Novo v zbirki Lambda.
Luis Cernuda
SLOVO
Dečki,
ki niste nikoli prijateljevali mojemu življenju,
zbogom.
Dečki,
ki ne boste nikoli prijateljevali mojemu življenju,
zbogom.
Eno celo življenje nas loči,
nepremagljivo:
na enem kraju mladost, svobodna in razigrana;
na drugem starost, ponižujoča in odljudna.
Ko sem bil mlad, nisem znal
videti lepote, hrepeneti po njej, si je prilaščati;
na starost sem se tega naučil
in jo vidim, a hrepenenje moje ne seže do nje.
Roka starega moža omadežuje
mlado telo, če si ga drzne dotikati.
Star mož mora s samotnim ponosom
mimo in premagati postarano skušnjavo.
Ustnice, ki jih poljubimo, so sočne in poželjive.
Ustnice, ki jih nikdar ne poljubimo, so še bolj sočne in še bolj poželjive.
Kje je rešitev, prijatelji? Kje je rešitev?
Dobro vem: ni je.
Kako vznemirljivo bi bilo
vsaj nekaj časa čutiti vašo bližino:
plavati z vami v topli vodi ob neki obali,
uživati z vami ob hrani, pijači, ob isti mizi,
smejati se, govoriti, potepati se,
gledati v vaših očeh tisto luč in tisto glasbo.
Naj se ne končajo vaša brezskrbnost,
zapeljiva ljubezen, zapeljive želje.
Naj vam ne bo mar za rane, ki jih vaša lepota
in milina odpirata v mimoidočem.
Zbogom, zbogom šopki miline in očarljivosti.
Zakaj jaz kmalu odidem, z upanjem,
da bom tam, kjer bom zavozlal pretrgano nit,
lahko rekel, kaj tu pogrešam, česa nisem rekel
ob pravem času in ne storil.
Zbogom, zbogom, nemogoči prijatelji.
Zakaj zdaj se čisto sam
učim umirati, z željo,
da se spet vidimo, enako lepi,
v nekem drugem življenju.
Octavio Paz
VZPODBUDNA BESEDA
(LUIS CERNUDA)
(…)
Navada je že reči, da je Cernuda ljubezenski pesnik. To je res in iz te teme izhajajo vse druge: osamljenost, dolgočasje, vzvišenost narave, razmišljanje o človekovi ustvarjalnosti … A treba je začeti z nečim, česar ni on nikoli prikrival: njegova ljubezen je bila homoseksualna in ni znal ne govoril o kaki drugi ljubezni. O tem ne more biti nobenega dvoma: z občudovanja vrednim pogumom, če pomislimo na špansko občinstvo in špansko literarno okolje, je zapisal deček, kjer bi drugi raje uporabili neke bolj dvoumne samostalnike. »Resnica o meni«, je rekel v neki mladostni pesmi, »je resnica o moji pravi ljubezni«. Njegova iskrenost ne diši po škandalu in ne po izzivanju družbe (njegovo izzivanje je vse kaj drugega): gre za intelektualni in moralni ponos. Prav gotovo bi veliko tvegal tisti, ki bi prezrl ali minimaliziral njegovo homoseksualnost, ne zato, ker bi s tem njegovo poezijo zreduciral zgolj na to strast – to bi bilo prav tako narobe, kot če bi jo prezrl – ampak zato, ker je ta izhodišče njegovega pesniškega ustvarjanja. Njegova erotična nagnjenja ne razložijo njegove poezije, a brez njih bi bilo njegovo delo drugačno. Njegova »drugačna resnica« ga loči od sveta, a prav ta ga tudi vodi k razkrivanju drugih resnic, njegovih in naših.
Gide ga je opogumil, da je poimenoval stvari s pravim imenom: eno od knjig svojega nadrealističnega obdobja je naslovil Prepovedani užitki. Ne imenuje jih, kot bi nekdo pričakoval, prekleti. Da je nekdo imel pogum objaviti tako knjigo v Španiji leta 1930, je moral biti poleg vsega miselno zelo prodoren, da se je drznil upreti skušnjavi in sprejeti vlogo zaznamovanega upornika. Ta upor je dvoumen: tisti, ki prizna svoje »prekletstvo«, posveti božjo ali posvetno oblast, da ga obsodi; obsodba ga, v negativnem smislu, vključuje v red, ki ga krši. Cernuda se ni imel za pokvarjenega, čutil se je izločenega. In tega ni obžaloval: vračal je udarec za udarec. Razlika med njim in pisateljem kot je Genet je očitna. Genetovo izzivanje družbe je bolj simbolično kot resnično, in da bi napravil svoje početje bolj nevarno, je šel za korak dlje: poveličevanje tatvine in izdajstva, kult zločina. Nasprotno, pred družbo, v kateri je čast moških še vedno med ženskimi nogami, in v kateri je »mačizem« vsesplošna bolezen, je Cernudova iskrenost izpostavljena vsem vrstam resničnih tveganj, fizičnih in moralnih. Na drugi strani pa je Geneta zaznamovalo krščanstvo – negativno krščanstvo; znamenje izvirnega greha je njegova homoseksualnost, ali, natančneje, z njim in v njem se razkriva izvirni greh: vsako njegovo dejanje in delo je izzivanje in hvalnica, ki nič spreminja v bit. Pri Cernudi je občutek krivde komaj zaznaven, nasproti krščanskim vrednotam postavlja druge, svoje, ki se mu zdijo edino prave. V španskem jeziku bi težko našli pisca, ki bi bil manj krščanski. Genet konča v negaciji negacije: črni ljudje, ki so beli, ki so črni, ki so beli v njegovih igrah.To je tisto, kar je Nietzche imenoval »nepopolni nihilizem«, ki ne transcendira, si ne lasti samega sebe in je zadovoljen, da prenaša samega sebe. Krščanstvo brez Kristusa. Cernudova subverzija je bolj enostavna, bolj radikalna in zdrava.
Priznati, da si homoseksualec, pomeni sprejeti dejstvo, da si drugačen od drugih. A kdo so ti drugi? Drugi so svet – in svet pripada drugim. V tem svetu z enako jezo preganjajo heteroseksualne ljubimce, revolucionarje, črnce, proletarce, obubožane meščane, osamljene pesnike, berače, ekscentrike, svetnike. Drugi preganjajo vsakega in nikogar. Oni so vsi in nihče. Javno zdravje je kolektivna bolezen, ki se je sankcionirala s silo. So drugi resnični? Brezimna večina ali vsemogočna manjšina sta jata strahov. Moje telo je resnično: je greh resničen? Ječe so resnične: je resničen tudi zakon? Med človekom in tem, česar se dotakne, je področje neresničnosti: greh. Svet je zgrajen na zanikanju, in institucije – vera, družina, lastnina, domovina – so utelešenje univerzalnega zanikanja. Uničiti ta neresnični svet, da se nazadnje lahko pojavi resnična resničnost … Vsak mlad človek – ne samo pesnik homoseksualec – bi moral razmišljati o tem. Cernuda sprejema, da je drugačen; moderna misel, posebej nadrealizem, mu dokazuje, da je vsak drugačen. Homoseksualnost postane sinonim za svobodo; nagon ni slep impulz: to je kritika, spremenjena v dejanje. Vsaka stvar, tudi telo, prevzame moralno barvitost. V teh letih (1930) je postal komunist. Kratka pripadnost, zakaj v tej zadevi, kot v mnogih drugih, so Trojanci enako bedasti kot Grki. Priznanje lastne resnice omogoča prepoznati resnico drugih: »zaradi svojih bolečin razumem, da trpijo tudi mnogi drugi«, je rekel pozneje. Čeprav je delil našo skupno usodo, ni predlagal zdravila za nas. On je pesnik, ne reformist. Ponuja nam svojo »pravo resnico«, tisto ljubezen, ki je edina svoboda, ki ga dviga, edina svoboda, za katero je vredno umreti.
Prava resnica, njegova in kateregakoli, se imenuje želja. V tradiciji, ki z redkimi izjemami – lahko jih preštejemo na prste, od Zvodnice in Andaluzijske pohotnice do Rubéna Daría, Valle-Inclána, in García Lorce – se istoveti užitek s prijetnim občutkom, duhovnim zadovoljstvom ali zabavo, Cernudova poezija pa močno poudarja prvenstvo erotike. Ta silovitost se z leti umirja, a užitek traja še naprej in zavzema središčno mesto v njegovem delu, poleg njegovega nasprotnega dopolnila: samote.To je par, ki vlada njegovemu svetu, tej »pokrajini očaranega pepela«, v kateri željo naseljujejo ljudje s srečnimi telesi, lepe in sijoče zveri. Od Baudelaira do Bretona, usodo besede želja zamenjujejo z besedo poezija. Njen pomen ni psihološki. Spremenljiva in še vedno ista je energija, volja časa, da se utelesi, vitalni tek ali smrtna tesnoba: nima imena in ima vsa imena. Kaj ali kdo je ta, ki želi to, kar si mi želimo? Čeprav prevzame obliko usodnosti, se ne uresniči brez naše svobode in v v njej lahko nekdo razbere vso našo svobodno voljo. Nič ne vemo o želji, razen da se skristalizira v podobe in da nas te podobe ne nehajo nadlegovati, dokler ne postanejo resničnost. Komaj se jih dotaknemo, že izginejo. Ali izginemo mi? Imaginacija je želja v gibanju.To je neizbežnost, ki povzroči Vizijo; in je razdalja, ki jo zbriše. Z zanesljivo lahkoto si nekdo želi, da bi videl v Cernudovih pesmih zgolj variacije na neko staro temo: resničnost na koncu uniči željo, naše življenje je nenehno nihanje med lakoto in sitostjo. Zdi se mi, da povedo še nekaj drugega, nekaj resničnejšega in strašnejšega: če je želja resnična, je resničnost neresnična. Želja napravi resnično imaginarno, neresnično pa resnično. Vse človekovo bitje je gledališče te nenehne metamorfoze; v njegovem telesu in duši se želja in resničnost prežemata in spreminjata, združujeta in razhajata. Želja naseljuje svet s podobami in hkrati prazni resničnost. Nič je ne zadovolji, ker spreminja živa bitja v duhove. Hrani se s sencami, se pravi, naša človeška resničnost, naše bistvo, čas in kri, hranijo njene sence.
Med željo in resničnostjo je presečna točka: ljubezen. Želja je večja kot ljubezen, a ljubezen-želja je najmočnejša želja. Samo v tej želji po enem bitju izmed mnogih se želja popolnoma uresniči. Kdor spozna ljubezen, ne bo ničesar več hotel. Ljubezen odkrije želji resničnost: ta željena podoba je nekaj več kot telo, ki izgine: to je duša, zavest. Prehod erotičnega objekta v ljubljeno osebo. Ob pomoči ljubezni se želja nazadnje dotakne resničnosti: drugi biva. To odkritje je skoraj vedno boleče, zakaj obstoj drugega se nam sočasno razkrije kot telo, ki je dostopno, in zavest, ki ni dostopna. Ljubezen je razodetje nenavadne svobode, in nič ni težjega kot priznati svobodo drugim, predvsem osebi, ki jo ljubimo in si je želimo. Na tem sloni nasprotje ljubezni: želja se hoče uresničiti z destrukcijo željenega objekta; ljubezen razkrije, da je njen objekt neuničljiv … in nenadomestljiv. Kar ostane, je želja brez ljubezni ali ljubezen brez želje. Prvo nas obsodi na samoto: ta zamenljiva telesa so neresnična; drugo je nečloveško: je lahko ljubljeno tisto, kar ni željeno?
Cernuda se je popolnoma zavedal tega resnično tragičnega položaja ljubezni, vsake ljubezni. V svojih mladostnih pesmih trči silovitost njegove strasti ob nepričakovan obstoj zavesti, neizogibno drugačne, in to odkritje pesnika navda z nevoljo in sramoto. (Pozneje, v proznem tekstu, namiguje na egoizem mladostnih ljubezni.) V knjigah zrelega obdobja se tema zahodne ljubezni in mistične poezije – »ljubljeni spremenjen v ljubimca« – pojavlja pogosto. A združitev, najlepši zaključek ljubezni, lahko dosežemo samo ob pomoči spoznanja, da je drugi drugačno in svobodno bitje: če se naša ljubezen, namesto da poskuša ukiniti to razliko, spremeni v prostor, v katerem se lahko razvije. Ljubezenska združitev ni skladnost (če bi bila, bi bili več kot ljudje), ampak stanje neprestane mobilnosti, kot igra, glasba, večno ponavljanje. Cernuda je neprestano izpričeval resnico o svoji drugačnosti: je morda videl in priznaval resnico drugih? Njegovo delo nam daje dvojni odgovor. Kot vsako človeško bitje – ali vsaj vsak, ki resnično ljubi, in teh ni veliko – je v trenutku strasti menjaje oboževalec in tekmec svojega ljubimca; pozneje, ob uri streznitve, z grenkobo ugotavlja, da se je to zgodilo morda zato, ker on sam ne ve, kako ljubiti popolnoma nesebično. Če hočemo ljubiti, moramo preseči sami sebe, zatreti nasprotje med željo in ljubeznijo – ne da bi zatrli eno ali drugo. Težak sporazum med razmišljujočo in aktivno ljubeznijo. Ne brez naporov in omahovanj teži Cernuda k tej, najvišji združitvi; in ta težnja kaže na obrat v njegovi poeziji; silovitost želje, ki nikoli ne neha biti želja, stremi k temu, da bi se spremenila v gledanje ljubljene osebe. Ko tole pišem, me muči dvom: lahko nekdo v Cernudovem primeru govori o ljubljeni osebi? Ne mislim samo o naravi homoseksualne ljubezni s poudarjeno narcisoidnostjo in odvisnostjo od otroštva, ki jo dela kapricasto, nasilno in bolestno preobčutljivo do bolestnega ljubosumja – ampak tudi o motečem vztrajanju pesnika na razumevanju ljubezni kot nečem skoraj neosebnem, usodnem.
V neki pesmi iz zbirke Kot tisti, ki čaka na jutro (1947) pravi: »Večna je ljubezen in ne ljubljeni.« Pred petnajstimi ali dvajsetimi leti je z še večjo zavzetostjo rekel nekaj podobnega: »Ne umre ljubezen, mi umremo.« V obeh primerih daje prednost ljubezni pred tistimi, ki ljubijo, a v mladostni pesmi poudarja človekovo smrt in nesmrtnost ljubezni. Razlika v poudarku kaže na smisel njegovega duševnega razvoja: v drugem besedilu ljubezen ni več nesmrtna, ampak večna, in »mi« postane »tisti, ki je ljubljen«. Pesnik ne sodeluje: on gleda. Giblje se od opazujoče do dejavne ljubezni. Presenetljivo je, da ta sprememba ne spreminja osrednje vizije: niso ljudje tisto, kar se uresniči v ljubezni, ampak ljubezen, ki rabi ljudi, da se uresniči. Misel, da je človeško bitje »igračka strasti«, je stalna tema njegove poezije. Zanos ljubezni in degradacija človeka. Naša skromna cena izhaja iz našega minljivega položaja: smo menjava in se ne upiramo menjavam strasti; težimo k večnosti in en sam trenutek ljubezni nas uniči. Prikrajšani smo za njeno duhovno bistvo – duša, ki so mu jo pripisali platonisti in kristjani – bitje ni oseba, ampak trenutna zgostitev človeških moči: mladost, lepota in druge privlačne oblike, v katerih se manifestirata čas in energija. Bitje je pojav in za njim ni ničesar. Cernuda redko uporablja besedo duša ali zavest, ko govori o svojih ljubimcih; nikoli ne namiguje na njihove posebne značilnosti ali na tiste lastnosti, ki dajejo ljudem »osebnost«. V njegovem svetu ne vlada obraz, zrcalo duše, ampak telo. Kaj ta beseda pomeni španskemu pesniku, razumemo samo, če upoštevamo misel, da pesnik v človeškem telesu zazna zakon vesolja. Mlado telo je sončni sistem, nukleus telesnega in fizikalnega žarčenja. Telo je vir energije, studenec »psihične snovi« ali mane, substance, ki ni ne duhovna ne telesna moč, ki po mnenju prvobitnih ljudi giblje svet. Ko ljubimo telo, ne obožujemo osebe, ampak utelešenje kozmične sile. Cernudova ljubezenska poezija je razpeta med malikovanjem in spoštovanjem, med sadizmom in mazohizmom; on trpi in se veseli s to željo, da bi obvaroval in uničil stvar, ki jo ljubimo,v kateri obstaja nasprotje med željo in ljubeznijo – a prezre drugačnost. To je opazovanje tega, kar je ljubljeno, ne tistega, ki ljubi. Zato v zavesti druge osebe vidi samo njen vprašujoči obraz. To je bila njegova »resnična resnica, resnica o njem samem«.« A obstaja še druga resnica; vsakič, ko ljubimo, izgubimo sami sebe: mi smo nekaj drugega, ljubezen ne uresniči mojega jaza: odpre možnost jazu, da se spremeni in razvija. V ljubezni ni jaz tisto, kar se uresniči, ampak oseba: želja biti drug. Želja po bivanju.
Če ljubiti pomeni želeti si, si ljubezni noben zakon, ki ni zakon želje, ne more podrediti. Za Cernudo je ljubezen kršitev družbenega reda in spojitev z naravnim svetom. In do te kršitve ne pride samo zato, ker se njegova ljubezen razlikuje od večine, ampak ker vsaka ljubezen ogroža človeške zakone. Homoseksualnost ni izjema; edina izjemna stvar je ljubezen. Cernudova strast – in tudi njegov gnev, blasfemija in sarkazem – raste iz skupnih korenin: že od samega začetka ni zahodna poezija nikdar nehala razglašati, da je ljubezenska strast, najvišja izkušnja naše civilizacije, prekršek, družben zločin. Besede, ki jih izreče Melibea, preden se vrže s stolpa, so besede poraza in odpuščanja, in hkrati obtožba njenega očeta: vsak ljubimec bi jih moral ponavljati. Celo v hinduistični družbi, ki ji ljubezen ne pomeni glavne strasti, se bog Krišna, ko se utelesi in postane človek, zaljubi; toda njegove ljubezni so prešuštvovanja. To je treba neprestano ponavljati: ljubezen, vsaka ljubezen, je nemoralna. Zamišljajmo si družbo, ki je drugačna od naše, in vse tiste, katerih zgodovino poznamo, družbo, v kateri vlada najbolj popolna erotična svoboda, ali de Sadov peklenski ali rajski svet, ki nam ga predlagajo moderni seksologi: tam bi bila ljubezen še večji škandal, kot je pri nas. Naravna strast, odkritje, da si v ljubljeni osebi, most med tem svetom in naslednjim, opazovanje življenja ali smrti: ljubezen odpre vrata v stanje, ki se izogiba zakonom zdrave pameti in veljavni morali. Ne, Cernuda ni zagovarjal pravice homoseksualcev, da živijo svoje življenje (to je problem za družbeno pravo), ampak poveličuje ljubezensko izkušnjo kot najpomembnejšo človekovo izkušnjo. Strast, ki si nadene katerokoli obliko, vedno različno in vendar vedno isto. Edinstvena ljubezen za edinstvenega človeka – čeprav je podvržena spremembi, bolezni, izdajstvu ali smrti.To je bila edina večnost, ki si jo je želel, in edina resnica, v katero je verjel, da je neodvisen. Ne resnica o človeku: resnica o ljubezni.
V svetu, v katerem kritika razuma in veter strasti skrbita za čistost, tako imenovane vrednote postanejo raztresen pepel. Kaj ostane? Cernuda se vrne k stari naravi, a v njej ne odkrije Boga, ampak božanstvo samo, mater bogov in mitov. Moč ljubezni ne izhaja iz ljudi, slabotnih bitij, ampak iz energije, ki je gibalo vseh stvari. Za Cernudo narava ni ne snov ne duh: je gibanje in oblika, je videz in je nevidni dih, beseda in tišina. Je jezik in nekaj več: glasba. Njene spremembe so neskončne: ne meni se za moralo, napredek in zgodovino; zadovoljna je, da je, kot je to v primeru Boga. In enako kot Bog ne more seči onkraj sebe, ker ne pozna meja in vsa njegova transcendenca je brezkončno opazovanje in razmišljanje o sebi. Narava je nenehno spreminjanje videza in stalna istovetnost same sebe. Igra brez konca, brez smisla, v njej ne moremo najti odrešitve ne obsodbe. Gledati jo, kako se igra z nami, igrati se z njo, pasti z njo in vanjo – to je naša usoda. V tej viziji sveta so številne sledi Vesele modrosti in predvsem Leopardijevega pesimizma. Svet brez stvarnika, čeprav je preko njega vel pesniški dih, nekaj, kar ne vem, če bi lahko imenoval religiozni ateizem. Zares, včasih se nepričakovano pojavi Bog: in Bog je bitje, s katerim govori Cernuda, kadar ne govori z nikomer, in izgine tiho kot bežni oblak. Lahko bi ga imenovali utelešenje niča, h kateremu se vrača. Nasprotno, čaščenje, v pomenu spoštovanja do svetega in božanskega, čigar nebo in gore, drevo, ptica, morje, vedno morje, zbujajo v njem zaupanje, so stalne prvine vseh njegovih knjig, od prve do zadnje. On je pesnik ljubezni, a tudi narave. Njene skrivnosti so ga očarale. Gre od zlitja s prvinami do njihovega opazovanja, razvoj primerljiv z razvojem njegove ljubezenske poezije. Včasih so njegove pokrajine čas, ki je obstal, luč v njih misli kakor v nekaterih Turnerjevih slikah; druge so zgrajene ob pomoči Poussinove geometrije, njega je odkril med prvimi. Nasproti narave je človek precej šibka figura: mladost in lepota ga ne moreta rešiti pred njegovo nepomembnostjo. V naši nepomembnosti Cernuda ne vidi znamenja padca, še manj dokaza prihodnje odrešitve. Človekova ničnost je brez odpuščanja. On je mehurček biti.
Cernudovo zanikanje se spremeni v poveličevanje resničnosti in vrednot, ki jih je naš svet degradiral. Njegovo rušenje je ustvarjanje, se pravi vstajenje skritih moči. Nasproti tradicionalni religiji, morali in nadomestkom, ki nam jih ponuja industrijska družba, se zavzema za protislovni dvojici želja-ljubezen; nasproti zmedeni osamljenosti mest za samotno naravo. Kje je človekovo mesto? On je preslaboten, da bi se uprl napetosti med ljubeznijo in željo; ni drevo, ne oblak ali reka. Med naravo in strastjo, oboje nečloveško, je naša zavest. Naša beda temelji na biti časa, časa, ki odteka. Ta pomanjkljivost je bogastvo: ker smo omejen čas, smo spomin, razum, volja. Človek se spominja, zaveda in gradi: sega v preteklost, sedanjost in prihodnost. V njegovih rokah je čas voljna substanca; s tem ko jo spreminja v snov svojih dejanj, misli in dela, se človek maščuje času.
(…)
Prevedel Ciril Bergles
