Novo v zbirki Lambda:
Polajnarjeva druga knjiga, zbirka tematsko povezanih kratkih zgodb in enega daljšega, skorajda romanesknega pisanja, je nadaljevanje njegove literarne raziskave dveh polj: queer spolne identitete in drznih literarnih taktik proznega pisanja. Njegove zgodbe skozi usode pripovedovalcev in ljudi, o katerih pripovedujejo, pokrivajo biološki čas od odraščanja do starosti in smrti. Na osebnem zemljevidu protagonistov, ki se prekriva s slovenskim (malo)mestnim zemljevidom zadnjih tridesetih let dvajsetega stoletja, zarisujejo usodne menjave spolov. Razkrivajo prostor, v katerem so kategorije seksualne identitete še vedno vse prej kot samoumevne. Prostor, v katerem se pomeni družbeno vzpostavljenih identitet ustvarjajo in spreminjajo na način ponavljanja, odporov, prilagajanj in prisvajanj.
Polajnar v zgodbah uporablja pastiš različnih nanosov zgodovine in sočasne proze. Od Ivana Tavčarja, Thomasa Manna, Marcela Prousta, Marguerite Yourcenar, Gora Vidala, Jeana Geneta, B. M. Koltèsa, Hervéja Guiberta, Vitana Mala, Toneta Partljiča, Alojza Gradnika do sodobnih: Braneta Mozetiča, Suzane Tratnik, Mojce Kumerdej, Vesne Milek in Dese Muck. Hkrati se ne omejuje na literarno fikcijo, ampak črpa iz polja psihoanalize, psihologije, krščanske tematike. Tako kot spol je tudi literatura polje menjav, dinamike sprejemanja, aludiranja, prisvajanja, odzvanjanja drugih v sebi in v drugih, ki jim kot pripovedovalec vpisuješ v usta svoje in besede drugih.
Te medliterarne menjave pri Polajnarju naletijo na izjemno plodna tla, na katerih se kalijo stilno dodelane, žive in nepredvidljive družinske in osebne zgodbe obeh spolov v njuni neevklidski geometriji in menjavah. Družinske parabole si ne delajo utvar, da so zmožne razrešiti paradoks menjav spolov. Skozi odslikave pasti nihanja med spoloma in spolnimi identitetami zarisujejo tipično malomestni ali mestno provincialni svet Slovenije zadnjih desetletij.
Tomaž Toporišič
Eros – Tanatos
Gej je deček na poziv, call boy, rent boy, prostitut, kurba. Go-go plesalec, ki razkazuje želene vrline in izbokline, s pogledom oplazi moške, ki se naslanjajo na steno in skrivajo svoj pogled za steklenico piva ter v zadregi segajo po kokicah in oreških, ko si izbirajo svoj plen, za katerega vedo, da se bo pustil ujeti, oziroma se oni pustijo ujeti njemu, saj nimajo toliko poguma, da bi prvi pristopili k divje poskakujočemu petelinu, ampak čakajo na svojem stolu, da jih izbrani kralj kokoši odkrije kot svoje zrnje. Geji hodijo po turških kopelih, odeti v kratke brisače, ki si jih spet in spet ovijajo okrog ledij, da bi za trenutek razkrili svoje osramje, ki ga v resnici ne pokažejo, ampak se le prek brisače izzivalno grabijo zanj, zadržujejo zrak, da se napenjajo njihove trebušne mišice pred moškimi, katerih trebuhi so obli, kakor kupole najsvetejših prostorov Vzhoda in Zahoda. Hodijo široko, kot bi igrali nogomet še preden so shodili, da bi kljub deškosti pokazali svojo moškost. Lahko so moški ali ženska, kar naročnik masaže z orgazmom za zaključek potrebuje za svojo sprostitev. Novincem nudijo svoje usluge, najprej eden, nato drugi, za vse okuse, kdo bo boljši, polagajo jim roke prek ramen in jim delajo družbo v salonu, kjer gledajo televizijske nadaljevanke, za katere nihče ne ve, o čem govorijo. Za trenutek biti obdan z mladimi fanti, ki sedijo s široko razkrečenimi nogami in se glasno smejijo med mrkimi obrazi, nemimi kakor globusi vrh kupol. Nudijo zunanjo in notranjo masažo in če s svojimi lulčki ne zadovoljijo tolstih riti, zmasirajo prostato ročno. Geji služijo zadovoljevanju potreb uglednih moških, stebrov družbe, ki imajo doma družino, ženo in šest otrok, ker matere nimajo spolne želje. Vloga gejev je, da ohranjajo družine odgovornih moških, nimajo svojih potreb in niso subjekt. V svoji nekoristnosti koristijo moškim, ki koristijo družbi. Ti moški so dvakrat moški, ker živijo z žensko, ki se je ogibajo kakor hudič križa in jo zasipajo s pozornostmi ter z obveznostmi, da bi jo odvrnili od spolnosti. To so pravi moški, ki v turških kopelih dvigajo noge do stropa in gejem podeljujejo smisel obstoja. Njihove žene nimajo parnih kopeli, kjer bi se v medli svetlobi nasajale na tople kurce nogometašev, ženske morajo biti čiste, čustvene in ne seksajo z neznanimi tipi, ampak čakajo svojega moža, da jih napolni za božič in veliko noč. Ženskam zadostujejo sinovi. Histerizirajo za domačimi zidovi, medtem ko se moški zdravijo z javnim razkazovanjem svoje nemoči.
Žigolo ni gej. Tudi on pleše svoj pavji ples, a se pusti osvojiti, da on postavlja pogoje. Žigolo fuka moške, kot bi za pultom prodajal steklenice piva, to je njegov poklic, prav tako kot popravljanje podvozij tovornjakov preko dneva. Žigolo se ne poljublja, se ne boža, se ne sleče več, kot je potrebno, ne da fukati, ne sprejema homo seksa, on je moški in kdor ga najame, je ženska, je kurba, ki dela, kar ji žigolo naroči. Žigolo pokaže, da mu ne stoji sam od sebe na stare, debele ali suhe, najprej ga ukaže pofafati, da se mu dvigne, nato se sleči, obrniti, nastaviti in žigolo nekajkrat pikne kakor brenčeča čebela. Se ženskam tako cedita med in mleko! Spolnost kot orgazem moškega in obrezanih žensk, lovk njihove sperme. Stare kulture so poučevale tehnike spolnih užitkov za moške in ženske, moderna spodobnost pa je ustvarila vrsto nadomestkov, ki nezmožnost uživanja pretvorijo v višja stanja zavesti. Goreče spreobračanje drugih pod okrilje lastnega jaza je sovraštvo do primitivcev, ki uživajo, ne meneč se za našo nemožnost orgazma. Dokler ne bo prevladala umetna inteligenca in bo razum postal potrošno blago, kakršno je danes telo, in sužnji bodo slavili svojo zmago.
V človeku se bojujeta nagon življenja in smrti. V njegovi življenjski spremljevalki vojni prevlada nagon smrti, v ženski pa nagon življenja, ki se razodeva prek smrti posameznika v svojem potomcu. Homoseksualci se umeščajo na stran vojne. Gejevski in lezbični aktivizem hoče kot srednjeveški ples smrti vse od potepuha do cesarja potegniti v vrtinec enakosti v niču. Uporaben je kot trenuten dejavnik zvišanja gospodarske rasti, dokler se ne razširi na vrsto, namenjeno reprodukciji. Družba uravnava svoj odstotek odpisanih. A namesto da bi uživali zasluženi počitek svojega razkrojništva, kakor feniks vstajajo iz pepela in pojejo, plešejo, igrajo, pesnijo, praznujejo in slavijo svojo ustvarjalnost trdovratno kakor želva, ki se je namenila zamenjati petelina vrh zvonika. Prst meče senco na luč življenja. Ni jim dovolj, da so se razmnožili v podzemlju, hočejo svetlobo dneva in soj žarometov. Hočejo okužiti vitalno bistvo občestva, kakor bogokletnost templjarjev, posmeh kužnih. Zanikanje svojega spola, ki se je tedaj kaznovalo s smrtjo, je zdaj del zabavljaštva, ki si umišlja vzgojno poslanstvo. Tri sestre, hrepenelke, preoblečene lepe Vide kot opravljeno narodovo neizpolnljivo hrepenenje za polet med zvezde Oriona. Rdeče in črno se je cepila narodova bit, kakor dve strani istega telesa, istega spola, javnega in tajnega, prvi so hoteli na Luno, drugi se niso hoteli razkrivati pred Marsovci. A sestre so zedinile svoje votivno telo kakor narod na glasovanju o suverenosti, ki se sicer sovraži znotraj sebe, celo tisti, ki iz zavisti ne marajo sester, so za trenutek pogoltnili svojo nečimrnost in spletkarili od lokalnih do svetovnih prestolnic za izstrelitev prve slovenske rakete v orbito. Po uspeli izstrelitvi so deklariranke slavile svojo kratkotrajno zmago, konspiratorke pa so se potuhnile do končne zmage. Narodna lirika je lepo Vido povzdignila v literarno heroino, zato ne more na vrat na nos končati v brodolomu, ki ga povzroči piš, kar ne pomeni, da ne bi mogla v prihodnosti utoniti. V pričakovanju odrešenja in zadoščenja je oltar domovine zahteval nadomestno srce neponarodelega junaka. A srce je vstalo in poletelo v nebo pred očmi svojih rabljev. Namesto da bi se gibanje udušilo v lastnem strahu, črne vdove mašejo z rdečimi banderami, bolj jih gaziš, višje letijo, bolj jih iztrebljaš, več jih prileze iz lukenj, kakor zajedavci, ki se hranijo s smrtjo. Namesto da bi umolknili v potrtosti, kričijo kot božji norci, namesto da bi se samouničevali, uničujejo iztrebljevalce, namesto da bi mirovali, skačejo kakor kobilice s cveta na cvet in oprašujejo pestiče, ki jih zapredajo sviloprejke. Ves ta nagon po samoohranitvi, ki ga tako radodarno sejejo v brazde puščave, je le hrbtna stran nagona smrti, vsa ta ustvarjalnost življenja je vzrok prihodnjih nesreč.
