Novo v zbirki Lambda.
Pisava irske pesnice in pisateljice Mary Dorcey (Dublin, 1950) sodi v prelomno pripovedništvo osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja, ki je tematiziralo feminizem, rasizem, lezbištvo in raznolikost ženske identitete v vsakdanjem življenju. Z nagrajeno in večkrat ponatisnjeno zbirko kratkih zgodb Hrup iz lope (1988) je začela ustvarjati takrat nove družinske scenarije in prikazovati družbene boje, ki jih bijejo irske ženske, še zlasti lezbijke po izstopu iz vsakdanjega heteroseksualnega in patriarhalnega sveta. Zgodbe opisujejo tudi številne, skoraj neprepoznavne konfrontacije z angleškim rasizmom, zlasti pa z negativno tradicijo nasilja v družini, ki velja za povsem samoumevno, upor proti njemu pa za družbeni prekršek in žensko neotesanost.
Suzana Tratnik je avtorica več leposlovnih in teoretskih izvirnih del ter monodrame. Iz angleščine je prevedla več strokovnih in leposlovnih del s področja spolov, med njimi J. Butler, L. Feinberg, M. Cunningham, J. Kay.
(odlomek)
PODEŽELSKI PLES
Tvoja roka za trenutek obmiruje na naslanjaču stola; gladka in rjava koža v nasprotju z zbledelim rdečim žametom. Rahlo se je dotaknem. »Mogoče pa potrebuje več časa,« rečem.
Zrak je gost od cigaretnega dima, moje oči so utrujene. Strmiš mimo mene in se spet začneš igrati s srebrno zapestnico na roki. Spregovorim v prepričljivem tonu: »Čas za ponovno sestavljanje identitete, za občutek neodvisnosti in …«
Moje besede se izgubijo v nenadno naraščajočem tonu, ko oznanijo zadnjo rundo pijače. Vrhunec noči je izgubljen, a ostalo je toliko neizrečenega. Vsi moški v prostoru so na nogah in se prerivajo za mesto ob šanku. Glasovi, ki se trudijo za zadnjo rundo, so osorni in zapeljivi.
»Tukaj, John, dva velika …«
»Pat, dobri človek, štiri vrčke …«
Ne meniš se zanje, tvoj pogled drži mojega in tvoja pozornost je ponovno ujeta v upanju na njeno ime.
»Kaj si rekla o neodvisnosti?«
»Rekla sem, da jo potrebuješ ti, moraš jo negovati.« Nenadoma je v meni nekaj sprevrženega, hočem te razočarati. Oči se ti povesijo in odtavajo h kaminu, kjer temno rdeče žari premog.
»Ah, mislila sem, da govoriš o Maeve.«
A je navsezadnje važno, kako obrnem stavke? Mar niso v takih zgodbah vsi liki zamenljivi? Zdaj se luči prižgejo do konca, večera je konec. In ti si v ravno takšni temi, kot si bila na začetku. Če bi bila jaz manj obzirna in bi ti naravnost povedala, kaj mislijo vsi drugi – bi bilo kaj drugače? Ogorek zadnje cigarete zmečkam v steklenem pepelniku. Ne, kar koli bom rekla, boš ti slišala tisto, kar sama hočeš. Tvoja nesreča je varno obdana z zidom, onkraj dosega logike, pa naj še tako moleduješ, naj ti svetujem, te tolažim. Če ne bi bila povsem gotova o tem, me nocoj sploh ne bi povabila sem.
»Čas je, gospe in gospodje, prosim – a nimate svojega doma?« Točaj se obrne, njegov trebuh, opasan tik nad mednožjem, vzvalovi in se nagne k nama. Ko z mastno krpo pobriše mizo, sva primorani dvigniti kozarca. »Gremo zdaj, dekleti.«
Še enkrat srknem viski in kozarec opazno odložim na papirnati podstavek. Ti držiš vrček tesno ob prsih in piješ ostanek v brezbrižnih krogih.
»Mislim, da tega ne bom mogla več dolgo prenašati.«
Pogledam te, tvoje temne oči so se pomračile od bolečine, pod prozorno kožo tvojih lic trza živec. Pred davnimi leti bi ti verjela. Verjela bi tvoji nenadni bolečini – verjela bi celo, da se je hočeš odrešiti. Zdaj pa me je spremenilo vse preveč noči kot je takšna. Preveč noči, ki sem jih preživela v tolaženju drugih in opazovala, kako se sleherna naklonjena beseda nabira kot zrno soli, ki bo le še nahranilo rano. V črnini okna gledam kapljice dežja, ki se bleščijo izrazito kot diamanti, vsaka pade posebej, ločeno in se potem zlije – združi s hitrimi tokovi proti zemlji. Zakaj se truditi z vsiljevanjem razuma? Kar imej svojo veliko strast, prvi zalogaj mučenja same sebe – ki ni nikoli več tako sladek ali bridek.
»Poslušaj, a boš še en kozarec?« rečem še v zadnjem poskusu, da bi te razvedrila, »mogoče nama bodo dali še enega.«
Tvoj obraz se takoj razvedri. »Hvala, ampak dovolj si že plačala,« rečeš in dodaš lahkotno, kakor da bi se pravkar spomnila na to: »A si videla, da je tam čez nekdo pustil vrček piva – a grem ponj?«
Ne da bi počakala na odgovor, s svojimi ozkimi boki v škrlatnih kavbojkah zdrsiš med najino mizo in šankom. Sežeš po vrčku Harpa in napol popitem koktejlu. Točaj se zaniha okoli. »Imate Marlboro po dvajset?« ga vprašaš, da bi ga zamotila. Medtem ko koplje na polici nad blagajno, mi na skrivaj predaš pijačo in se obrneš nazaj z nasmeškom. Ko točaj to opazi, spravljivo vrže cigarete v zrak, kot da bi ti jih mislil vreči. »Kaj tako lepo dekle počne samo ob tej uri?« vpraša sluzasto in vsiljivo. Ti stojiš in ne rečeš nič. Tvoj nasmeh je dovolj prikupen. »Pojdi domov v svojo posteljo,« reče točaj in vrže zavojček čez moker pult.
»Jezus, kaj vse moraš tu narediti za pijačo.« Sesedeš se na sedež zraven mene, tako blizu, da se najini koleni in ramena dotikajo.
»Ni ti treba,« rečem.
»A tako?« odgovoriš in v dvomu privzdigneš obrv. Sežeš po kozarcu koktejla in si ga podržiš pod nos. »Je to gin ali kaj?«
»Ne vem in ga tudi zagotovo ne bom pila.«
Ko ujameš postano rezino limone v motni tekočini, odrineš kozarec in sežeš po Harpu.
»Le počasi,« rečem. »Nacedila se boš, če boš tako nadaljevala.«
Ne zmeniš se zame, tvoja glava je nagnjena nazaj, medtem ko piješ s popolno osredotočenostjo. Gledam Pata, mladega natakarja, ki usmerja stranke proti izhodu. Velika ženska, katere rožnata obleka tesno oklepa njena stegna, se mu obeša pod roko. Govori mu, da je fant lepega videza in mu nekaj ljubkovalnega zareži v uho.
»Ah, kot da ne bi hotel, Molly, toda le kaj bi na to rekel Peter?« Ko jo s plosko dlanjo lopne po boku, pomežikne proti meni in trešči vrata za njo. Zunaj na parkirišču nekdo prepeva s pijanim baritonom: »Tujca v noči, izmenjujeta poglede, se čudita v noči …«
»Ob tej večerni uri se vsi čudimo,« rečem.
»Čemu?« me vprašaš. S prsti si greš leno skozi dolge lase, zmedena, a ravnodušna.
»Ničemur,« odgovorim. »Neumna šala – le zaradi gručice, ki poje zunaj.«
Nisi zaznala nobenega petja, še manj pa spremljajočega besedila. Tvoj pogled je neomajno uprt v nepospravljene mize – opazila si še eno v kotu. Zdaj je očitno, da nimaš namena priti trezna domov, vendar ne moreva tukaj presedeti cele noči in nočem, da bi te Paddy zalotil pri pobiranju ostankov.
»No, če bi rada še ostala,« ti rečem z nasmeškom, kakor da bi jaz sama hotela prav to, »zakaj ne bi končali tega, kar imava, udobno za sosednjimi vrati?« Pogledam proti veži in oddaljenih neoznačenih lesenih vratih. Takoj si na nogah in pobereš najina kozarca, ne da bi te zanimalo, kam greva, samo da je na koncu pijača.
Tanka perzijska preproga pokriva tla hotelske veže. Na zatemnjenih tapetah visijo rdeče, satenasto zasenčene svetilke z obrabljenimi zlatimi resicami in tri uokvirjene reprodukcije – lovski prizori – moških in živali, nejasnih v oljnih barvah. Nekaj rednih gostov si je
naslonjače potegnilo h kaminu. Vonj po tobaku iz pipe in po klinčkih iz njihovih vročih viskijev skupaj obvisita v zraku. Moški kleči nad zabojem premoga, medtem ko si prizadeva razpreti prijemalko za žerjavico. Ima rdeč obraz in upadla stegna običajnega pijanca. »Kaj hudiča je sploh narobe s temi vilicami?«
»Pustite, bom jaz.« Prepustiš mu prijemalko, dvigneš zaboj in pol njegove vsebine izprazniš v ognjišče. Z grebljico zaropotaš po mreži in potisneš goreče kose premoga nazaj. Prah zaprasketa. Trenutek pozneje rumeni ognjeni zublji planejo iz nove, nedotaknjene črnote.
»Nič ni boljšega od dobrega ognja,« oznani moški, ko si mane svoje modro žilnate dlani. »Vedno rad zakurim pofukano dober ogenj.«
Njegove oči potujejo po linijah tvojih bokov, ki so napeti in upognjeni, ko se sklanjaš do tal. Njegov jezik zdrsne preko zgornje ustnice. »Vedno rad zakurim dober ogenj,« ponovi, kakor da bi bilo to kaj duhovitega.
Pogleda mene; nenadoma se zave moje navzočnosti in spoštljivo pokima. »Oprostite izrazu,« zakliče k meni. Torej me je prepoznal kot zaščitnico, starejšo sestro. Navsezadnje, zakaj pa ne? Mar ni to vloga, ki sem jo sprejela vse od tistega prvega dne, ko sem te srečala na Grafton Street, ko si hodila zaslepljena od solz po enem izmed prepirov. Mar te nisem že takrat, v prvem trenutku, ko sem te zagledala, hotela zaščiti pred Maeve – pred teboj – pred to tvojo lahkomiselno ranljivostjo, ki se je dotaknila neke skrite žilice v meni? A to ni bila zaščita, ki bi jo hotela ti, bila je empatija. Hotela si, da bi te, skupaj z drugimi, motrila ravnodušno, medtem ko si se sama mučila v prizadevanju, da bi obdržala ljubezen, ki je že zdrknila v navado. Čeprav ti tega nisi videla – nisi videla ničesar, razen svoje lastne želje. Noč za nočjo si jo zasledovala, opazovala; tvoje široke, nedolžne oči so bile zakrknjene od bolečine, medtem ko te je ona ignorirala ali se spogledovala z drugimi. Čakala si, kajti na koncu večera bi si ona lahko premislila in te zaradi vzgiba slabe vesti povabila, da greš domov z njo.
»Ta je zadnji, se mi zdi, ga hočeš?« Izročiš mi skoraj poln vrček Guinessa – rjav in gost, že brez pene. Sprejmem ga s kislim nasmehom, zakaj ne – nič ni hujšega kot biti praznih rok med pijanci, tebi pa se zagotovo ne bo mudilo.
»A so tile hotelski gostje?« vprašaš nedoločeno radovedno, medtem ko gledaš trojico na drugi strani kamina.
»Ne, samo stalni,« rečem. Nihče pa ni stalnejši od Peg Maguire. Peg, ki je tukaj vsako noč, s tem ali onim moškim, se napije do družabnosti. Ženska s tremi otroki, ki bi lahko bila vdova ali ločenka – nihče je ne vpraša. S svetlimi lasmi, nabranimi na vrhu glave, s šminko, malo nabrano v ustih kotičkih, in z belim plaščem, ki se je tesno oprijema, kakor da bi bila ravno v odhajanju – zvita, živahna Peg – vedno pazi na to, da ohrani zunanjo predstavo. »Pa saj poznaš podeželske hotele: ko se glavna vrata zaprejo, lahko ostaneš notri za vedno.« Seveda tega ne bi smela reči, saj te spodbujam. Domnevam, da boš potem morala prespati pri meni, saj že dolgo nisi sposobna za vožnjo.
Naredim velik požirek grenkega piva in pustim, da mi hitro steče navzdol po grlu. In da bi zadržala tisto prvo lahkotnost razpoloženja, te vprašam o kolidžu. Zdolgočasena si, omalovažujoča. Drugi letnik je hujši od prvega, mi poveš – risanje v živo je obupno, imate le en moški model in ta nosi tangice; boji se, da bi mu otrdel vpričo žensk. »Kakor koli že, ves teden me ni bilo tam – preveč nadelana,« dodaš, kot da bi te to opravičevalo. Vržeš glavo nazaj, da bi stresla lase z obraza. Sprašujem se, za katero od naju prikazuješ ta domišljen prezir.
»Žalostno boš končala,« te opozorim. »Vse to zadevanje in seks pri devetnajstih ti uničita tek.« Pripravila sem te do nasmeha, počasi nastajajočega nasmeha, ki ti razmakne ustnice z belih, popolnih zob.
»A se je to zgodilo tebi?« me vprašaš.
»Mogoče se mi je. Rekla bi, da sem propadala modrosti naproti. Osemurni delavnik in stalna partnerka – ne pa neizpolnjena sla, preoblečena v romanco.«
»Ne govori mi, da nisi romantična do Jan,« pogledaš me napeto, tvoje oči so hkrati dražeče in dostojne, »če pa lahko vsakdo vidi, da si nora nanjo.«
»Mislim, da bi lahko tudi tako rekli. Najin občutek je vzajemen, tako da vsaj ni nejevolje.«
»Kaj pa Liz?« me vprašaš. »A ni bilo zanjo zelo hudo?«
»Oh, Liz zanimajo druge reči,« rečem. »Tukaj ni bil nihče prizadet.«
Presenetila sem te. Hočeš gorečnost in hrepenenje, ne pa to neoprijemljivo razdaljo. Ali bi ti morala povedati, da poziram? Ali poziram? Ali je kaj, kar bi cenila bolj od svoje neodvisnosti? Nagneš se naprej, s cigareto ob ustih, ki jo stiskaš med palcem in kazalcem, in siliš v neko zgodbo o potrebi ali zavrnitvi.
»Veš, ljudje se lahko imajo radi tudi brez tega, da bi si raztrgali duše,« slišim svoj glas, ki je namerno nečustven. »Vse te zdrahe in koprnenje so mit, izumljen zato, da se naš razum ne bi ukvarjal z godljo, ki nas obdaja. Sreča pa nikogar ne odvrača.« In kaj me priganja k temu, da te hočem strezniti? Samo zato, ker ta tvoja vnetost zelo očitno ne boli nikogar drugega razen tebe? Nestrpno odpihneš sled modrega dima s svojega obraza in me prekineš.
