Novo v zbirki Lambda.
Luis Antonio de Villena (1951) je osrednja osebnost sodobne španske poezije. Od leta 1971 je objavil številne pesniške zbirke, romane in knjige esejev. Za zbirko Bežati pred zimo je leta 1981 prejel Nagrado kritike. Pred kratkim je objavil knjigo o Luisu Cernudi in pa obširno antologijo gejevske poezije Amores iguales (Enakovredne ljubezni). Hkrati je tudi zelo aktiven v španskem medijskem in intelektualnem prostoru.
Ciril Bergles je avtor štirinajstih pesniških knjig in številnih prevodov, zlasti iz španščine. Knjižno je med drugim izdal obsežne prevode avtorjev kot so: Lorca, Valleja, Pessoa, Kavafis, Alberti, Cernuda, Rich, Biedma.
MAL D`AURORE
Rahla sinja utrujenost v otožnih očeh
in sladka napetost v drhtečem telesu…
Ima nejasni videz ljubke zlobe
in določeno mišico, ki govori o vonju.
Skuštranih las, se nenadoma zazre vate,
in želja pleše v zraku s tančicami beline.
Odkriješ čar pretanjenih oblik
in tisto prikrito skrivnost, ki jo povzema lepota.
Vonj in vitkost bele lilije,
ki je plamen, če jo gledaš, in cvetni list,
če se je dotikaš.
In ponoči bo spet, kot prožna žival,
oster bel mladeniški vonj
opeval lepoto greha brez priče.
Rahla sinja utrujenost v otožnih očeh
in sladka napetost v drhtečem telesu…
DONATELLOV »DAVID«
Samo mladost je zavidanja vredna.
Bolečino dvigne na piedestal
kot nekaj sladkega, in neznano
spremeni v razumno sedanjost.
V trdnem prepletu ohlapnega pasu
prisili lepoto, da se povzpne do ustnic,
mehkih in vlažnih, in če drhti v zraku
njegova popolna golota, sonce, zlato
in polno najdaljših dni, je nevednost
čudovit polet ranljivih nasmeškov.
Temnopolti mladenič avgusta,
s telesom bakrene barve.
Mladost je samo sedanjost,
je vera krvi, čezmerno utripanje.
Nasprotje oholosti in lepote združi tako,
da se ne ozira na ljubko nedolžnost,
in njegov fevd govori o spalnicah
s čistim nasmeškom. Najbolj ljubka zloba
v najbolj očarljivem telesu.
In potem? Potem ne ostane ničesar,
kot je bilo že rečeno. Kraljestvo pepela.
Odsekana Goljatova glava.
In želja v zraku, brez prihodnosti.
GAZAL
Ni vojaškega tabora ob reki,
tam v Mezopotamiji,
daljnem kraju, kjer dehtijo vrtnice,
ki si jih je izmislil pesnik.
Ni mozaičnega tlaka v Shirazu
v Perziji,
katere zlato sonce v vino spreminja mlada telesa
na nočnih zabavah.
Tu so napol skrite votline ali čadaste kleti,
z umazanimi stenami in hrupno glasbo;
večeri postopanja ob javnih ribnikih,
kjer se igra in kriči,
medtem ko pomlad prinaša drevesom
nov veter.
Trgi, sporiši, zanikrni vrtovi, okužene ulice;
a ista želja kot v daljni deželi.
Nežni pas s čudežnimi krili,
in koža, mehkejša na tanki nogi.
Mladostna rjavina vedno vlažnih ustnic
in ognjeviti črni lasje kot žar nočne slepote.
Očarljiva oblika vegetacijske teksture,
s katero bi bilo lepo – če mogoče -, kot v perzijskih
pesmih,
goreti od prepovedane ljubezni neke dolge noči,
oba skupaj;
ali zleknjen ob njem,
razvajati nežni dotik divjega geparda.
Vsa neizmerna želja je v tvoji roki,
njeni prsti so obljubili, da bodo dali piti
čisto in šumečo vodo,
čeprav je (niti za trenutek) telo, lepo in belo, še
ni pilo.
AL – ANDALUS
A kdo je ob pianistu?
Pod kristalnim lestencem zvenijo
nekdanji glasovi, in njegove temne oči
opazujejo gibanje klaviature.
Naokrog pijejo starejši našminkani
moški, in zlobni burkež posnema staro
pevko. A oči…!
Čista lepota z nadihom orienta,
telo natančno po meri mladosti
- lepe noge, ko hodi -
z njim se ljubi debeli
pianist. Mračna zahrbtna
zavist! Zakaj, kjer je denar,
tam je tudi užitek in celo nežnost
pod pisano odejo,
šampanjec, in napeta kolka,
prepletena (glej!) z nežnimi mišicami.
***
Moja najljubša ura so plesi,
ko pade mrak. Prijeten
sprehod, brez cilja.
In oči, ki jih zasledujem, in nežni
boki, ki posnemajo hojo
ameriškega lepotca. In deklice,
ki se znojijo in smejijo med plesom,
tedaj ko se on spet pojavi v svetlobi,
in one drhtijo od ljubezni.
(Nežna plavolasa ljubkost,
z briljanti, ki mu padajo na ramena.)
***
Konec? Spremembe? Bitke?
Meni je všeč to kraljestvo.
Kje živeti, če ne tu? Afrika?
V Afriki…?