Novo v zbirki Lambda.
Jackie Kay (1961) je škotska avtorica treh pesniških zbirk, romana in več zbirk kratkih zgodb, v katerih se življenje navadnega človeka spremeni zaradi izdane skrivnosti ali travme.
Večkrat nagrajena dela Kayeve so kakor široka in odprta literarna pokrajina strpnosti, (ne)sporazumov in krvno neutesnjene družinske ljubezni. Trobenta je roman o temnopoltem jazzovskem trobentaču Jossu Moodyju, katerega glasba v luči posmrtno razkrite resnice zazveni v prej neznanih tonih.
Suzana Tratnik je avtorica več leposlovnih in teoretskih izvirnih del ter monodrame. Iz angleščine je prevedla ducat strokovnih in leposlovnih del s področja spolov, med njimi J. Butler, L. Feinberg, M. Cunningham.
LJUDJE:
Zdravnica
Zdravnica Krishnamurty je ob treh zjutraj prispela v hišo Jossa Moodyja. Delovni vikend. Čim je vstopila v hišo, je zavohala nezgrešljiv vonj po smrti. Sodeč po vonju v hiši, je ta moški dolgo umiral. Zdravnica ni marala smrti na domu. Samo takrat si je zaželela, da bi bila zdravnica v bolnišnici in bi se lahko skrila za zdravstveno higieno bolnišnične smrti.
Zdravnica je vprašala ženo, ali je opazila natančen čas, ko je mož zadnjič vdihnil. Gospa Moodyjeva je to opazila. Rekla je, da je takrat prvič sploh pogledala na uro v zadnjem času, ki se ji je zdel dolg več dni. Ura je bila 01:12. Poklicala je nekoliko pozneje, potem ko je z njim še malo posedela. Rekla je, da je bila vedela, da je to zadnji trenutek miru, ki ga bo imela ob njem. Gospa Moodyjeva se je vedla kot nekdo, ki se je tako dolgo in dobro obvladoval, da ne zna več nehati. Videz nekoga, ki še nekaj časa ne bo jokal, ki bo učinkovito organiziral pogreb in se potem zlomil v šestih mesecih. Zdravnica Krishnamurty je gospo Moodyjevo potrepljala po roki in rekla: »Gotovo ste izčrpani. Hočete, da vam predpišem uspavalne tablete?« Gospa Moodyjeva ni hotela uspavalnih tablet. Hotela je, da zdravnica nadaljuje z delom in odide iz hiše. Hotela je biti sama.
Zdravnici je pokazala pot navzgor po stopnicah in jo v sobi pustila samo z gospodom Moodyjem. Navadna soba z mrtvim človekom dobi nenavadno značilnost. Novo vrsto tišine. Negibnost. To ni bila samo soba s truplom. Vsi mu pravijo »truplo«, vendar to za zdravnico Krishnamurtyjevo tako kmalu po smrti ni bilo samo truplo. Bil je moški, osebnost. Celo duša. Mogoče je to bilo tisto, kar je lahko čutila v sobi, otipljiv občutek o odhajajoči duši. Ali pa je bilo to morda povezano s tem, kako se družijo mrtvi. Ne s praznino. Ne z ničem. Ampak z nečim.
Krishnamurtyjeva je potegnila zdravniško potrdilo in pred svojim pregledom začela izpolnjevati očitno. Čas smrti: 01:12. Datum: 21. julij 1997. Spol: moški. Potem je pomerila utrip, ki ga sploh ni bilo, in poslušala srce, ki je bilo tiho. Slekla je pižamo, da bi pregledala truplo. Okoli prsnega koša preminulega je bilo veliko povojev, ki jih je morala odviti. Povoji so bili lepljivi in prepoteni. Zelo težko jih je bilo odstraniti. Zdravnici se je zdelo, da odstranjuje kožo, vsak omot povoja, ki ga je odluščila, se ji je nedvomno zazdel kot sloj kože. Tako močno, da jo je začelo zelo zanimati, kakšno poškodbo bi lahko skrivali povoji.
Ko je prvič zagledala prsi (in med vožnjo domov je spet pomislila, da so bile videti tako neobičajne, bile so videti tako ohranjene), je pomislila, da sploh niso prave. Menila je, da je gospod Moody gotovo eden tistih moških, ki so zgoraj imeli odvečno maščobo – moške prsi. Vendar so bile za kaj takega res prevelike. Bile so celo nekoliko drugačne barve kot ostalo telo. Zdravnico je osupnilo tudi to, kako mlade so bile videti te prsi v primerjavi z ostalim telesom. Niso se postarale. Morala mu je sleči še spodnji del pižame, da bi se lahko docela prepričala. Zdravnico Krishnamurtyjevo je zanimala ženska, ki je čakala nanjo nadstropje niže.
Iz svoje zdravniške torbe je vzela rdeče pero. Tisto, ki ga je imela kot rdeče pero za nujne primere. V svoji bolj ko ne grdi zdravniški pisavi je prečrtala »moški« in napisala »ženski«. Pogledala je besedo »ženski« in zazdela se ji je premalo čitljiva. Prečrtala jo je, se hudovala nad sabo, in napisala »ženski« z velikimi, otroškimi črkami. Potem je spravila zdravniško potrdilo v ovojnico, se spraševala, kaj si bo o tem mislil matičar, jo zalepila in zaprla vrata za mrtvo žensko. Zadnje, kar je videla, preden so se vrata do konca zaprla, je bil povoj, ki je zvit kot kača obležal na postelji.
Gospe Moodyjevi je izročila zdravniško potrdilo, ki je v ovojnici potrjevalo smrt. Gospo Moodyjevo je preiskujoče pogledala, vendar na njenem obrazu ni bilo zaznati ničesar pomenljivega. Odločila se je, da ne bo rekla ničesar, razen: »To ovojnico boste morali odnesti matičarju, ko boste šli prijavit smrt.« Gospa je pokimala, vljudno rekla: »Hvala, gospa zdravnica,« in zdravnica je odšla. Odpeljala se je v svojem belem avtomobilu s precejšnjo hitrostjo.
Nanjo je legla bleda, brezkrvna svetloba zarje.
