelek, ki izstopa iz siceršnje tovrstne ponudbe.
Sicer pa je knjižica Žeja v vsebinskem smislu nadaljevanje Abonmaja. Stil, oblika in izpovednost pesmi je v obeh zbirkah trdno zvezana celota, pesničin monolit. Moč pesmi obeh zbirk je tako rekoč ista, spreminja pa se pesničin zorni kot, in vzorni tok, ki mu sledi, se mu podreja in približuje. Ta vzor s svojim tokom vodi iz zornih kotov že osvojenega k vzorcem pesničinih podob ženskega. Ženska, ki je obsedena z ženskim, ki je žejna ženskega in ženske. Mislim, da to svojo pripadnost najlepše opiše z verzi (cit.): »…ljubezen ni obdobje niti dialog. je / mehka pripadnost, redka, ko skupaj ležiš, molče, / ne gledaš, in veš, da ti ne bo storila ničesar žalega.«
Zbirka Žeja je sestavljena iz štirih delov z naslovi Ljubezen, Sanje, Pravljica in Bežigrad ter 38 pesmi. Pesmi na prvi pogled spomnijo na drobne zapiske, na utrinke, ki jih nudijo bele strani. Le redko katera je razpisana čez polovico ali čez celo stran. Skozi takšne drobce je spesnjena ljubezenska zgodba od zaljubljenosti, ki se meša s spomini na prejšnje podobne trenutke, in že sili v zasanjanost in prividnost veselega stanja, kar se odraža v pravljičnem dojemanju sveta, ki ga živita ljubeči se osebi, do stanja sprijaznjenosti, ko v povsem znanem urbanem okolju doživita svojo ponovno osamosvojitev, ki je od osvajanja do osvojitve pravzaprav bila res edino pomembna. Zaljubljenost, ki pripelje pred združitve do lastne zasebnosti in tudi vnovične osame, če je že samota stalna. In od tu žeja. Žeja po potešitvi je želja po zadovoljitvi, težnja po ne-sebi, pa ne v smislu razosebljanja, temveč v maniri prvovrstne izpovedne lirike, ki se spogleduje sama s sabo in s svojo podobo v drugi podobi, v podobi druge, ki ji je in si je lastna dvojnica, saj si delita vse, po istem se jima toži, enako se odzivata na kar koli…(cit.): »največ sem pričakovala. nisem ji povedala, / v koliko pojmov spada, in da so stvari, do / katerih nikdar ne bi imela nikakršnega odnosa, / in da sem zvedela vse o sebi in o njej nič. vedno / sem pričakovala, da bo ostala. da bova od / prvega do zadnjega dne«. Ko je vsako zanikanje več vredno kot vsako potrjevanje: predvsem sebe.
Tankočutnost je preskromna beseda za naravnost čudovito zmožnost oblikovanja napetosti v verzih, ki so na robu strnjenega – in na verze razsekanega – stavka, da zapojejo z lastnim ter izvirnim tonom. Nataša Velikonja tako s svojo samosvojo pesniško držo pridobiva izrazno moč, ki ima bržčas namen prerasti v mojstrstvo. Tako imenovani nastavki so vsekakor pravi. Izraz določene in hkrati nedoločene stiske, ki se s stalnim valovanjem v odnosu med osebama sprevrača od nevihte do togotne togosti površin, je izraz uporniškega nastopa do ustaljenega, stalnega in ne nazadnje nazadnjaškega. Izpoved, ki je celovit izraz za pesničino ustvarjanje, je skrajno njena, posebna. Sama tematika besedne umetnine – vsaj kot okrasek k véliki umetnosti – narekuje lasten, sebi svojski način izraza, videza, podobe. Tisti občutek za pravilno polaganje besed je tu najusodnejši, in žejna pesnica ga je že vešča, saj kar kliče po vzoru (cit.): »lepa je, vedno je čudovita. ogromno / sprašuje in v hipu je drugje. vse bi ji / povedala, res, strašno da sem žalostna. / ampak tako sprašuje vse«. Vsekakor dobra obrtnica, ki se spopada z umetelnostjo in ji postaja kos. Predmet spopada je prav izraz ali kar izrazje, saj je le tu lahko zapis ženske o ženskem res dejansko izviren, pristen in nove pristope vase nudeč. Razprtost in skrajna prilagodljivost je tista srčika, ki to ni, ki je zadnji hlap, ki se ga žejna še spominja pred žejo. Tista zadnja prava zaljubljenost je v sapi. Prav takšen pa je tudi pesničin odnos do besed in besedišča in uporabe v svoji drugi zbirki. Je dosledno zvedav, deloma tog in skop glede na prvenko, mnogo bolj vpadljiv in prepričljivo obetaven.
Nataša Velikonja je z zbirko Žeja dodobra zakoličila svojo smer v dandanašnjem slovenskem pesniškem vse- ali brez-smerju. Je lepo slišen glas v brez-glasju.

Vita Žerjal Pavlin, revija Primorska srečanja, 237/2001, naslov recenzije »Ljubezen je mehka pripadnost«:
Knjižica neobičajnega žepnega formata z »dekadenčno« naslovnico – popartistično sliko postavne ženske v bikiniju in s čarovniškim ogrinjalom ter z lastno glavo na pladnju na rdečem ozadju varietejskega (?) odra – je druga pesniška zbirka Nataše Velikonja, po rodu iz Nove Gorice, pesnice in esejistke, ki sodeluje tudi s Primorskimi srečanji in z drugimi revijami ter centri alternativne kulture. Že v prvencu Abonma leta 1994, ki ga je prav tako kot novo knjigo izdal ŠKUC, se je predstavila kot vpesnjevalka lezbične ljubezni v zanimivih čutno-refleksivnih, nesentimentalnih, a vendar čustvenih pesmih v prozi, ki so dokazovale, da v dobri literaturi tematizacija homoerotizma ne getoizira bralstva. Čeprav v primeru obeh pesniških zbirk Nataše Velikonja bralec že vnaprej ve, »kaj ga čaka«; če ne na osnovi avtoričinega imena, pa glede na mesto objave – najprej je bila to zbirka Lambda, sedaj je to Vizibilija, besedila Velikonjeve niso aktivizem ali didaktika, temveč poezija.
Naslov nove zbirke Žeja metaforično jasno napoveduje temeljno vsebino, konkretno pa jo opredeli že naslov prvega od štirih ciklov v zbirki; to je Ljubezen. A že iz prve pesmi lahko razberemo, s čim avtorica osmišlja svoje pisanje o njej, in potrditev te misli dobimo v zbirki še na nekaj mestih. To je boj z minljivostjo, pozabo, praznino za občutja neracionalizirane vere, smisla, fantazije, lepote. Prva pesem se glasi: »nikdar se ne vprašam, čemu je treba nekaj / prešteti, zakaj nekaj zapisati, od kdaj govorimo: / potem si tu in tam vse izmislim. dobro je / da obstaja nekaj točk, kjer verjameš, da je / tvoje zanimanje vsaj nekoliko zaustavljeno.« Tudi v tej zbirki avtorica ohranja nenaslovljena besedila, brez velikih začetnic, različnih dolžin in notranjih, skladenjskih členjenosti, a brez kitičnih delitev – besedila, ki tudi zaradi vsega tega delujejo kot tok izjav in situacij, nikoli povsem zaključenih. Pesmi učinkujejo močno prozno, ne samo zaradi neskladja verznih in skladenjskih mej, ampak tudi zaradi izrazite nemetaforičnosti jezika. Da se avtorica hote odreka temu tradicionalnemu načinu oblikovanja vzvišenega pesniškega jezika, dokazujejo tudi avtoreferencialne izjave, npr.: »…nenazadnje je / le vseeno kakšne kvalitete pridevnik / vstavim situacija ostane.« To seveda ne pomeni, da je Velikonjeva brezbrižna do pesniške lepote, saj je lepota ena od tematiziranih vrednot. Le sentimentalizma in estetske izrabljenosti se izogiba. Pomembno je dovolj jasno izražanje bivanjskih stališč ali vprašanj ter z navajanjem tipičnih situacij (avtorica omenja zgodbe) metonimično doseči živost in čutno nazornost predstavljenega sveta. To avtorici ne uspe takrat, ko je pesniška informacija posredovana preveč skopo, okleščeno, hkrati premalo konkretno, da bi bralec razbral smiselnost sporočila. Vendar je poleg občasne situacijskosti prav tak način izpovedi, ki na nek način učinkuje tudi neposredno, vsekakor pa neizumetničeno, mogoče prepoznati kot učinkovit avtoričin slog, možnost sodobnega nesakraliziranega pesniškega jezika.
Doživljanje sveta, kot ga izpoveduje ta zbirka, pa je večkrat trpko in boleče kot srečno in sijoče, čeprav je tudi tako. Je pač sodobno dihotomično: ob močni relativnostni in tudi nihilistični zavesti se pojavljajo tudi »prvinska« občutja skladnosti, lepote, sreče. Ali če omenim besedno dvojico iz 3. pesmi prvega cikla, na eni strani je »zlomljen objektiv«, na drugi »magija jutra«. To je doživljanje sveta, v katerem je človek sicer subjekt svojega življenja in ima možnost izbiranja med različnimi načini bivanja, a že to boleče sprejema kot omejitev svoje svobode, predvsem pa življenjsko počutje določajo drugi ljudje, s katerimi stopa v odnose. Če so ti erotični – in pretežno o takih govori ta zbirka, le ponekod se zdi, da je (ženska) družba, o kateri govori nekaj pesmi, doživeta tudi drugače, življenjsko solidarno – je že vsaka ločitev od partnerice vzrok za bolečino. A v tej zbirki je mogoče prebrati njene fiziološke znake ali razočaranje nakazujoče izjave ali konkretne izraze čustev: »sem žalostna«, »sem hudo prestrašena«, le razčustvovanosti ne. Mogoče tudi zaradi avtoričinega stališča o teh odnosih, saj pravi: »…nič / ni nenadomestljivo, le enako ni«. Ali pa predvsem zaradi spoznavanja: »ta ljubezen, začasnost, začasnost«, kot zapiše v 10. pesmi cikla Pravljica. Pravljična ali sanjska (Sanje je naslov drugega cikla) je predvsem moč čustvovanja, ki ga te pesmi nenehno beležijo in je paradoksno osrečujoče tudi takrat, kadar povzroča neuslišani ali zavrnjeni ljubimki bolečine.
Naslov zadnjega cikla Bežigrad s svojo toponimično konkretnostjo označuje tematiko doma, bolje rečeno, občutij skupinske pripadnosti nekemu prostoru (mogoče študentskemu domu), a hkrati zavesti o odhajanjih, zapuščanjih te skupnosti. V eni od pesmi so omenjene lastovke, ki vse to metaforizirajo, a z izrecno trditvijo »brez doma«. Zbirka se zaključi s čustveno stopnjevano, čeprav kratko, le štirivrstično pesmijo, edino, v kateri se čisto na koncu pojavi klicaj. To so vprašanja o identiteti pripovedovalca ljubezenskih zgodb, sanjalca strahov in ljubimca/ljubimke ter o norem angelu, ki »vpije, izhod, izhod!« Zdi se, da se kot nejasna, vedno znova le delno razkrita pojavlja identiteta izpovedovalke teh pesmi, saj dvojnosti: dvom, zanikanje – vera, občudovanje, realnost – fantazija, svoboda, gibanje – dom, skupnost povzročajo shizofreno stanje in kot burna, nujna potreba silijo v njegovo preseganje. A kam naj bi pripeljal ta izhod in kje sploh je?

Maks, bilten Legebitrina Oznanila, marec 2001, naslov recenzije »Okrepčilo«:
Ko je Nataša Velikonja izdala svoj prvenec Abonma, prvo lezbično zbirko pri nas, je bila ta zbirka pesmi dvojna osvežitev, tako za LGBT skupnost v Sloveniji, ki se doslej s takšnim delom v slovenščini še ni seznanila, kot tudi za ljubitelje moderne poezije nasploh. Tej zbirki je potem nekaj let sledil premor, ko se ni prav dobro vedelo, ali je Velikonja svoj pesniški potencial izkoristila v enem samem navalu umetniškega navdiha, ali pa morda lahko pričakujemo še kakšno presenečenje. In presenečenje je prišlo, v obliki nove pesniške zbirke z naslovom »Žeja«.
In resnici na ljubo, bili smo žejni. Žeja sama je po obsegu neprimerno skromnejša od Abonmaja, vendar pa je Velikonji uspelo ohraniti kvaliteto, hkrati pa se zdi, da smo dojeli izrazni slog, ki ga Velikonja uporablja in ga morebiti še bo. Žejo je razdelila v štiri tematske sklope, ki pa nobeden ne nosi naslovnega imena. V posameznih kratkih pesmih, sprva ne nujno lezbičnih, lahko občutimo ljubezen ženske do ženske le skozi kopreno vsakdanjih besed, z določeno nejasnostjo, ki pa jo lahko razume vsak, ki jo hoče razumeti. Velikonja piše brez neposrednosti, brez vulgarizmov. Njene pesmi so morda kratke, vendar dovolj nenavadne, da se človek po vsaki ustavi in predvsem občuti, manj pa razmišlja. In prav to, da v teh pesmih ni toliko problematiziranja, kot pa prikrite senzualnosti, in identificiranje s temi slikami, je tisto, kar lahko bralca očara. Njene pesmi so narejene iz vtisov, kar je v nekaj pesmih tudi slogovno poudarjeno, saj jih le niza, brez ločil: »ali je bila to zima vse tisto blago šali plašči mokri lasje s krpami snega ob krajiščih polna soba obešalnikov polna soba tkanine…«.
V Velikonjinih pesmih je vedno nanizano življenje, kot ga sama vidi, predvsem skozi njena občutenja. To je razvidno že iz začetkov posameznih pesmi, npr. »vse te knjige…«, »zebe me in okno imam na stežaj odprto«, »ti njeni lasje nori« … Ne smemo pa misliti, da je to naključno zbran sklop pesmi. Vsak sklop ima pesmi, ki so logično povezane, in vsak sklop je nekoliko samosvoj. Tako se Pravljica začne in nadaljuje z zdravo mero humorja, ko so v neki sobi živele tri (kot se v pravljicah spodobi), a ko pesnica pristane, da bo zgodbo tudi obrnila, te tri prestopijo prag in zgodbe je konec. To se morda zdi nekoliko zmedeno. Bralec pa se le ustavi in ko prebere pravljico do konca, preprosto razume. Velikonja v svojih pesmih namreč hrepeni po nečem. To izraža prek spominov in predvsem spominov o občutkih, kako ji je šla z roko narahlo prek lica in jo je v odgovor morala poljubiti, o kakem, navidez nepomembnem dogodku, kako je ona rada kolesarila in je dom dobil neko drugo razsežnost, o norem občutku, ko je v spanju trznila in se privila čisto k njej…
Po drugi strani v pesmih dobimo občutek, da je vse to stvar preteklosti, da pesnica, kot sama pravi: »sanjam slike, sanjam izgube, sanjam, nekdo odhaja, za vedno in nikdar več in lahko samo še nič«. Pesnica nam govori, da je ujeta v tem času, ko njene ljubezni ni (več), a hkrati, da se vsi ti občutki, tako čudoviti kot žalostni, vse to dogaja na novo. Pesniška zbirka ni posvečena eni osebi z dolgimi lasmi, ampak vsakokratni ljubezni, brezčasni, pravzaprav personifikaciji Ljubljene, kot to občuti vsaka lezbijka in, vzporedno prilagojeno, vsak posameznik. A kar da okus grenkobe, je ta minljivost, ki se izraža, poudarek, da ni nič večnega. Pesnico v nekaterih pesmih zebe. Je to ta strah pred samoto ali pa občutek tesnobe, ko je samota že tu? In ta samota, očitno, pride. In ni se ji moč izogniti. Ali kakor pravi pesnica: »večinoma me zebe in pijem umazano«. Še žejni?


Vrni na vrh



Izšle knjige pri zbirki ŠKUC-Vizibilija:

Teresa de Lauretis: FILM IN VIDNO (1998)
Nataša Velikonja: ŽEJA (1999)
Monique Wittig: ESEJI (2000)
Kelley Hays-Gilpin in David S. Whitley (ur.): ARHEOLOGIJA SPOLOV (2000)
Jeanette Winterson: POMARANČE NISO EDINI SAD (2001)
Lillian Faderman: VEČ KOT LJUBEZEN MOŠKIH (2002)
Varja Velikonja: KO SE MRTVE PREBUDIMO: re vizija kot način pisanja
Sara Lubej: HLADEN POT
Nataša Velikonja: PLEVEL
Shari Benstock: ŽENSKE Z LEVEGA BREGA


Knjižna zbirka VIZIBILIJA pri založbi ŠKUC je ustanovljena leta 1998. Sodi med najpomembnejše projekte lezbične sekcije ŠKUC-LL.

Več o založbi.
NAZAJ NA NOVICE