Jean-Paul Daoust: Modri pepel

(izšlo v zbirki Lambda)

Quebeški pesnik Jean-Paul Daoust (1946) je doslej objavil več kot dvajset pesniških zbirk. Dolga leta je bil urednik revije Estuaire, v kateri je pred dvemi leti objavil blok slovenske poezije, prejel je številne nagrade, leta 1990 tudi najvišjo kanadsko nagrado za pričujočo pesnitev Modri pepel, in se udeležil mnogih mednarodnih pesniških festivalov. Slovencem je znan po prevodih v reviji Dialogi, leta 2001, po nastopu na festivalu Živa književnost, istega leta, in še zlasti po tako imenovani “aferi Galerija”, v katero je bil nehote vpleten in ki je bila povod za prvi slovenski pohod gejev in lezbijk.

Pesnik, ki s svojimi nastopi in s svojimi deli nenehno šokira, se v pesnitvi Modri pepel posveča še enemu tabuju: čustvenemu in erotičnemu razmerju med otrokom in odraslim. Zgodba, ki ji sledimo, ni še ena “drugačna ljubezenska zgodba”. Pripovedovalec himnično vzneseno obuja spomine na svoje razmerje, otroka pri šestih letih in pol, z dvajsetletnim fantom. Toda otrok ni le žrtev ljubezenske strasti, izdaje in krutosti – postane tudi maščevalec. Poezija, ki nas sicer na vsaki strani opominja na naravo razmerja, nas s svojo enkratnostjo in neponovljivostjo dobesedno začara.


(odlomek; prevedel Brane Mozetič)

Poln sem ran

ker sem seks spoznal kot otrok

pri šestih letih in pol

in nato smrt prehitro

ko les gori se misli obračajo

v mojih vznemirjenih ustih

tedaj ko so se prsti drugih otrok učili

slovnico so moji črkovali

imena mojih ljubimcev zlasti enega

ki ga je krstil greh mesa še pred leti

razuma

bil sem otrok posiljen

v najlepši pokrajini

pozabljeni princ na peskovniku

kjer so kraljevske kobre v moja stegna rezale

spopade različnih naukov

pa vendar sem rad videl ta ud zadovoljen

nad mojo prisotnostjo

čeprav mi je bil pojem ljubezni neznan

nekatera telesa bi morala umolkniti

ko otrok posiljen v lopi

odkrije brezčutno okolje

prostaške roke

moj tako mlad ud

na ognjišču je ogenj brezimni angel

ljubimci s prekletimi pesmimi

kot vsak otrok sem bil radoveden

toda med temi ljubimci je bil eden

z očmi harfe

spominjal me je na angela za oltarjem

v cerkvi Notre Dame de Bellerive

tistega ki podi iz zemeljskega raja

obseden ritem šiba kri

zgodbe ki niso za povedati

a urne roke porabijo več kot željo

in telo mi je sprejelo več kot pirata

zdaj ko sem sam s svojimi leti

me preganjajo spomini na te zgodbe

želje ukoreninjene v vročici

moral bi ga prej ubiti

a kako naj bi vedel pri šestih in pol

nocoj je čist moj ogenj

kljub moji Niagari zubljev

strelice tvojih oči na čistem namišljenem nebu

nocoj sem volčji otrok ki tuli

na nemirni telesi najinih božanj

dala so nore korenine

mojemu zapisanemu življenju za pisanje

kot da bi bil lahko rešen pred norostjo

to veliko posebnostjo inteligence

telo je obdržalo tvoje sveže odtise

ko sem imel šest let in pol

in sem imel ljubimca

kje je zdaj da bi ga imel

da bi tekst drhtel

še vedno se zibljem v luči njegove želje

kaj je bil favn

kdo je bil

poleg njegove želje

utrujenost spomina

še vedno ga potrebujem

se mi zdi

svojo prvo ljubezen

besede si zaman natikajo

prstane na obrabljene prste

nobenega učinka

razen pri dveh prstih

ki odpenjata zadrgo

drugi pa se pridružijo

kakšen otrok sem bil

in on kdo je bil on

povsod dlake

ebenovinasto runo

zrel moški

zdaj to vem

a jaz sem bil tedaj

že izobčen

pred prvim obhajilom

pa vendar ne obžalujem ničesar

razen nevednosti

Comments are closed.