Nova knjiga je izšla v zbirki Lambda.
Fernando Pessoa (1988 – 1935) velja danes za najpomembnejšega portugalskega pesnika. Njegova Pomorska oda je napisana z značilnim avtomatizmom v enem zamahu. Postane območje njegove podvojene osebnosti, sredstvo za odkrivanje prave osebnosti, nekdanjega bistva in njegove brezčasne identifikacije. V njej je razvidna tudi potreba po očiščenju od travmatičnih stanj njegove duševnosti, instinktivnih nasprotujočih si nagnjenj, erotičnih in sadomazohističnih frustracij. Lepota te ode pa je seveda v kontrapunktnem ponavljanju pesnikovega hrepenenja po miru, otroštvu, družinski toplini in po neki skrivnostni Daljini, po nekem daljnem Pristanu. Pesnik hrepeni po tem, kar »najmanj vidi«. Pomorski svet sprejema z »neko duhovno svobodo«. In mornarji so simbolični ljudje, potujejo po morjih, kjer nič ne traja, vse je le trenutek, vse se vsak hip spreminja. Njihova pomorska potovanja so iz trenutkov. A vendar v njihovih očeh odseva toliko večnosti. Ti so uresničevalci svoje usode.
(odlomek)
Ah, pirati, pirati, pirati!
Pirati, ljubite me in sovražite me!
Pomešajte me s sabo, pirati!
Vaš bes, vaša krutost, kako govorita krvi
ženskega telesa, ki je nekdaj bilo moje in čigar pohota je preživela!
Rad bi bil žival, ki bi predstavljala vse vaše kretnje,
žival, ki bi zasadila zobe v ladijske boke, v gredlje,
ki bi žrla jambore, pila kri in katran na mostičkih,
žvečila jadra, vesla, vrvi in škripce,
pošastna in ženska morska kača, ki se hrani z zločini!
Je neka simfonija nezdružljivih in podobnih občutij,
v moji krvi je neko uglaševanje zmešnjave zločinov,
krčevitega trušča orgij krvi na morjih,
besno, kot razžarjeni sunek vetra v duhu,
oblak vročega prahu, ki mi zakriva bistrost,
tako, da vse to sanjam in vidim le s kožo in žilami!
Pirati, piratstvo, barke, ura,
ta pomorska ura, ko je plen naskočen,
in obup ujetih prehaja v blaznost – ta ura,
v svojem seštevku zločinov, groze, bark, ljudi, morij, neba, oblakov,
lomljenja, širine, dolžine, kričanja,
bi želel, da bi v svojem Vsem bila moje telo v svojem Vsem, trpeče,
da bi bila moje telo in kri, da bi spremenila moje bitje v rdeče,
da bi cvetela kot rana, ki draži nestvarno meso moje duše!
Ah, biti ves v zločinih! Biti vsi sestavni deli
naskokov na ladje in pokolov in posilstev!
Biti vse tisto, kar je bilo na kraju ropanja!
Biti vse tisto, kar je živelo ali ležalo na kraju krvavih tragedij!
Biti pirat-povzetek vsega piratstva na svojem vrhuncu
in žrtev-skupek, toda iz mesa in kosti, vseh piratov sveta!
Biti v mojem trpnem telesu ženska-vse-ženske,
ki so bile posiljene, ubite, ranjene, razparane od piratov!
Biti v mojem podvrženem bitju samica, ki mora biti njihova!
In čutiti vse to – vse te stvari hkrati – v hrbtenici!
O, moji kosmati in grobi junaki pustolovščin in zločinov!
Moje morske zverine, soprogi moje domišljije!
Naključni ljubimci mojih dvoumnih občutij!
Rad bi bil Tista, ki vas čaka v pristanih,
vas, osovražene ljubimce njene piratske krvi v sanjah!
Kajti ona bi bila z vami, a samo v duhu, besnečem
nad golimi trupli žrtev, ki ste jih pustili na morju!
Kajti ona bi spremljala vaš zločin in v oceanski orgiji
bi njen duh čarovnice neviden plesal okoli gibov
vaših teles, vaših nožev, vaših daviteljskih rok!
In ona bi na obali, čakajoča na vas, da pridete, če morda pridete,
pila v rjovenju vaše ljubezni ves širen,
ves meglen in zlovešč vonj vaših zmag,
in skozi vaše krče bi žvižgal čarovniški sabat rumen in rdeč!
(prevod: Ciril Bergles)
