Suzana Tratnik se po več odličnih knjigah kratke proze, ki so odmevale v Sloveniji in tujini, vrača k romanu, žanru, s katerim se je prvič spoprijela v besedilu Ime mi je Damjan. Če se naslovni lik tega romana ni docela opredelil glede svoje spolne identitete, je junakinja Tretjega sveta odločena, vendar svojo odločitev potrjuje. Bridko duhovito pisanje protagonistke, ki se zna uspešno in diskretno ponorčevati tudi iz same sebe in iz družbenih skupin, ki jim pripada.
Enaindvajsetletna junakinja Alenka se sredi osemdesetih let udeleži svetovne lezbične konference v Ženevi. Ta politična, socialna, čustvena in seksualna izkušnja ji potrdi in osmisli lastno identiteto in hkrati prinese spoznanje, da kot lezbijka v svoji socialistični državi nima zaledja in prihodnosti. Na konferenci se v praksi seznani s konceptom Tretjega sveta in položaja žensk v njem.
Po Alenkini vrnitvi v Jugoslavijo tretji svet postane sinonim za njen osebni svet, saj ni možnosti, da bi lezbično skupnost z ženevske konference združila z okoliščinami, v katerih živi doma. Zgodba v Ljubljani opisuje junakinjino slovo od prijateljic, ki so ji nekoč predstavljale glavno življenjsko oporo, umeščanje v umetniško in alternativno sceno ter soočanje z lezbično identiteto brez socialnih korenin. Konec osemdesetih se ujema z Alenkinim zasilnim privajanjem na okolje ter s spoznanjem, da je nastajanje nove lezbične skupnosti enako pomembno kot minljive osebne ljubezenske peripetije. Prvi poskus srečanja lezbijk v tedanji Jugoslaviji poteka na ozadju zlovešče napovedi bližajoče se vojne v devetdesetih.
Knjigo lahko naročite tudi na spletni strani emka.si: http://www.emka.si/izdelek.asp?docid=176478
