Tom Lanoye: Kartonaste škatle

Novo v zbirki Lambda.

Tom Lanoye (1958) je eden najbolj znanih flamskih pesnikov in dramatikov, slovi pa tudi kot izjemen performer, romanopisec, avtor kratkih zgodb in kolumn. Med njegovimi najbolj odmevnimi deli sta Pošastna trilogija in avtobiografski roman Kartonaste škatle (1993), v katerem se na izviren način loteva svoje mladosti in prvih homoerotičnih izkušenj. Pri tem se izogiba pretirane sentimentalnosti in svoje življenje opisuje z odkritim humorjem, mestoma pa tudi s strogo nadzorovano ironijo. Roman odlikujeta igriv in izviren modernistični slog ter komičen pristop do same vsebine.

Mateja Seliškar Kenda prevaja nizozemsko in francosko literaturo. Omeniti velja njene prevode za mlajše bralce, antologijo sodobne nizozemske kratke proze z naslovom Zeleni volk in bakreni dan (2004) ter prevode avtorjev kot so W. F. Hermans, Gerard Reve, Hella S. Haasse, Tom Lanoye in Hugo Claus.

TO JE PRIPOVED O NEKI BANALNI LJUBEZNI IN NJENI UNIČUJOČI MOČI.

Doletela me je na začetku sedemdesetih v nečednem provincialnem gnezdu P. Njen predmet: on, ki ga šele zadnja tri leta lahko imenujem navaden dečko, a sem ga predtem dolga leta naskrivaj imenoval z vsemi imeni, ki si jih je svet izmislil za vse, kar je nedosegljivo in občuteno kot silno, kar izziva in pogublja, je lepo in prismojeno. Njegovo pravo ime je bilo Z.

Prvič sem ga srečal, ko mi je bilo deset let. To vem zagotovo, saj sva se spoznala na potovanju, ki ga je organizirala zdravstvena zavarovalnica. Pa ne da bi bila z Z-jem neozdravljivo bolna ali vsaj malo tuberkulozna. Šlo je za potovanje, ki so ga za smešno nizko ceno ponudili vsem desetletnim otrokom staršev, zavarovanih za primer invalidnosti in bolezni. Uradno zato, ker je zavarovalnica upala, da bodo dotični otroci rasli v blaginji in bodo kar pokali od zdravja. V resnici pa zato, ker je bila tako imenovana Krščanska vzajemnost v ostri konkurenci z drugo zavarovalnico, brezbožno Socialistično vzajemnostjo. Ta svojih članov ni pridobivala le z obljubami dosmrtne oskrbe s cenovno ugodnimi invalidskimi vozički, zobnimi protezami in okvirji za očala, temveč tudi s skorajda brezplačnimi izleti za njihove otroke. Kot protiudarec si je Krščanska vzajemnost izmislila popolnoma enako.

Mogoče je sicer, da je bilo ravno obratno. Namreč, da so pobožneži prehiteli brezbožneže in so morali krščansko strategijo prevzeti slednji. Glede tega si viri nasprotujejo. A naj je bilo že kakor koli, posledice so bile enake: pri desetih letih sem prvič srečal Z-ja, pa ne v P-ju, ampak na jugu Belgije, svoje domovine.

Mama me je za roko odpeljala na sestanek v slavnostno dvorano lokalne izpostave Krščanske vzajemnosti. Visoka, oglata, nedavno zgrajena avla. Spredaj oder, zadaj šank. Nobenih oken. Na stropu so v golih ogrodjih brlele neonske luči, od talnih ploščic se je dvigal vonj po razkužilih, pomešan z ostanki potu in piva in cigaretnega pepela. Večer predtem se je tam še plesalo in zabavalo, čeprav zmerno ter v skladu z najboljšo flamsko-krščansko tradicijo. Zdaj so se v dvorani kot v cerkvi vrstili stoli, ki so jih večinoma že zasedle druge mame s svojim desetletnim potomstvom. V prostoru je vladalo brenčanje generatorja, ki sta ga vsake toliko prekinila glasen otroški klepet in starševsko karajoče šepetanje. Z mamo sva si poiskala prazna stola in nato čakala na tisto, kar se je imelo zgoditi neizogibno kot zakon narave. Zavladala je popolna tišina in na tribuno se je povzpel obilen mož napihnjenih lic, predstavnik zavarovalnice. Po teatralnem premoru, v katerem se je, tako se je vsaj zdelo, poskušal zazreti v vsakega otroka posebej, nam je s hrumečim glasom izrekel dobrodošlico, še posebej mladeži, nato pa začel v podrobnosti opevati naše bližajoče se bivanje v Ardenih, kot tudi trud in žrtev zavarovalnice ter njenih sodelavcev, ki ju bodo otroci s svojim veseljem vsekakor poplačali. Govoril je in se napihoval, dokler ni glasnega kašljanja in presedanja staršev, ki so imeli v življenju početi kaj pametnejšega, zaznal tudi sam. S treznim, spretnim stavkom je naglo zaključil svoj govor, desetletnikom zaželel prijetno bivanje v najbolj zdravem koncu zahodne Evrope, se zahvalil prisotnim roditeljem za izkazano zaupanje in nato končno pokimal z glavo svojim pomočnikom ter s tem dal znak za razdeljevanje kartonastih škatel.

Tisto seveda še niso bile prave škatle. Vsak otrok je od Krščanske vzajemnosti prejel dva, kot polovica vratnih kril velika kosa iz trdega in debelega rjavega kartona, v katerega so bile vtisnjene številne črte za zgibanje. Na enem od kosov so bile v kotu tudi črne črtkaste črte, kot bi šlo za hrbtno stran ogromne razglednice. Potiskan kos je bil pokrov in drugi dno škatle, ki naj bi se z nekaj zgibanja in lepljenja doma spremenila v potovalni kovček primernih velikosti.

In tako je tudi bilo. Moj prvi potovalni kovček. Moja prva kartonasta škatla.

V tistem obdobju je turizem šele začenjal svoj vseuničujoči pohod. Od Skandinavije pa do Azurne obale ne bo z avtocestami in hoteli prizaneseno niti najmanjšemu koščku podeželja. Od Dublina do Vladivostoka ne bo družine, ki bi se izognila strašni grozi, v kateri za čudaških štirinajst dni zapustiš vse, kar ti je drago, da se greš ‘fino relaksirat’, nato pa se vrneš domov in zapadeš v stari vsakdan, kot bi se nič ne zgodilo. V korak s to norijo je šel v letih zatem tudi razvoj celotne gigantske industrije, ki je sprva družino kot celoto, nato pa vsakega njenega posameznika preoblikovala in ga prisilila v nakup vseh mogočih pritiklin modernega turista. Rožastih srajc, fotoaparatov, žepnih svetilk, žepnih ventilatorjev, žepnih tranzistorjev, potovalnih vodnikov, potovalnih vrvi, krem za sončenje, sončnih očal, žog za na plažo. In nikar od vseh pritiklin ne pozabimo prve in najpomembnejše med njimi: usnjenega potovalnega kovčka. Simbolično in dobesedno nosača počitniških sanj. Totem ter praktični inštrument mednarodne turistike.

In prvi znanilec tega družbeno-industrijskega razvoja je bil kartonski potovalni kovček Krščanske vzajemnosti. Na začetku, v petdesetih letih, ga je zavarovalnica ponujala svojim članom, ker večina izmed njih ni premogla niti neugledne potovalke, kaj šele, da bi hotela s čim podobnim poslati na pot svoje otroke. Kasneje pa je zavarovalnica kovčke izdajala vsem po vrsti, tudi otrokom, katerih starši so jih že imeli. Uradno zato, ker je šlo konec koncev za otroški izlet in ni bilo vredno tvegati, da bi poškodovali družinske kovčke. V resnici pa zato, ker je zavarovalnica hotela preprečiti, da bi kovček postal sredstvo, s katerim bi bogati starši izkazovali svojo premožnost. S tem ne bi vzbujali ljubosumja le pri ostalih starših, temveč tudi pri sopotnikih svojih otrok. In strašna podoba, ki je plesala pred očmi odgovornih zavarovalnice, je bila naslednja: da bi bili še pred odhodom, še pred vstopom v gigantske avtobuse, s katerimi bi jih odpeljali na cilj, otroci ločeni v dva tabora. Na eni strani na nadute lastnike usnjenih družinskih totemov, na drugi strani na ljubosumne prikrajšane, ki so se morali zadovoljiti z neosebnim, običajnim kartonom.

Kovček Krščanske vzajemnosti je tovrsten razkol zatrl v kali. Z njegovo pomočjo so bili vsi desetletniki enaki, tako kot uniforma v vojski zabriše socialni izvor rekrutov in jih napravi vse enake, ali kot na Vzhodu ruta zakrije razliko med čednim in grdim. Ali tako kot povsod po svetu smrt izniči razliko med šibkimi in močnimi. Nobenih iluzij. Vsi smo enaki. Enako nemočni, enako ranljivi.

In tako se začenja zgodba, ki je zgodba o potovanju, kartonastih škatlah in psihosomatski bolesti ter o podobah teh treh.

Comments are closed.