Gerard Reve: Zaskrbljeni starši

(prevedla Mateja Seliškar Kenda; izšlo v zbirki Lambda)

Gerard Kornelis van het Reve (1923, Amsterdam) je eden največjih in najbolj drznih sodobnih nizozemskih pisateljev. Sprva je pisal predvsem poezijo (glej antologijo Drobci stekla v ustih, Aleph 1989), zaslovel pa je s svojim prvencem, romanom Večeri (1947), ki ga še danes štejejo za eno njegovih najboljših del. Omeniti velja tudi romane Bližje k Vam (1966), Četrti mož (1981) in Tihi prijatelj (1984), ki so vsi delno avtobiografski in v katerih igrata zelo veliko vlogo Revejevo neobičajno dojemanje katoliške vere ter izpričana homoseksualnost.

To velja tudi za roman Zaskrbljeni starši (1988), v katerem smo priče štiriindvajsetim uram iz življenja enainštiridesetletnega pesnika Tregerja, ki se zaradi ustvarjalne krize pri pisanju »himne za vse človeštvo« in iz strahu pred izgubo osemnajst let mlajšega ljubimca predaja najrazličnejšim fantazijam, filozofskim ekspertizam o sado-mazohistični homoerotični ljubezni ter ciničnemu, dostikrat humornemu razmišljanju o svetu, veri, sladkornih bolnikih, policajih in sploh vsem.


Petindvajseto poglavje

Vse skupaj bi bilo treba še enkrat dobro premisliti, je menil Treger, ko se je po stopnicah vzpenjal do stanovanja, kajti na nitki so visele težke, morda celo odločilne zadeve. Slutil je, da se bo vse spremenilo, prav tako pa je bilo mogoče, da bo ostalo natanko tako, kot je bilo, in da se ne bo zgodilo nič.

Bil je utrujen, celo izčrpan.

»Danes se mi je pripetilo marsikaj,« je pomislil. »Toda ne bi mogel reči, da je bilo zares razburljivo. Moja utrujenost je najverjetneje psihične narave.«

Hrepenel je po miru, toda kaj, ko za časa življenja ta človeku preprosto ni namenjen. Pravzaprav si je še najbolj želel postelje, a da bi zlezel v toplo gnezdo, je bilo zadnje, kar je smel storiti.

Mogoče je bil Enorog že doma, čeprav je bilo to malo verjetno. Najbrž pa bo prišel kmalu in ni ga smel najti smrčečega v postelji: najlažja pot je bila vedno najslabša, kar jih je človek lahko izbral.

Ne, držati se je moral svojih načel: pogumno in s trezno glavo naprej, kajti zgodi se lahko še marsikaj in to kmalu.

Treger je dolgo prisluškoval pri vratih sosedov, vendar nikjer ni bilo slišati niti najmanjšega zvoka, tudi iz stanovanja tik pod njunim ne, od koder se izjemoma ni širila tropska, neizmerna vročina, kakršna je buhtela običajno. Mogoče je družina že odšla na počitnice in so gretje nastavili na najnižjo stopnjo.

Ko je prispel do vrat stanovanja, je opazil, da rahlo trepeta. Se je Enorog morda že vrnil? In če se je, ali je to potem dobro ali slabo? Dobro bi bilo v toliko, da bi ga lahko pripravil na to, kar se bo v kratkem zgodilo, čeprav je bila možnost za kaj takega majhna. Seveda to še ni pomenilo, da je bila povsem izključena; ne, nikakor ne. Treger je pred vrati za nekaj trenutkov postal in prežal na najmanjši šum v stavbi.

Kako se bo Harald odločil? Bo natančneje pretehtal njegovo povabilo? Treger s črkovanjem fantovega imena ni imel več težav: ker je nosil ljubkovalni vzdevek Princ Zelenohlačnik, je bil drugi a njegovega imena zagotovo a in ne o, kajti a je zelen, celo živozelen, medtem ko je o temen ali vsaj mahagonijevo rjav, skorajda že črn … Toda to zdaj ni bilo pomembno.

Se je fant na tak ali drugačen način ustrašil? Menda ne … Saj se ni, kajne? Vendar ni mogel sprejeti povabila, ne da bi ga pretehtal in o njem razmislil, naj je bilo še tako prijazno in Treger še tako ljubezniv.

Treger je menil, da je bil do fanta izjemno vljuden, srčen in celo uglajen. Ničesar neprimernega ni pripomnil, denimo, nobenih vsiljivih vprašanj mu ni zastavil niti ga ni preskušal z besednimi igrami. In stanovanje mu je ponudil samo načeloma. V nič ga ni silil, pustil ga je, da sam razmisli o tem. Tako ali tako mu je rekel, naj se oglasi samo, če bo soba v hotelu predraga, ker pozna veliko poceni hotelov, ki so prav tako dobri … Ja, ja … A zakaj je bil fant tako čemeren? Treger je menil, da pozna vzrok: Harald je bil notranje razklan. V miru je hotel še enkrat razmisliti, to je bilo vse. Ponudba je bila radodarna in Treger mu je na rob zemljevida celo napisal ime in naslov. Ničesar mu ni prikrival, a mogoče sta fanta osupili prav njegova radodarnost in odkritost brez namigovanj.

Ni mu bilo jasno, zakaj je še vedno stal pred zaprtimi vrati stanovanja, a očitno si je želel najprej priti do določenih zaključkov in šele nato vstopiti.

Fant je šel do hotela peš, je tuhtal, kmalu bo tam. Kaj pa se bo zgodilo potem? Nekaj malenkosti iz njunega pogovora mu je gotovo ostalo v spominu, drugače vendar ne gre. Se bo v hotelu prijavil? Imeli so navado, da so od gostov zahtevali, naj jim plačajo vnaprej. Fant bo tako izvedel za ceno sobe. Ali si bo upal reči, ‘o, zame je pa to nekoliko predrago, ker lahko stanujem tudi pri znancih’? Je ta možnost sploh obstajala? Za praznike soba vendar ne bo cenejša, saj je bilo mesto polno turistov.

»Prav lahko se zgodi kaj takega,« si je rekel Treger. »Morda jim bo povedal, da se bo najprej še malo razgledal.«

S tem je seveda mislil, da se bo oglasil pri Tregerju, saj je imel njegov naslov in je vedel, kje živi … Dokler je imel fant pri sebi zemljevid, ga bo ta nenehno spominjal na Tregerja, razen če njegovega imena in naslova ne bo izrezal, kar pa se je zdelo bolj malo verjetno.

Drugo vprašanje pa je bilo naslednje: je imel fant težko prtljago? Vso pot z železniške postaje je prepešačil, torej kovček ni mogel biti pretežak.

Lahko pa se zgodi, da v hotelu sploh ne bo proste sobe! Bili so prazniki, vrhunec sezone … Seveda, to je bilo povsem mogoče! Hecno, da se tega ni domislil že prej …

Torej je kljub pesimizmu obstajala možnost, da se fant v kratkem zares pojavi na vratih. Možnost je bila velika ali majhna, kakor je pač človek na to gledal, a obstajala je vendarle …

Treger je odklenil, vstopil, zaprl vrata za sabo in ponovno obstal. Še vedno je rahlo trepetal. Mogoče je bilo to povezano z vprašanjem, ali se je Enorog vrnil ali ne.

Če je bil Enorog doma, potem je nepreklicno nastopil trenutek, ko mu bo moral razkriti resnico o svojih občutjih, saj se je Harald morda že bližal njunemu stanovanju … Mogoče pa se je Treger uštel, kar se lahko zgodi komurkoli, in bo fant prišel šele čez uro ali dve, toda Enorogu je moral povedati zanj ter ga pripraviti na obisk.

V vsakem primeru je bil skrajni čas, da Enorogu v strastnem čustvenem izlivu pove, kako je z vso stvarjo, in če bo potrebno, bo tudi zajokal. Zaupal mu bo, da bo k njima mogoče prišel fant, katerega je povabil domov in mu celo ponudil prenočišče. Toda namenjen je bil Enorogu, samo njemu in nikomur drugemu …

Beseda ni konj … Pomembnejše vprašanje je, kdo je konj. A to je vendar jasno, saj je bilo očitno, kdo je jezdec. V nekaj stavkih ali besedah bi lahko Enorogu razložil vse: da je Haraldov jezdec Enorog in nihče drug, tako kot je Enorog jezdec slehernega fanta, ki bi si ga morda poželel; za vedno, na vekov veke …

Ko je Treger stopil v dnevno sobo, je še vedno trepetal.

Ne, Enoroga ni bilo doma. Nikogar ni bilo. Pa ne samo v njunem stanovanju, v vsej hiši, v vsej stavbi, od kleti pa do podstrešja, ni bilo nikogar …

Ob tej misli na praznino in zapuščenost je začel še bolj drgetati. Počutil se je, kot bi ga tresla mrzlica. Človek ima v življenju več možnosti, jasno, a posejane so redko, čeprav ljudje mislijo, da vsaki možnosti sledi nova, kar naprej, kot bi bile neusahljive, pa ni tako …

Mogoče v hotelu ne bo proste sobe ali pa bo predraga in se bo fant spričo naključij odpravil k njima – kajti Tregerjevo ime in naslov sta bila zapisana na njegovem zemljevidu – a bo prišel, ko Enoroga še ne bo doma. Poleg tega v vsej stavbi ni bilo nikogar, ki bi lahko karkoli slišal. Popoldne se je že prevešalo v večer in Enorog bi se lahko vrnil kmalu, mogoče pa bo spet pozen.

Pred Tregerjevimi očmi se je kot zelen plamen dvignila krhka svetla postava maminega sinka Haralda – ali kakorkoli že, čeprav pravo črkovanje njegovega imena zdaj ni bilo več pomembno – z vato v občutljivih, rahlo naglušnih ušescih, kar je bila seveda lahko le poza …

»Res nepremišljeno od tebe, moj svetlolasi žrtveni oven,« je zašepetal Treger, »da si sam odpotoval v veliko mesto … Ja, zelo neumno …«

Tiho je zagodel in zaprl oči. Pred njim se je razkril prizor, v katerem je z enim samim gibom Haraldove modne zelene hlačke potegnil navzdol vse do gležnjev, nato pa tudi njegove nemodne, pomilovanja vredne starinske, delavske spodnjice …

»Ampak sezuti bo moral tudi čeveljce,« je zašepetal Treger. »Spodnjice bodo ravno pravšnje za cunjo, ki jo bova najprej prepognila in zvila, nato pa potisnila v njegova lepa usteca, da ne bo kričal.«

Samega Tregerja bi kričanje namreč lahko zmedlo, četudi ga nihče ne bi mogel slišati.

»Mar Harald v hlačah nosi pas?«

Ne, seveda ne. Tiste zelene hlače so za mevže in imajo notri elastiko. Toda v hiši je bilo dovolj pasov in Haraldu ne bo težko zvezati gleženjčkov in kolenc, da ga bo Enorog lahko osedlal …

»Njegove rokice bom že sam obvladal, če bo potrebno,« je sam pri sebi rekel Treger. »Ampak to zmore tudi Enorog, celo v galopu. Enorog je močan.«

Ja, Enorog je bil kljub svoji na videz nežni postavi nezaslišano močan.

Treger je občutil veliko navdušenje in nežnost, ko si je predstavljal Enoroga, kako se s svojim razgretim, golim in prepotenim mladim telesom zavihti v sedlo malega Haralda, hkrati pa sopeč prosi Tregerja, naj fanta nekajkrat pošteno zbode v trmasti gobček, toda ne, da bi ga utišal, temveč, da bi se še močneje upiral ter jokal …

Tregerja je ta predstava tako prevzela – imel je celo občutek, da lahko vonja Enorogov sladki mladi znoj – da se je v njem dvignilo neustavljivo hrepenenje. Želel si je, da bi lahko razgalil svoj ud in se nekajkrat pošteno onečedil, iz čistega veselja in za zdravje, a se je zadržal, saj je moral pošteno razmisliti.

Comments are closed.