Helga Pankratz: Amore?

Novo v zbirki Lambda:

Helga Pankratz (1959), pisateljica in kulturna delavka na Dunaju, je z liriko in prozo zastopana v številnih antologijah in literarnih revijah. Objavila je štiri samostojne knjige, med njimi zbirko glos in komentarjev. Leta 2000 je prejela nagrado Gay and Lesbian Award za zasluge za emancipacijo gejev in lezbijk v Avstriji. Lezbično življenjsko okolje in lezbična kultura tvorita samoumevno ozadje, na katerem se dogajajo njene iz življenja vzete, s subtilnim humorjem prežete ljubezenske zgodbe o povsem različnih ženskah.

Andrej Leben je literarni znanstvenik, publicist in prevajalec iz slovenščine, nemščine in češčine (npr. Suzane Tratnik, Braneta Mozetiča, Kajetana Koviča in Stanislava Stuharja).

AMORE?

Z Evo sva bili že dolgo skupaj. Dobro sva se razumeli in ljubili sva se vztrajno. Najin odnos je prerasel stadij dvojnosti in se razširil na Moniko, Evino ljubico, in na mojo ljubico Marijo.

Čas privajanja, ki ga zakonu zaporednih monogamnih zvez privržena scena potrebuje za spoznanje, da sklenitev novega odnosa ne pomeni nujno konec starega, je bil za nami. Mučno in panično trzanje vek pri očitajočem stavku: »In kaj k temu pravi tvoja partnerica?!« je sodilo v preteklost. Namesto tega so nam skupne znanke voščile: »Lep pozdrav tvoji ženi in tvoji ljubici!« Ali pa so se spomnile: »A ja! Saj je tvoja prijateljica skupaj z Moniko! Pozdravi Moniko v mojem imenu!«

Pogosto so nas vse štiri vabili na žure – tako tudi na okrogli rojstni dan neke znanke.

Na tem žuru je moja Marija zelo trdovratno zalezovala gostiteljico.

Odkar sva z Marijo prišli, sem pravzaprav vedno videla le njen hrbet. Kot klop se je držala gostiteljice in imela oči in ušesa samo zanjo. Eva in njena ljubica pa sta se za pogovor v dvoje umaknili v tih kotiček.

Tako sem sprva sedela sama, grizljala soletti in zamišljeno srkala pomarančni sok.

Mirno sem opazovala Marijin hrbet, njena obla ramena, saj je svojo sprednjo stran razkazovala gostiteljici. Ta je sedela obrnjena k meni, vsake toliko živčno poiskala moj pogled in mi z mežikanjem dajala Morzejeva znamenja, da njeno zanimanje za Marijo ni resno. Pomirjujoče sem ji nazaj pomežiknila »vse v redu«.

Konec koncev se je moje ljubezensko razmerje z Marijo prevesilo že v četrto leto in domnevala sem, da tako hkrati tudi v finale. Sicer sva še vedno pogosto spali skupaj, najmanj dvakrat ali trikrat na teden. Ampak Marija je v ljubezni očitno postajala vse bolj nenasitna. Poleg mene je začela nabirati peščico ljubimk. Nič nisem imela proti. Še prav mi je bilo: če je spala z drugimi, se je manjšal moj občutek krivde, ker ji nikoli nisem mogla nuditi popolnega in ekskluzivnega odnosa, temveč samo razmerje poleg svojega osnovnega odnosa. Pričakovala sem, da bo Marija v kratkem našla žensko, zaradi katere me bo zapustila. Bila sem pripravljena, da ji – brez zapletov – pustim, naj gre.

Pravzaprav je bila Marija takrat nenehno na ogledu. Imela je številne ljubezenske prigode. Delno mi je poročala o svojih ljubezenskih podvigih. Nekatere pa mi je prikrila. Zdi se mi, da so bila resnejša razmerja t ista, ki mi jih je tajila: razmerja z ženskami, ki jim je obljubljala zvestobo, se delala, da so edine, jim ničesar ali malo povedala o meni, ali pa jim je – če so me poznale – razlagala, da je z mano končala. Hkrati je vsekakor redno hodila k meni seksat. Seks si je zvečine jemala kot blago v samopostrežni trgovini. Včasih pa me je omrežila nepričakovano močno in skupaj sva preživeli cele vikende divjega praznovanja poželenja in nebrzdanih večkratnih orgazmov.

Raje bi videla, da bi mi pogosteje zaupala svoje ljubezensko življenje. Cenim odkritost in od srca rada bi bila uslužna Marijina sostorilka, ne pa nič hudega sluteča šahovska figura – če je že druge varala z mano. A očitno je dajala prednost, še več, očitno je uživala v tem, da me pušča v nevednosti. Vadila se je v veščini, k k ako me pustiti capljati v temi – in tako tudi, kolikor je pač šlo, varati mene. Dopuščala sem to. Na Marijina razmerja sem gledala kot na izraz njene potrebe po svobodnem prostoru zunaj mojega vpliva. Njena molčečnost mi ni bila nadležna zaradi kakšnega lastništva nad njo. Nadležno mi je bilo, da me je s svojimi zvijačami na družabnem prizorišču lezbične scene od časa do časa pahnila v situacije, v katerih sem se počutila nelagodno kot na ledu.

Od vseh udeleženih pa je najbrž le ona sama najbolj drsela po ledu svoje skrivnostnosti. Nedavno sem na podlagi enega od njenih spodrsljajev lahko spoznala, da je Marija iz najine intimne ljubkovalnice Amore, ki sem jo do tedaj imela za nekaj posebnega med nama, na sceni napravila skoraj za krilatico.

Saj to je priporočljivi trik številka ena, ki je v priročniku za poligamne osvajalke srca čisto na vrhu, da po možnosti vse ljubimke navadiš na eno in isto intimno klicno ime. Enako poimenivanje vseh partneric ščiti pred tem, da bi se v zaupnih trenutkih zaradi usodne zamenjave iz tvojih ust izdajalsko slišalo ime druge ženske. Fellinijev Casanova je to načelo izvrstno prikazoval skozi cel film tako, da je, ne glede na to, s katero partnerico je ravno seksal, v ritmu svojih medeničnih sunkov vzdihoval: »Amore … Amore … Amore«.

Osupljivo podobno je ravnala moja Amore. Spotaknilo se ji je ob tem Casanovinem triku, ker je intimno oznako iz intimnosti prenesla v prostor, ki je bil prepoln ljubimk.

Bilo je na nekem lezbičnem žuru. Glasba se je tiho slišala, ko je Marija v znanem tonu izgovorila intimno geslo.

»Amore!« je zaklicala in pet drugih žensk in jaz smo hkrati dvignile glave. Tih šepet, nem klepet. Na obrazih ‚prizadetih’ se je pokazalo muzanje. V prvem trnutku sem bila predvsem ponosna: ponosna na nagonskost in na tako očitni seksualni uspeh svoje Marije. Večina Amor je očitno čutila podobno. Nekatere smo si pokimale. Muzanje v vseh odtenkih od porogljivega do dvoumnega je igralo na naših obrazih. Marija pa si je z roko šla čez usta in slišno zamrmrala: »Kak faux pas!« Potem je zbežala pred svojimi, preštevilno navzočimi Amorami na stranišče. Za vedno nam je ostala dolžna odgovor, katero od nas mnogih Amor je tedaj pravzaprav v resnici hotela poklicati. Marija me je po tem pripetljaju kakor prej klicala Amore. Jaz pa sem to opustila. Klicala sem jo samo še Marija.

Marija je torej zdaj na žuru, na katerega je prišla z mano. Ločevala naju je le klubska mizica, njen izrazit, mišičast hrbt, obrnjen proti meni, m m edtem ko je klečala na preprogi pred nekoliko zaspano, v fotelj pogreznjeno gostiteljico. Marijini roki sta že mirovali na predelu stegen na njenih kavbojkah.

Saj obstaja tista igra, za katero mi od nekdaj manjka nadarjenosti: spogledovanje vpričo partnerice, da bi pokazala neodvisnost ali podpihovala ljubosumnost. Lahko, da je Marija svoje približevanje hišni gospodinji uprizarjala s takšnimi nameni. A ni me zanimalo, da bi to odkrila.

Veliko bolj sem Marijino osredotočenost na neko drugo žensko nenadoma občutila kot izrazito srečno okoliščino. Kajti bližala se mi je ONA! Ona.

Že ob svojem prihodu in pri prvem bežnem pogledu na navzoče je zbudila mojo pozornost. Še nikoli je nisem videla. Gostiteljica mi jo je predstavila kot Angeliko. Stisk njene roke mi je ob tej priložnosti poslal prijeten toplotni strel v žličko.

Njen pogled iz modrih nebeških oči je spraševal, ali je mesto poleg mene prosto zanjo, hkrati pa izražal prepričanje, da pozna vabeči odgovor. Ni bilo treba nobene besede, niti skopega kimanja, ki sem ga sicer nakazala, naj se mi pridruži. Da mi je bila dobrodošla, sta ji že davno morala izdati pozdravno rokovanje in način, kako sem jo odtlej večkrat oplazila s kratko odmerjenimi, radovednimi pogledi.

Usedla se je. In jaz sem molila. Molila sem, da Marija z gostiteljico misli resno; dovolj resno, da mi da prostor in možnost za spogledovanje, za spoznavanje, za pogovor z neznano Angeliko. Predobro sem poznala Marijine polastitvene nastope, ki so mi znali uničiti vsakršno komunikacijo z drugimi. Nenehna poplava njenih ljubkovanj in uveljavljanj se je lahko kadarkoli brez občutka zlila po meni. Ne meneč se za to, da sem sredi pogovora, se je Marija Nepreračunljiva znala usesti v moje naročje in mahoma z lahkoto pregnati vsakega človeka stran od mene.

Angelika, lepa tujka, se je takoj namestila le za las stran od mene, tako blizu, da je tisti košček oblazinjene klopi, ki je ostal prazen med njenim in mojim telesom, še komajda veljal za nedolžnega. V istem hipu, ko sem zaznala, kako tesno se mi je približala, sem zaslutila hrepenenje po še večji bližini. V svoji domišljiji sem se v trenutku ukvarjala s tem, kako bi s približevanji v uživaškem počasnem posnetku zapolnila razdaljo in jo nazadnje povsem premagala.

Plaho sem se ozirala po Mariji. Bila je, tako sem z velikim upanjem ugotovila, zelo močno poglobljena v svoj rasten obred. Kljub vsemu je zazvonilo k preplahu: snubljenka je izžarevala več zdolgočasenosti kot zavzetosti.

Umirjena in obrnjena k meni si je Angelika, tuja mlada ženska poleg mene, olikano poravnala svoje mini krilo. Ugotovila sem: ne nosi nogavic. Koža njenih nog je bila gladka in napeta in poletno rjava. Bila je bosa, čevlje je olikano pustila v predsobi. Videla sem, kako so njeni goli, drobni prsti risali majhne kroge in ovale na puh preproge.

»Živjo …,« se je smehljala. Njen glas je bil kot stisk njene roke. Tudi njen ‚živjo’ mi je povzročil prijetno toploto, ki se mi je kmalu iz želodca v valovih razmnožila po vsem telesu.

Brez napora sva navezali pogovor. In ko sva se brez strahu ali ovir spoznavali ob klepetu, najini nenehno tipajoči pogledi niso mirovali. Nenavadno usklajena pojava v celoti: visoka, vitka in drobna, takih pravilnih oblik, da sem jo na tihem imenovala »čudež«.

Najprej sem ji razložila lezbične družinske razmere, v katerih sem ravno živela, in pri tem diskretno pokazala na svojo partnerico, ki je bila še vedno zatopljena v zaupni pogovor z Moniko. Monika je bila čisto drugačnega značaja kot Marija: Evo je ljubila zelo vztrajno in zvesto. Z mano se je v glavnem dobro razumela, dokler sem upoštevala, da jo boli, če je priča nežnosti med mano in Evo in da je to lahko pobuda za alkoholizirane izpade. To sem upoštevala.

Monika in Eva sta očitno začutili najine poglede na sebi in pogledali k nama. Evin nasmeh je izražal veliko simpatije, blesk o odobravanja v očeh njene ljubimke mi je oznanil, da sva z Angeliko dajali videz obetavnega parčka.

Ko pa sem Angeliki pokazala, kdo je tu v prostoru moja, morebiti lastništvo zahtevajoča ljubimka, je Marija prižeta visela na vratu gostiteljice. Tako se je zamotila z dajanjem zanjo značilnega, dolgega, mokrega in mehkega poljuba, da ji nisva mogli pokimati.

Angelika, ta lepa ženska, je pripovedovala o sebi, da je pred kratkim dopolnila šestnajst let in da je delala že v več poklicih kot nekvalificirana delavka. Zdaj pa je zaposlena v gostinstvu.

Pozorno sem motrila njen obraz. Nezmanjšana sila je žarela iz njenih jasnih oči, pred katere so ji med razgovorom včasih kot zavesa padli njeni dolgi temni lasje, vsakič takoj spet odstranjeni z izkušenim gibom roke. Govorila je s prijetnim nežnim glasom. In pripovedovala je zamišljeno in odkrito.

Za seboj je imela razmerje z mnogo starejšo žensko. Angeliki je bilo dvanajst let, ko se je razmerje začelo. In šele pred kratkim jo je starejša odslovila. Prav odslovila. Starejša, imenovala se je Karin, je bila namreč poročena in se nikoli v življenju ni imela za lezbijko. Ni ljubila žensk. Žensk ni ljubila. Ni ljubila punce, ki je sedela pred mano in je v mojih očeh predstavljala čudež telesne izoblikovanosti. Očitno je uživala predvsem v občutku premoči, za katero je jamčila starostna razlika. Cenila je, da jo je občudoval otrok, kakršen je bila nekoč Angelika.

Pri tem so bile vloge od vsega začetka nespodbitno določene: za odraslo žensko je bilo to igračkanje, erotično draženje brez nevarnosti zanostive, lahkoživ skok čez plot posebne vrste, majhen, prepovedan nasladen priboljšek, seksualna sladkosnednost mimogrede, mimo seksa v zakonu. Ta poročena ženska je zahtevala in zbudila in dobila vso ljubezen in nežnost, ki ju je lahko razdajalo dekle Angelika. Otrok se je hitro in radostno naučil biti vdana, tenkočutna ljubimka.

»In zakaj,« sem vprašala, ker kljub vsemu nisem razumela, zakaj je tista Karin tako grobo končala razmerje, »zakaj je končala s tabo?«

»Zakaj?«

Angelika se je obotavljala. Zdelo se mi je, da je tehtala davek in korist truda zgubljati še več besed kot doslej, ko očitno še nisem čisto prav razumela, zakaj pravzaprav gre.

»No, ker sem se razvila!«

S pogledom, s katerim si je nežno in žalostno božala svoje telo, je ponovno usmerila mojo pozornost na svoje mlade prsi, ki so se napete kazale pod blagom majce in se – vidno brez nedrca – nekoliko dvigovale in spuščale v ritmu njenega dihanja.

Poročena soseda, sem dojela, teh prsi niti malo ni marala.

»Samo tisto androgino … samo moje nezrelo otroško telo se ji je zdelo zanimivo,« sem izvedela, »tisto deško na meni, razumeš?«

Angelikina mimika se je zdela negibna, ampak tok njenega govorjenja se je pprelamljal živo in poln sveže prizadetosti:

»Saj sem tako in tako vedno morala imeti majico na sebi, ampak potem so bile moje prsi kljub vsemu že prevelike in me je vedno bolj redko pustila k sebi. In potem me je na ulici slučajno videla našminkano in v kratem krilu in v visokih petah. Pa je bilo totalno mimo. Totalno.«

Angelika se je nazadnje upala govoriti tudi o ljubezni. Stavila je svoje občutke na eno kocko – in vse izgubila.

»Lezbijka!«

Ton in izraz njenega obraza, s katerim mi je ponovila, kaj ji je Karin odgovorila, nista dopuščala nobenega dvoma o tem, da je tista Karin imela besedo izključno za psovko.

»Pa saj nisem kaka lezbijka!« je Angelika oponašala opravljanje svoje Karin. »Pa saj se ne bom spečala s toplo sestro! Poišči si kako med svojimi, ti pedrska mrha, in nehaj me že nadlegovati s svojimi perverznimi nagnjenji.«

»In kdaj se je to zgodilo?« sem hotela vedeti.

»Da me je vrgla ven in zmerjala? ‚Lezbična svinja’ in vse to?«

Angelika je kratko premislila.

»Jutri bo tega tri mesece. Naprej sem se skoraj hotela pokončati. Ker …«

Povesila je oči, strmela v svoje prste, ki so se zarili v puh preproge. Gledala sem njene svilnato goste trepalnice in čakala. Ko me je spet pogledala, je bila v njenih očeh neka žametna senca.

»Veš … rada jo imam.«

»Še zmeraj?« sem vprašala previdno.

Prikimala je.

»Veš,« je nadaljevala, »to ne mine od danes na jutri, ta občutek. In to upanje, ki sem ga imela. Ker … jaz.« Desno roko si je položila na levo stran svojih prsi in jasno poudarila svoj jaz: »Jaz sem vsa ta leta čakala samo na to, da bom odrasla.«

Roko je spet povesila na oblazinjeno klop. Hkrati se je čisto rahlo dotaknila moje nadlahti.

»Delala sem si tako otroške utvare, sanjala sem … da bo moža morda zapustila. Z mano pobegnila … čim ne bom več otrok … čim si zaslužim svoj denar … in ji lahko nekaj nudim …«

Tiho sem samo rekla: »Mhm«. Ampak globoko v meni je moja od žalosti mehka otroška duša prepevala uspavanko za naju obe, želela sem si, da bi njena bolečina lahko vanjo legla k počitku. Kajti njena bolečina ni bila samo njena, v njej sem povsem jasno spoznala razočarana upanja mnogih lezbičnih otroštev, tudi svojega.

»Ampak potem,« je nadaljevala z novim živahnim glasom, »potem mi ni šlo več iz glave to, kar mi je rekla Karin: da naj vendar grem med svoje! In potem sem najprej počakala, da mi bo šestnajst let. Bala sem se namreč, da bi zvedeli, da jih imam šele petnajst in me sploh ne bi pustili v homoseksualni klub. Prejšnji teden pa je bilo končno tako daleč!«

Poblisknila mi je iz srečnih oči.

»Da grem končno tja, sem si sama podarila za rojstni dan.«

Tam je izvedela za današnji žur.

»No, ti zapeljivka otrok!!! A se dobro zabavaš??« je kot klofuta zadonelo po prostoru. To je letelo name. Vzklik je bil Marijin. Ozrla sem se za njo: spet je bil samo njen hrbet tisti, ki sem ga ujela z bežnim pogledom! Kajti ravno je zapuščala prostor.

Angelika se je ogorčeno napela. Vso njeno telo je izražalo pozornost in bojno pripravljenost. Pripravljenost, da Marijo pokliče na zagovor? Da zahteva zadoščenje? – Kdo bi vedel, kakšne občutke ji je zbudila besedna zveza »zapeljivka otrok« po vsem, kar mi je pravkar govorila o sebi. Ni mogla vedeti, da je Marija hotela biti s tem vzklikom predvsem »šaljiva«: žaljivo šaljiva sicer, ampak vendar samo »šaljiva«.

Pomirjevalno sem šla Angeliki čez laket. Segla je – najprej obotavljivo, potem zelo prepričana – po moji roki in jo nežno držala celo majhno večnost. Teh nekaj drobcev sekunde je zadostovalo, da me je prijetno spreletelo po hrbtenici.

»Ti ji dovoliš, da tako govori s tabo?« je predirno vprašala.

»Koliko let bi ji prisodila?« sem ji odvrnila namesto odgovora. Ker sem iz kotička očesa razbrala, da je Marija spet stopila v sobo, sem nadaljevala s privzdignjenim glasom, dovolj glasno, da je Marija po svoji prejšnji »šaljivosti« lahko slišala milo za drago: »Marija je ravno izpolnila šele devetnajst let. In – smešno! Odkar je polnoletna, očitno boleha za amnezijo! Ali je to celo že Alzheimer?! – Naenkrat se ne more več spomniti, kako je bilo, ko je bila sama stara petnajst, šestnajst, sedemnajst let!!!«

Prekinila sem svoj nekoliko vnet govor, da se prepričam, ali me Marija še posluša. Poslušala me je. Zato sem iz zaloge na majhnem ognju jeze rahlo vrelih malenkosti dodala: »Kaj misliš, koliko let ji je bilo, ko se mi je obesila na krilo?!«

»Hu-hu-huu!« je Marija prekinila moj prezračevalni samogovor in se mi z obrnjenimi očmi in s palcema v razvlečenih kotičkih ust grdo spakovala. Srčno sem se morala zasmejati in takoj sem se raznežila. Marija je ponovno natančno zadela moj lezbični materinski čut. Zelo rada sem imela otroka, kakršen je bila Marija. Ostala je veliko bolj ‚otrok’, tako se mi je zdelo, kot šestnajstletnica poleg mene.

Marija je še enkrat na hitro prišla v sobo, samo zato, da se poslovi od vseh. Vse navzoče, razen Angelike in mene, je obdarila s koketnimi poljubčki in z mahanjem, se obrnila k vratom, se teatralno ustavila in glasno zdeklamirala v mojo smer: „Ve mi čist preveč utrujate, ve stare vreče!” Obrnila se je stran, se spet zasukala k meni in zmagovito zatrobila: „Zdaj si pa grem še sveže meso ujagat!”

»Sveže meso?!« sem slišala mrmrati Angeliko. Tuhtajoče je nagubala čelo, ko sem Mariji zaploskala in klicala za njenim izginjajočim hrbtom: »Braaavo! … Bravo!!!« Delno sem se zabavala, predvsem pa me je skrbela njena ponarejena »šaljivost«, za katero je nedvomno tlelo žarišče ranjenosti, ker je bila prizadeta.

Angelika me je pogledala postrani, z mešanico gnusa, sočutja, razumevanja in občudovanja. Z glavo je pokazala proti vratom:

»Rada jo imaš, kajne?«

Pokimala sem.

»Se ti ne zdi,« je poprijela, »da bi si zaslužila kaj boljšega?«

Stresla sem z glavo.

»Ampak ona se obnaša strašno do tebe!« je vztrajala Angelika.

»Rada jo imam takšno, kakršna je,« sem ji redkobesedno ugovarjala.

Ni ji dalo miru.

»Kaj, vendar, ti lahko nudi?« je vrtala vame. »Saj je, oprosti, če to povem tako odkrito, poredna, neumna in nespoštljiva! Nerodna in navadna je in še lepa ni!«

»Rada jo imam,« sem počasi postajala nestrpna, »in poleg tega ni zmeraj tako ogabna kot danes. Zna biti tudi zelo ljubezniva.«

»Je seks tisto?« je Angelika vprašala zagonetno.

Nisem takoj razumela, kaj misli.

»Je seks tisto,« je predirno ponovila, kot da glasovno ne bi dojela, »kar ti ima tako posebnega dati?«

»Ah, dejva se menit o čem drugem,« sem jo kar se da previdno spravila s prave sledi, na kateri je že bila. Nisem videla povoda za to, da bi z njo pretresala Marijine redne samopostrežne obiske v moji postelji.

Končno sva nadaljevali s temo seksa; nisva pa govorili o Mariji. Angelikino telo je izžarevalo hrepenenje že zato, ker je med govorjenjem obujala spomine na svojo Karin. Pri meni je iskala razumevanje. Razumevanje za erotično prevzetost, ki jo je odkrila s Karin. Razumevanje za to, da je težko kar tako pozabiti.

Polagoma se mi je zaradi načina, kako je Angelika opisovala seks, zasvitalo, da se je odrasla partnerica v vseh teh letih nikoli ni dotaknila.

»Ne!« se je razkačila. »Kaj si pa misliš! Niti dotaknila se me ni, seveda ne. Nikoli. To nama niti na misel ne bi prišlo!«

Nadvse začudena zaradi mojega vmesnega vprašanja je – z žametno nežnostjo v glasu –odstranila vse morebitne nejasnosti: »Ulegla se je. Vse je prepustila meni … Ona gola, jaz največkrat oblečena … Dovolila mi je, dovolila, da jo božam in poljubljam, vse-povsod, vse-povsod.«

Način, kako je rekla ‚dovolila mi je’, je premešal moje drobovje, hkrati pa je bil to občutek bolečine in sreče, onstran vseh besed. Angelika je poskušala s svojim pogledom ujeti mojega tako, kot se medsebojno podajajo roke: »Razumeš: dovolila mi je, da jo ljubim.«

Predobro sem razumela!

‚Je seks tisto’, se je po labirintu mojega čustvenega sveta sprašujoče odbijal odmev njenega prejšnjega vprašanja, ‘kar ti lahko da?’

In vsi odgovori so se ujemali z mano in Marijo: ‚Dovolila mi je!’ – ‚Seveda ne! Seveda se me ne dotika’ – ‚Marija gola, jaz največkrat oblečena.’

»Vem, kaj misliš,« sem se slišala reči s krhkim glasom, »po eni strani je … seks kot v samopostrežni trgovini.«

Globoko sem pogledala v napol prazni kozarec s pomarančnim sokom na mizici pred sabo, preden sem se zazrla v Angeliko, katere pogled je z vprašanjem ‚me razumeš?’ še vedno čakal na odgovor.

»Pri tem gre samo za njeno telo … in samo za to, kar zanj narediš,« je kipelo iz mene, »in to je … nepopisno lepo.«

»Ja, nepopisno,« je vzdihnila, skoraj zamaknjena v spominih.

Prav v tem trenutku sta se nama pridružili Eva in Monika.

»Ali spoh vesta, kako nenavadno sta si podobni?« se je Eva obrnila k nama. »To sva prej z Moniko ugotovili, neodvisno druga od druge.«

Monika je pritrdilno pokimala in dodala:

»Kot rodni sestri! Skoraj kot dvojčici sta!«

»Ja,« me je žareče pogledala Eva, »obe sta nenavadno lepi …«

Da sem lepa, ne bi smela reči. Monikina ustna kotička sta trznila in na ustnice je nastavila steklenico piva za dolg, pohlepen požirek.

Jaz sem zamišljeno grizljala solette.

Kmalu se je vsem zdel primeren čas za slovo. Saj je bilo že po polnoči.

Monika, ki je bila z motornim kolesom, se je ponudila, da Angeliko zapelje domov. Ko se je svinčeno težka od piva opotekaje dvignila, je Angelikina roka peresno lahno legla na mojo ramo:

»Saj je pijana,« mi je šepnila v uho.

»Ja, to je skoraj vedno ob taki uri.«

Zame je bilo to povsem samoumevno. Očitno sem bila Monikine pijanosti že skoraj tako navajena, kakor sama Monika popivanja.

»Z njo ne grem,« se je uprla Angelika.

Eva je poslušala tihi pogovor. »Lahko prenočiš pri nama, če nimaš denarja za taksi,« sem jo slišala reči.

Tako sem torej kmalu ležala v postelji med dvema: med žensko, ki sem jo že dolgo imela rada, in žensko, ki sem jo poznala šele tri ure. Stisnila sem se k Evinemu toplemu, poznanemu hrbtu. Kmalu je enakomerno dihala v mirnem spanju.

Lahno sem jo poljubila na ramo in se obrnila.

Tam je, po dolgem stegnjena, nema, negibna, ležala gola skušnjava. Širok razmik med nama je bila varnostna razdalja. Za sekundo se mi je zdela ko električna ograja, njena napetost pa smrtonosna, če se ji preveč približam. Potem se mi je zdela kot vrtinec, ki me bo zagotovo ujel in potegnil, četudi bi se upirala v drugo smer – med njo in mano je bilo magnetno polje.

Bližali sva se druga drugi, saj drugače ni moglo biti. Že to samo počasno približevanje je bilo začetek dotikanja.

Ko sva prispeli druga k drugi, sva potrebovali presenetljivo malo prostora za svoji telesi. Drseli sva druga ob drugi in na drugo, vzneseno gotovi, s sladko toploto v trebuhu. Obema se je zdelo, da sva sveženj erotične zgostitve. Čim – in vseeno v katerem položaju – sta se ta dva svežnja drgnila drug ob drugega, se je sprožil vibrirajoč in tekoč val skupne orgazmične energije. Mojim, zdaj odprtim zdaj mižečim očem se je zdelo, da vidijo to energijo, kako naju ogrinja kot prelivajoča se svetloba.

Koža, ki je dobila sposobnost vida, roke, ki so govorile, ustnice, sposobne brati drugo osebo, kot da je knjiga v Braillovi pisavi. Subtilne sunke najinih medenic sva spletli v skupen vzorec. Skupaj sva ustvarili pesem telesne govorice, s prelivajočimi se kiticami gibov in dotikov in z zarezo v pravem trenutku.

Mednožje ob mednožju, prsi ob prsih, roka v roki in z usti ob ustih sva se pili. Naslada je bila vroč skupen dih, ki je vel skozi najini, medsebojno brezpogojno dovzetni telesi – tako močno, da nama je jemalo glas in da je najino nikoli usihajoče nežno govorjenje potovalo med nama samo kot tih šepet.

Ni bilo mogoče zaspati. Zora naju je razkrila v nepozabno lepi, prožni, skupni goloti. Razklenili sva se šele, ko se je Eva poleg naju pretegovala in rekla: »Dobro jutro«.

Pri zajtrku mi je Angelika enostavno rekla: »Rada bi bila tvoja ljubimka – seveda samo, če je to tvoji življenjski družici prav!«

Hkrati sem za njenim hrbtom videla Evo, ki je prihajala iz kuhinje s kruhom in z velikim nožem za kruh v rokah in mi na skrivaj signalizirala svoje burno strinjanje.

»In samo, če tudi Marija nima nič proti …« je guba skrbi razbrazdala Angelikino čelo

Marija?!

Na naslednji zmenek je prišla z grozljivo poltjo bele krede in razgreto žarečih oči, v roki pa je zame imela krvavordečo vrtnico na dolgem peclju.

»Sovražim jo!« so bile njene prve besede. »Amore, sovražim jo, to skozlano, sluzasto, malo kroto.«

Kot da bi šlo za gnusen mrčes, ki si ga naj otresem s suknjiča, je zasikala: »Odstrani jo! Odstavi jo! Pozabi jo in ne videvajta se več!«

»Ampak …« sem poskusila.

»Amore!«

Marijin pogled je prosil, kakor pri njej tega še nikoli nisem videla.

»Rada te imam in potrebujem te.« Potem se je njena mimika hipoma prevesila v smrtno hladno otrplost: »In če jo boš še enkrat videla, prisežem: jo ubijem. Jo ubijem! Jo zakoljem!!!«

Njen obraz režečih zob je dobival poteze buldoga: »Ali naj zmrcvarim samo njeno sladko otroško faco? Ali naj bo pohabljenka do smrti? Zlomim ji nos. Razbijem ji bučo. Vsak členek posebej ji polomim, če se te še enkrat dotakne.«

‚Zaslužila bi si kaj boljšega,’ se mi je med Marijinim nenehnim divjanjem dvigal Angelikin glas iz srca. ‚Podla in grda je s tabo … nespoštljiva … kruta …’ Verjetno sem kar nekaj časa odsotno stala tam. Smehljala sem se in smehljala še tudi tedaj, ko me je Marija trdo prijela za rame, me stresla in zavpila name: »A me sploh poslušaš?! – A me sploh slišiš! – Amore?«