Matteo B. Bianchi: Generations of love

Novo v zbirki Lambda.

Matteo B. Bianchi (1966) živi v Milanu in dela kot samostojni pisatelj. Uredil je nekaj antologij underground proze, piše za gledališče, radio in televizijo ter ureja spletni fanzin ‘tina. Generations of love (1999) je njegov prvenec, zgodba o mladem geju, ki preživi odraščanje sredi italijanske province v osemdesetih letih 20. stoletja in se celo zaljubi. Leta 2002 je izšel Bianchijev drugi roman Vsaj toliko ostani.


Gašper Malej (1975): avtor pesniške zbirke Otok, slutnje, poljub, sourednik pesniško-prevajalskega zbornika Različni jeziki, prevaja iz italijanske književnosti, predvsem vidnejše avtorje 20. stoletja (P. P. Pasolini, A. Tabucchi, D. Fo, F. T. Marinetti, C. Pavese, E. Barba …).

OTROŠKI MIKS

Preveč osnovnošolske tršice

so mi zapletle življenje.

Giuni Russo

Kot majhen nisem vedel, da sem homoseksualec. Poznal sem nemir, zanos, radovednost, muke, željo, občutje. Nisem pa vedel, da za to obstaja ime.

Tisto klico upora, tihega, ampak nepomirljivega prevratništva, sem imel v sebi od samega začetka, ne »v žilah«, kot pove fraza, temveč prav na površini.

Že ob golem stiku sem se upiral zunanjemu svetu.

Moj prvobitni izraz želje po begu sega celo v čas, ko sem štel komaj dva meseca.

Si kar predstavljam prizor. Torej, tukaj je moj oče, suh dvajsetletnik s kodrastimi lasmi, brčicami in rahlo zanemarjeno brado, z videzom uničene mladosti v lombardski verziji, če sklepam po portretih iz njegovega vojaškega albuma. Tukaj je tudi moja mama, malodane punčka, ampak vseeno po regelcih, ker je bila poroka na pragu polnoletnosti takrat normalna stvar. Punčka primerne starosti, ki pa jo je plašila preizkušnja poroke, otrok, prihodnosti. Človek bi jo najrajši potolažil, zaščitil: bila je, kot bi jo vzel iz japonskih risank, na glavi speti lasje in velike oči, široko zroče v svet, ki ga praktično ni poznala. In tukaj sem še jaz, komaj dvomesečen paglavček v varnem zavetju očetovih podlahti.

Da ne bi pretirano dolgovezil: bil je navaden večer, sedela sta sredi naše skromne dnevne sobe (majhen kavč, miza, kredenca in to je to) z mano v naročju, pa sta me hotela stehtati, kot se pač počne z dojenčki, da bi ugotovila, če sem kaj zrasel. Ampak kot dobra, neizkušena in zagnana starša sta pomislila, da bi v ta namen uporabila kar navadno kuhinjsko tehtnico s kovinskimi skledicami, primerno za moko, maslo, sladkor in druge sestavine iz receptov. Konec koncev sem bil tako majhen, da sem se idealno prilagodil obsegu skledice. Ne pa tudi njeni ledeni temperaturi. Skratka, ko sta me položila vanjo, sem se tako močno zdrznil, da sem dobesedno zletel v zrak. Na srečo me je oče pravočasno ujel še med padanjem, sicer res ne vem, kako bi se končalo.

Starše je ta pripetljaj hudo presunil.

Komaj osem tednov sem bil na svetu in že sem skušal ubežati njihovemu nadzoru.

Ko človek pomisli na lastno otroštvo, so njegovi spomini nejasni in nekronološki. Pomni dogodke, ne pa njihovega zaporedja, kot da je otroštvo, na svojski način, nekakšna večna sedanjost. Kar je konec koncev tudi bilo.

Jaz se recimo ne morem spomniti časa, ko še ni bilo sestre. Moje otroštvo je moja sestra. Skupne igre, sobica, na dvorišču ristanc, s kredo načečkan na betonska tla (prešinja me epohalen dvom: smo bili zadnja generacija, ki se je še igrala ristanc?). In vendar bi moral obstajati neki prej, saj se je Caterina rodila štiri leta za mano. Najbrž ta prej ni bil ravno zanimiv.

No, če že pomislim, potem se morda spomnim banjice, v kateri me je oče vlekel naokoli. Ljudje se smejijo, ko o tem pripovedujem, očitno zato, ker sem edini otrok na vsej zemeljski krogli, ki se mu je zgodilo kaj takega.

Živeli smo v hiši na obrobju mesteca, »obrobju« v najbolj dobesednem pomenu besede, ker se je cesta iztekala med širnimi polji: dlje od nas so bile samo obdelane njive. Ob koncu sedemdesetih je po ulici 20. septembra vozilo le malo avtomobilov. Pravzaprav izključno avti stanovalcev in konec. Cesta je bila vsa naša in to smo izkoriščali.

Očka je delal v železarni kot analitik v kemičnem laboratoriju. Njegovo delo je bilo izmensko, zato mi je včasih lahko posvetil kak prost popoldan. Zame si je izmislil tole igro: posedel me je v plastično banjico, kamor je mama zlagala posušena oblačila, na ročaj privezal vrv in se pognal v tek, pri čemer me je vlekel za sabo po celi ulici. Star sem bil dve ali tri leta in smejal sem se na ves glas, kot bi doživljal otroško nirvano. Ročice, s katerimi sem se trdno oklepal robov banjice, raskavi asfalt, ob katerega sem se skorajda drgnil, in neponovljivi občutek naraščajoče topline spričo trenja. Ko se je zadihani očka ustavil, sem se obračal in mahal mami, ki me je pozdravljala z balkona.

Zdi se mi, da je bil to prizor popolne proletarske družinske sreče v obdobju po ekonomskem razmahu. Črno-bel izsek iz kakšnega od tistih dokumentarcev, ki jih še kdaj predvajajo sredi noči v kulturnih oddajah. Široki nasmehi, natupirani lasje, prvi mali avto, očka, ki me pripelje nazaj domov, odveže vrv z banjice, poljubi mamo in pohiti na demonstracije proti atentatu na trgu Fontana.

Ker so se, mimogrede povedano, v času, ko sem se jaz še drsal v banjici, drugod po Italiji postopoma seznanjali z idejo terorizma. Resnici na ljubo se je oče zmeraj politično angažiral na zelo diskreten način; tudi ko sva bila s sestro večja, ni nikoli priznal, za koga voli, da »ne bi vplival« na naju. Ampak takrat je bil petindvajsetleten mladenič, ki gotovo ni mogel ostati ravnodušen ob državnih pokolih. V bistvu pa ni želel vznemirjati mame, zato bi najbrž sploh zamolčal, da se je udeležil demonstracij, protestiral sredi spopadov in solzilca, če ga ob osmih ne bi zagledala v večernem dnevniku na »enki«, kot se je takrat reklo prvemu programu Rai. Mama je najprej kriknila (»Glej, tvoj očka!«) in potem zajokala, ker se je hitro vživela v vlogo vojne vdove. Očka se je vrnil domov pozno, ampak živ in zdrav, ravno pravi čas, da je okusil nove, tokrat ženine demonstracije, in z obljubami ter zagotovili znova vzpostavil prej obstoječo družinsko idilo.

Pri nas doma je sicer le redko prihajalo do političnih napetosti. V Lentatah Trovanti ni bilo bombnih eksplozij, vladalo je ozračje Spokojne Province (»Obiščite Lentate: oaza miru, pičlih 20 kilometrov stran od pokolov!«): miroljubni ljudje, ki nakupujejo na tržnici in ob nedeljah hodijo v cerkev, zmerom odprta dvoriščna vrata, brez tatvin, brez nasilja, brez razgrajanja.

Comments are closed.