Novo v zbirki Lambda.
Lluís Maria Todó (1950) je avtor petih romanov, v katerih se odraža sodobni utrip Barcelone. Med njimi izstopa roman “Igra izmišljevanja” o pričakovanjih, ki so bila tik pred koncem Francove diktature usmerjena v dolgo pričakovano spolno svobodo. Poleg tega je tudi priznan prevajalec, saj je v katalonščino in španščino prevedel tako pomembne francoske klasike kot so Balzac, Flaubert, Proust, Maupassant, Nerval ali Baudelaire.
Simona Škrabec je slovenskim bralcem v revijalnih in knjižnih prevodih in člankih predstavila številne katalonske pesnike in pisatelje (Calders, Foix, Moncada, Cabré, Parcerisas). V katalonščino pa je prevedla knjige Makarovičeve, Jančarja, Kiša in Pahorja.
(odlomek iz romana)
Moja draga prijatelja!
Danes je slabo vreme, kar je nekaj posebnega v tem času in v teh krajih, kot mi je povedal moj Grk, toda tudi kaj takega se očitno kdaj primeri. Stamatis je izkoristil dan za to, da se je naspal tako, kot sem videl spati samo Grke, ure in ure brez vsakega presledka, brez vsakega motiva. Jaz, ki sem bolj živčne narave in bolj zahodnjaški, sem čas izkoristil za to, da do konca povem zgodbo Alberta Badije, Pedrita Roldána in gospoda Rossellóna. Ne bosta mi oporekala, da je čudovita tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Hočem reči, da lahko služi marsičemu, čeprav še ne vem, kako, toda ker sta vidva pametnejša od mene (?), bosta zagotovo našla način, kako jo lahko uporabimo v praksi.
Tiste noči, moje prve noči v Atenah, sem bil zelo utrujen, čeprav se mi je prijateljeva pripoved zdela zelo zanimiva in po večerji, kozarcu pijače in sprehodu po agori, sem ga prosil, če greva lahko spat, ker sem bil na koncu z močmi. Na moje veliko veselje mi je kljub temu obljubil, da mi bo zgodbo kmalu povedal do konca.
Naslednji dan sem preživel med sprehodi po Atenah, kamor me je napotil moj prijatelj Albert. Zvečer nisva šla ven, temveč so k Albertu prišli na večerjo grški prijatelji, med katerimi je bil tudi Stamatis, ki je čez noč ostal z mano; še isto noč sva naredila načrt za potep po otokih. Naslednjega dne je bila sobota, Albertu ni bilo treba v službo in vsi smo pozno vstali, tako on, kot tudi Stamatis in jaz. Moj Grk je po zajtrku odšel, ker ni hotel razburiti svoje helenske družine. Albert in jaz pa sva skoraj ves dan preživela v spodnjih hlačah in majici vse tja do večerje. V tem dolgem, vročem in lenobnem dnevu mi je zgodbo povedal do konca.
Ko se je že skoraj zdanilo, sva s Pedritom poklicala taksi; najprej naj bi odpeljal domov njega, nato pa mene. Toda ko se je taksi ustavil pred njegovo hišo v četrti Pankrati, me je Pedrito prijel za roko in me prosil, naj prespim pri njem; rekel mi je, da je zelo prizadet in da si ne želi spati sam. Pristal sem, zato ker tudi meni ni bilo dosti do tega, da bi se vrnil domov, ko je nebo že žarelo v jutranjih barvah. Njegovo stanovanje je bilo pravi brlog in ne bivališče mladega diplomata, to je treba povedati. Pedrito je predlagal, da si skuhava čaj; popila sva ga v njegovi sobi s spuščenimi naoknicami in tako podaljšala noč še za tri ali štiri ure. V njegovi sobi sta bili dve postelji; on se je ulegel na svojo, jaz na drugo. Tam sva leže in med pitjem čaja prišla do konca njegove zgodbe:
Sprejel sem misel, da ne bom nikoli več imel nikakršnega telesnega stika z Rossellónom. Za to sem potreboval nekaj mesecev in veliko noči v barih in na ruševinah Aten. Spoznal sem, da za tujca moje starosti in mojega videza ni nič lažjega kot doseči, da si te vzame kakšen gromozanski Grk, kosmat in hudoben. Včasih sem za to plačeval, ne ker bi od mene zahtevali denar, temveč ker sem na tak način občutil še večje ponižanje; plačeval sem temnolasim rabljem, da si ne bi mislili, da je v tem kakšno čustvo, da me ne bi spraševali o mojem imenu ali zahtevali moje telefonske številke, da bi se počutili svobodneje in storili z mano vse, kar bi si poželeli.
Nekoč sem šel na dom k Angležu, ki sem ga srečal v parku Zapio. Zaposlen je bil v multinacionalki in živel je sam v Kolonakiju. Nekaj minut po tistem, ko sva prispela k njemu, sem mu dal vedeti, kaj pričakujem od njega in na svoje veliko presenečenje sem opazil, da so njegove želje zelo podobne mojim, poleg tega pa je znal obred izvršiti s takšno učinkovitostjo in gotovostjo ter je imel toliko inštrumentov, da sem odkril, da je bil mladenič pravi strokovnjak.
– Kaj sta storila?
– Te zares zanima?
– Ne samo da me zanima, temveč sem že malo vzburjen.
Pedrito me je pogledal z ironičnim nasmeškom, me premeril od zgoraj navzdol in se pri tem opazno pomudil pri mednožju. Ja, res je, vse te nakopičene neumnosti so končno dosegle, da sem se razgrel.
– Ne spominjam se več natančno; reciva, da me je zvezal in me prebičal z usnjenim bičem, ki ga je zagotovo kupil v kakšnem seks shopu v Londonu, hodil sem po vseh štirih po sobi gor in dol in ubogal njegove ukaze, mislim, da mi je pri tem potisnil kakšno stvar v rit, ne vem, kaj vse se počne v takšnih primerih … Po vsem tem obredju, ko sva bila oba zadovoljena, sva se oblekla in odšla na pivo in na cigareto. Tedaj je Nick, mislim, da mu je bilo ime Nick, začel spraševati, kje sem v službi, če imam vedno takšne vrste odnose, kako naredim, da si najdem družbo in take stvari. Povedal sem mu vse, že dolgo je, odkar se ne bojim več izsiljevanja, poleg tega mi je tudi on sam povedal, kje je v službi in ime podjetja. Ko je ugotovil, da se name lahko zanese (prej je seveda tudi preveril, da sem bil zanesljiv seksualni partner), mi je povedal o skrivni mreži v Atenah, kjer so se srečevali moški s takimi okusi, tujci in Grki. Vsake toliko so se dobili pri komu doma in uprizarjali prave veselice, na katerih je vsak igral vlogo, ki mu je bila najbolj všeč, brez vsakega sramu in brez drugih omejitev, kot je spoštovanje fizične integritete partnerja. Povedal mi je, da so vabili tudi nove ljudi, da bi bilo bolj veselo in da grem lahko z njim na zabavo, ki bo naslednji konec tedna v neki zelo veliki hiši v Kifissià.
V kuhinji sem zaslišal ropot, Stamatis se je najbrž prebudil in zagotovo se bo že čez nekaj trenutkov prikazal s kavo in piškoti. Mislim, da bo nehalo deževati, mogoče bova lahko šla še na sladoled v Halkís.
