(izšlo v zbirki Lambda)
Quebeški pesnik Jean-Paul Daoust (1946) je doslej objavil več kot dvajset pesniških zbirk. Dolga leta je bil urednik revije Estuaire, v kateri je pred dvemi leti objavil blok slovenske poezije, prejel je številne nagrade, leta 1990 tudi najvišjo kanadsko nagrado za pričujočo pesnitev Modri pepel, in se udeležil mnogih mednarodnih pesniških festivalov. Slovencem je znan po prevodih v reviji Dialogi, leta 2001, po nastopu na festivalu Živa književnost, istega leta, in še zlasti po tako imenovani “aferi Galerija”, v katero je bil nehote vpleten in ki je bila povod za prvi slovenski pohod gejev in lezbijk.
Pesnik, ki s svojimi nastopi in s svojimi deli nenehno šokira, se v pesnitvi Modri pepel posveča še enemu tabuju: čustvenemu in erotičnemu razmerju med otrokom in odraslim. Zgodba, ki ji sledimo, ni še ena “drugačna ljubezenska zgodba”. Pripovedovalec himnično vzneseno obuja spomine na svoje razmerje, otroka pri šestih letih in pol, z dvajsetletnim fantom. Toda otrok ni le žrtev ljubezenske strasti, izdaje in krutosti – postane tudi maščevalec. Poezija, ki nas sicer na vsaki strani opominja na naravo razmerja, nas s svojo enkratnostjo in neponovljivostjo dobesedno začara.
(odlomek; prevedel Brane Mozetič)
Poln sem ran
ker sem seks spoznal kot otrok
pri šestih letih in pol
in nato smrt prehitro
ko les gori se misli obračajo
v mojih vznemirjenih ustih
tedaj ko so se prsti drugih otrok učili
slovnico so moji črkovali
imena mojih ljubimcev zlasti enega
ki ga je krstil greh mesa še pred leti
razuma
bil sem otrok posiljen
v najlepši pokrajini
pozabljeni princ na peskovniku
kjer so kraljevske kobre v moja stegna rezale
spopade različnih naukov
pa vendar sem rad videl ta ud zadovoljen
nad mojo prisotnostjo
čeprav mi je bil pojem ljubezni neznan
nekatera telesa bi morala umolkniti
ko otrok posiljen v lopi
odkrije brezčutno okolje
prostaške roke
moj tako mlad ud
na ognjišču je ogenj brezimni angel
ljubimci s prekletimi pesmimi
kot vsak otrok sem bil radoveden
toda med temi ljubimci je bil eden
z očmi harfe
spominjal me je na angela za oltarjem
v cerkvi Notre Dame de Bellerive
tistega ki podi iz zemeljskega raja
obseden ritem šiba kri
zgodbe ki niso za povedati
a urne roke porabijo več kot željo
in telo mi je sprejelo več kot pirata
zdaj ko sem sam s svojimi leti
me preganjajo spomini na te zgodbe
želje ukoreninjene v vročici
moral bi ga prej ubiti
a kako naj bi vedel pri šestih in pol
nocoj je čist moj ogenj
kljub moji Niagari zubljev
strelice tvojih oči na čistem namišljenem nebu
nocoj sem volčji otrok ki tuli
na nemirni telesi najinih božanj
dala so nore korenine
mojemu zapisanemu življenju za pisanje
kot da bi bil lahko rešen pred norostjo
to veliko posebnostjo inteligence
telo je obdržalo tvoje sveže odtise
ko sem imel šest let in pol
in sem imel ljubimca
kje je zdaj da bi ga imel
da bi tekst drhtel
še vedno se zibljem v luči njegove želje
kaj je bil favn
kdo je bil
poleg njegove želje
utrujenost spomina
še vedno ga potrebujem
se mi zdi
svojo prvo ljubezen
besede si zaman natikajo
prstane na obrabljene prste
nobenega učinka
razen pri dveh prstih
ki odpenjata zadrgo
drugi pa se pridružijo
kakšen otrok sem bil
in on kdo je bil on
povsod dlake
ebenovinasto runo
zrel moški
zdaj to vem
a jaz sem bil tedaj
že izobčen
pred prvim obhajilom
pa vendar ne obžalujem ničesar
razen nevednosti