Škuc LL vabi na literarni večer in pogovor s Helgo Pankratz, ki bo v soboto, 20.5. ob 20. uri v klubu Monokel na Metelkovi.
Avstrijka Helga Pankratz se je predstavila že lani na Živi književnosti v Ljubljani. Tokrat bo na literarnem večeru v Monoklu spregovorila tudi o svojem izjemno raznovrstnem delovanju: o literaturi in manjšinskih pisavah, pisanju kolumen, lezbičnem in gejevskem aktivizmu v Avstriji, kabarejskih predstavah… Branje bo potekalo v nemščini in slovenščini, pogovor v angleščini.
Vljudno vabljene in vabljeni!
Helga Pankratz se je rodila leta 1959 v Wiener Neustadtu v Avstriji. Na Dunaju je študirala psihologijo in se več let intenzivno ukvarjala z lezbičnim in gejevskim aktivizmom. Več let vodila program gejevskega in lezbičnega centra HOSI na Dunaju. Že vrsto let je sodelavka avstrijskega lezbičnega in gejevskega časopisa Lambda Nachrichten. Svoje kolumne in komentarje objavljala tudi v drugih časopisih in revijah, v letu 2002 pa so nekateri izšli pri dunajski založbi Milena Verlag pod naslovom Aus lesbischer Sicht (Lezbični pogled). Od leta 1995 piše tudi za žensko kabaretno skupino “Labellas” na Dunaju, v kateri tudi nastopa, pleše in poje.
Pankratzova je gotovo najvidnejša in najglasnejša lezbična avtorica v Avstriji, njeno delo pa je poznano tudi v Nemčiji. Doslej je izdala več leposlovnih del: kratke zgodbe Ein Moment Leben. Gedichte (merbod: Wiener Neustadt, 1989), pesmi long distance (Wiener Frauenverlag: Dunaj, 1995) in kratke zgodbe Amore? Erzählungen (Milena Verlag: Dunaj, 1998), piše pa tudi dramska besedila. Dobila je že več literarnih nagrad in štipendijo Hansa Weigla.
Slovenski prevod njenih kratkih zgodb z naslovom Amore? je izšel leta 2005 pri založbi ŠKUC- Lambda. Zgodbe so postavljene na urbano dunajsko lezbično sceno, v njih pa je zaznati tudi odnos avstrijske družbe do različnosti.
RADA BI SE ČIMBOLJ PRIBLIŽALA JEZIKU IZ RESNIČNEGA ŽIVLJENJA
(intervju s Helgo Pankratz)
DELO – KNJIŽEVNI LISTI, 8. junij 2005
Avstrijska pisateljica, teoretičarka in aktivistka Helga Pankratz je tudi sodelavka dunajskega Inštituta za regionalne jezike in kulture. Avtorica, ki najde številne nove povezave med različnimi načini pisanja, bo svojo kratko prozo predstavila jutri, 9. junija, na Živi književnosti pred Škucem.
Pravkar je pri založbi ŠKUC-Lambda izšlo vaše delo Amore? , ki ga je poslovenil Andrej Leben. Po kakšnem ključu so zbrane zgodbe v tej zbirki?
Večino zgodb sem napisala in objavila že v osemdesetih, zvečine v nemških in tudi švicarskih zbirkah lezbične proze. V tistem času ni bilo realnih možnosti, da bi v Avstriji našla založnika za lezbične zgodbe. Sredi devetdesetih je Milena Verlag, dunajska založba za žensko literaturo, ustanovila tudi lezbično sekcijo, sprejela moje že napisane zgodbe in naročila še tri nove za zbirko Amore? (1998). Z velikim veseljem sem napisala še zlasti zgodbo Govoriti je srebro, ki sem si jo sprva zamislila kot gledališko igro z zapletom raznih spolnih identitet. Ker nisem verjela, da bi se kakšno gledališče odločilo za postavitev take igre, mi je zmanjkalo motivacije, da bi jo zares napisala, zato pa je končno objavljena vsaj zgodba.
Kakšno intelektualno ozadje je pomembno za vas kot pisateljico – poleg samega pisateljskega daru? Koliko so na vaše ustvarjanje vplivali študij psihologije, aktivizem, izkušnje iz prve roke ali kaj drugega?
Sem pisateljica in pesnica. Sem lezbijka, močno zasidrana v gibanjih za osvoboditev temnopoltih, žensk, gejev in lezbijk in queer posameznikov/c vseh vrst, v gibanjih, ki so se mednarodno začela v šestdesetih letih, v Avstriji pa desetletje pozneje. V mislih imam Črne panterje, stonewallski upor kot začetek modernega homo aktivizma, praško pomlad, študentske upore … Vse to me je pozitivno navdihovalo v času odraščanja in odkrivanja lezbičnosti. Kot najstnica sem bila navdušena nad italijanskim ustvarjalcem Pierom Paolom Pasolinijem in nemškim filmarjem Rainerjem Wernerjem Fassbinderjem; zame sta bila vzornika za to, kako biti zaveden gej, ne da bi to prikrival v svojem delu. Kar se tiče žensk, so me navdušile ameriške avtorice, na primer Kate Millett, zlasti pa je name kot na lezbično avtorico odločilno vplival roman Granatno jabolko Rite Mae Brown. Seveda so za pisanje pomembne tudi druge veščine, denimo znanje več jezikov, da lahko spremljaš tuje izdaje. Moje zgodbe oblikujejo tudi moji interesi s področja sociologije, psihologije, etnologije; enako pomembno pa je biti odprt in imeti oster čut za zaznavanje družbenih situacij v vsakdanjem življenju.
Kakšni pa so bili odzivi na zbirko Amore?, v primerjavi z izidom pesniških zbirk Ein Moment Leben (1989) in Long distance (1995), ki sta morda intimnejši?
Ob izidu prve pesniške zbirke so me podprli mnogi kolegi. Ko pa je moje življenje in pisanje postajalo vse bolj (javno) lezbično-feministično obarvano, v tem moškem krogu nisem več imela podpore. Začela sem sodelovati z založbo Wiener Frauenverlag, kjer sem bila dolgo časa edina lezbična avtorica. Po udeležbi na Satisfiction, srečanju homoseksualnih pisateljev in pisateljic leta 1988 v Rotterdamu, kjer sem spoznala veliko zanimivih ljudi, sem v zelo kratkem času nekakšnega ustvarjalnega delirija napisala Long Distance, pesem v prozi.
Prve kritike zbirke Amore? so bile naklonjene. Nenadoma pa so nekatere ženske začele bojkotirati knjigo, založbo in seveda mene, češ da s svojim pisanjem podpiram zlorabo otrok in žalim verska čustva. Protesti so se začeli v majhnem centru za zlorabljene otroke na jugu Nemčije, ki so ga vodile te ženske, sicer tudi pripadnice poganskih kultov in čarovništva. Odtlej sta zgodbi Vudu in Mačehica v zbirki Amore? obveljali za „sporni“, saj nekateri očitno ne znajo ločiti med kreativno fikcijo in osebno izpovedjo. Ko sem sama napisala esej o “bavarskem preganjanju čarovnic” na primeru moje zbirke, mi ga v neki nemški feministični reviji niso upale objaviti. Nekatere ženske pa so moje zgodbe brale le kot sex-stories, kar je povezano s pričakovanji povprečne konzumerke “lezbičnega literarnega trga”. Tako je moje zgodbe še najbolje sprejela neka splošna literarna publika.
Pa so to zgodbe o lezbični “amore”?
Amore? se mi je pač zdel dober naslov, prav zaradi vprašaja na koncu. Nisem imela namena, pisati o ljubezni in odnosih. Vsaka zgodba ima neko temo, odpira vprašanje, na katerega je mogoče iskati rešitve. Sama v zgodbah ne dajem odgovorov, ampak bolj razmišljam in fabuliram. Zame je v lezbični literaturi veliko bogate tematike, ki presega temi iskanja partnerke ali spolnih izkušenj.
Kako najdete teme za vaše kolumne, zbrane tudi v zbirki Aus Lesbischer Sicht (Lezbični pogled)? Ali v njih dajete odgovore?
Gre za drugo vrsto pisanja, za politične komentarje o aktualnih temah, napisane za gejevsko-lezbične in feministične časopise, čeprav je moj slog literarno-novinarski. Kadar mi ni do pisanja o sprotnih temah, v kolumno predelam kakšno svojih številnih neobjavljenih besedil iz lezbičnega kabareja. Čeprav je to pisanje po naročilu – žal, neplačano – teme izbiram svobodno. V esejih pa resda ponujam neke rešitve oziroma jasno izražam svoje mnenje z gejevsko-lezbičnega političnega stališča.
Na Dunaju ste zaposleni kot generalna sekretarka pisateljske organizacije “Österreichische DialektautorInnen – Institut für regionale Sprachen und Kulturen”. Ste tudi sami kdaj pisali v narečju?
Z velikim veseljem delam v tej organizaciji, to je gotovo moja najboljša zaposlitev doslej. Inštitut se v glavnem ukvarja z narečji avstrijske nemščine, sodeluje pa tudi z drugimi, zlasti deprivilegiranimi manjšinskimi jezikovnimi skupinami, denimo s koroško-slovensko, z judovsko, romsko, hrvaško itn. Vsi ti jeziki so dragocen sestavni del današnje žive kulture v Avstriji. Sama veliko sodelujem s slovenskimi avtoricami in avtorji ter prevajalci na obeh straneh meje. Še zlasti me zanimajo kulturna izmenjava in dvojezična branja avstrijskih in slovenskih piscev homoseksualne literature.
Približno 5 do 10 odstotkov svojih pesmi sem resda napisala v dunajskem dialektu. Prav tako si prizadevam, da bi se na nekaterih mestih svoje proze kar najbolj približala jeziku, ki se govori v resničnem življenju. Tak je denimo premi govor v zgodbi Jezušček je ženska.
Torej s pisanjem v narečju lahko najdete povezave tudi kot avtorica, ki piše lezbično literaturo?
Sama razumem narečje kot prvi jezik, materni jezik, še posebno pomemben za ljudi, ki so odraščali v okolju nižjih družbenih razredov. Naučiš se ga samoumevno od svojih domačih, še preden se v šoli naučiš knjižnega jezika. Nobenega narečja nikoli ni mogoče v celoti prevesti v visokokulturni, standardni jezik, opredeljen v slovarjih. Dialekt, o katerem govorim, dobesedno “izvira iz srca”, kadar ga govorite, in vam “zleze pod kožo”, kadar ga slišite. – Vesela sem, da imam tudi to jezikovno možnost, ko hočem izraziti močna in globoka čustva, na primer občutje lezbične ljubezni v pesmih.
Suzana Tratnik
