Novo v zbirki Lambda.
Največja uspešnica avstrijske pisateljice, novinarke, aktivistke, soustanoviteljice avstrijskega Novega ženskega gibanja (Neue Frauenbewegung) in prevajalke Erice Fischer (roj. 1943) je prav roman Aimée & Jaguar. Doslej je bil preveden v sedemnajst jezikov, po njem je posnet tudi odmeven film z Mario Schrader in Juliane Köhler v glavnih vlogah. Zgodba se dogaja v Berlinu med drugo svetovno vojno, glavni akterki sta atraktivna črnolasa Judinja Felice (Jaguar) in svetlolasa Nemka Lilly (Aimée), poročena mati štirih otrok. Roman, ki temelji na resnični zgodbi, je bogato dokumentiran z originalnimi pismi, pesmimi, dnevniškimi zapiski in pričevanji, poleg pretresljive ljubezenske zgodbe pa na najbolj neposreden način predstavlja javno in zasebno sfero t. i. judovskega vprašanja. Prepričljiva, avtentična, večglasna in hkrati zelo intimna pripoved.
Irena Samide predava nemško književnost in prevaja iz nemščine, poleg leposlovja tudi filme ter strokovna in stvarna besedila.
(odlomek)
Moji starši pravzaprav sploh niso bili presenečeni. Verjetno so se takoj spomnili na mojo mladost. Kaj vse so naredili, da bi to potlačili. Pošiljali so me v plesno šolo in nenehno vodili v hišo mlade moške. Ostudno! Vsake toliko so mi predstavili novega kandidata. Grozno!
Ko sem bila stara sedemnajst let, je moj oče napisal stih: »Preden z moškim se spariš, o prijateljicah sanjariš / tudi Lilly čisto je zadelo, z učiteljico telovadbe vse se je začelo.« V višjih razredih srednje šole sem se namreč res povsem zatrapala v svojo učiteljico telovadbe. Bila je majhna in žilava, imela je črne kodre in temne, lesketajoče se oči, z eno besedo: bila je čudovita. Tako da sem iz samega hrepenenja postala najboljša pri telovadbi. Nato mi je uspelo izvedeti, kje stanuje. Imela je sobo v Spandauu in tam sem oprezala za njo. Še zdaj se spominjam, da me je včasih strahotno zeblo. Vedno sem hodila gor in dol, enkrat pa sem si drznila k njej vdreti. Lagala sem, kot pes teče, natvezila sem ji, da imam v Spandauu teto. Seveda sem jo spravila v zadrego. Res ni vedela, kaj naj si misli, ubogo dekle. Carola Fuss ji je bilo ime. In bila je Judinja. (Žal mi je: tako kot so Judi od nekdaj kazali zame določene simpatije, tako je bilo tudi obratno.) Vsi so se norčevali iz mene. Poglejte jo, spet je tam, in podobno. Ali pa so mi rekli: ti, ravnokar je šla v drugo smer. Deklice so tako privoščljive in hudobne. In nato je prišlo na dan, nekdo me je zašpecal. Ves učiteljski zbor je bil precej razburjen. Samo zaradi tega so sklicali čisto pravo šolsko konferenco, skupaj z mojimi starši, in skorajda bi me bili vrgli s šole. Nato pa so me zaslišali in videli, da nisem imela nič hudega v mislih, da sem povsem nedolžna. In tudi takrat še vedno nisem razumela, za kaj gre. Tudi moji starši o tem niso govorili z menoj. O teh rečeh pač nisi govoril. Vse je bilo tako megleno in nejasno. Tega ne smeš početi, tega nimaš, tega ni. Nekje v podzavesti pa so že vedeli, no, ja, tale je pač taka in taka …
Zato pa danes vem, zakaj nisem imela nikoli nobenih težav z objemanjem žensk. To je prišlo samo od sebe. Že od nekdaj sem to znala. Recimo takoj po maturi, še preden sem začela z delovno obveznostjo, leta 1933, sem šla v Saarow-Piskowu v gospodinjsko šolo. Tedaj sem bila celo že zaročena, toda imela sem prijateljico. Vedno so nekaj šušljali za nama, ker sva hodili z roko v roki. Imeli sva se strašansko radi, toda nobena od naju ni vedela, kaj se dogaja. Postelji sva imeli tesno skupaj in nisva ničesar naredili, toda vsa dekleta so naju ogovarjala. Če bi takrat vedeli, kaj se z nama dogaja, ne bi nikoli … Tudi ona se je takrat poročila. Felice je celo fotografirala njeno hčerko, še zdaj imam slike. Prav zato sem se s Felice peljala do nje. In v kuhinji se je nato pritoževala nad svojim možem. Z vojno se je najino prijateljstvo nato razblinilo. Če bi ostali skupaj, bi bilo seveda vse drugače. Ime ji je bilo Lotti Radecke.
Vedno sem rekla, še dobro, da je zadaj še en »E«. Kajti v šoli sem imela enkrat škandal tudi z neko Gerdo Radek. Učitelj, ki je vse to zanetil, je bil naš profesor. Vik in krik se je začel s tem, da se je neke šolske ekskurzije udeležila tudi Gerdina mama. Nič drugega nisva storili, kot da sva se držali za roke. Vem le, da so nato rekli, da sem se ji nemoralno približala, kar je seveda popoln nesmisel. Mama je povedala učitelju, učitelj pa je nato poklical moje starše. Da to ne gre in da je to nezaslišano in v tem smislu. Tudi moji starši so bili šokirani, vendar so videli, da se mi tudi sanja ne, za kaj gre. Prepovedali so nama sedeti skupaj. Prej sva v razredu sedeli ena za drugo, tako da sva si lahko vedno pisali pisemca. Čisto zares so nama prepovedali prijateljstvo. In medve sva se tega potem tudi dejansko držali. Gerda se je povsem povlekla vase. Kasneje se sploh več nisva marali.
Vedno sem imela prijateljice, najboljše prijateljice, kot se reče. Moji dolgoletni prijateljici je bilo ime Lotti Thiede. Njeni starši so vedno prirejali hišne zabave, in potem smo ostali čez noč, ker je bilo že prepozno, da bi šli domov. Nekoč smo spale v troje v dveh posteljah. Jaz sem bila v sredini in nenadoma se mi je Lotti približala. Zelo osorno sem jo vprašala: Kaj hočeš od mene? Kasneje mi je bilo strašansko žal. Eno nogo je namreč imela krajšo od druge. Bila pa je res zelo, zelo ljubezniva. Bilo je grozno, tega nikoli ne bom pozabila. Ničesar nisem razumela.
Ko sem se nato končno začela dobivati s fanti, so se moji starši vidno oddahnili. Hvala bogu, prijatelje ima!
