Zbirka Česa nisem nikoli razumela na vlaku nadaljuje in nadgrajuje prepoznavno pisavo Suzane Tratnik; zgodbe so nadaljevanje tistih iz Vzporednic, kjer je bil svet opisan skozi pretežno otroške oči, zdaj pa so njene osebe po večini nekoliko odrasle in počasi postajajo tiste, pred katerimi so jih ves čas svarili. Junakinje in junaki najraje potujejo z vlakom-nekateri morda prispejo v pokrajino, ki pa je le njihova lastna. Zato ne preseneča, da tu in tam kdo skoči z vlaka ali pa sreča potnika, ki ga ni več. Posebneži in obstranke se opirajo samo na svojo filozofijo brez ustaljenega voznega reda, v resnosti, s katero poskušajo oponašati vsakdanje življenje, pa so sila zabavni. Tisto, česar nikakor ne morejo razumeti na vlaku, so prej kot nedojemljivi čudeži le gole banalnosti, ki jim parajo živce. Proza Suzane Tratnik, prozaistke, publicistke, prevajalke, sociologinje se nenehno razvija, od prvih zbirk kratke proze in romanov o zagatah spolne identitete pa se suklja okoli enih in istih motivov, ki bi jih lahko najlažje povzeli kot zavzemanje za manjšine in manjšinskost, enkrat za tiste z drugačnimi bivanjskimi in spolnimi praksami, drugič za tiste, na račun katerih se družba, večina, sploh utemeljuje. V tej prozi posodi glas obstrancem vseh vrst, pri tem pa kaže veliko jezikovno občutljivost in natančno obvladovanje jezika.
Knjigo lahko naročite tudi na spletni strani: http://www.beletrina.com/
ČESA NISEM NIKOLI RAZUMELA NA VLAKU
»Zato pa moramo v Ljubljano v bolnico. Pa ni časa za to, veste. Zdaj je doma dosti dela,« mi govori ženska, ki sedi nasproti mene. Kimam ji in nič ne odgovarjam, v upanju, da bo izgubila zanimanje za pogovor z mano. Ura je manj kot sedem zjutraj. Nikoli nisem razumela ljudi, ki lahko že navsezgodaj klepetajo. Še manj pa razumem ljudi, ki kažejo tolikšno navdušenje za pogovor v vlaku.
Drdranje z vlakom enkrat na mesec domov in potem v ponedeljek zjutraj vračanje v Ljubljano sta me vedno spominjala na kazensko potovanje. Vsakič, ko sem se ob 5.25 zjutraj usedla na vlak za Ljubljano, sem si zaželela, da bi lahko zaplombirala kupe. Ali pa da bi imela svoj lastni vagon. Ker pa to ni bilo mogoče, sem si želela vsaj tihih in spečih sopotnikov, ki pred 9.00 uro zjutraj samo godrnjajo in ne mučijo soljudi z zapletanjem v pogovor. Pa skoraj nikoli ni bilo take sreče. Danes še najmanj. Že v Beltincih so v moj kupe prišle tri nadvse zbujene ženske – starka, njena snaha in njena sestra. Ta, ki mi neumorno pojasnjuje, da ima njena tašča neko hudo bulo na hrbtu, je njena snaha. Neznosno praktična ženska je. V isti sapi mi je povedala tudi to, da je letošnji paradižnik čisto zanič, zvečine je še zelen. Zato bo pač pobrala zelene paradižnike in jih vlagala za čez zimo. Ni prepričana, ali se ji bo to posrečilo. Zdaj bo morala namreč vsaj dva dni biti v Ljubljani, dokler tašča ne gre na operacijo. Medtem pa lahko toča vse pobije. Če greš stran, vedno rada pride toča. Toda tašča je vztrajala, da hoče na operacijo v Ljubljano, ker so tam boljši zdravniki. “To je pa res,” sem rekla in pokimala. »Ja, saj je res,« je sitno rekla snaha, »če si še mlad. Pri njenih petinosemdesetih pa je drugače. Že tako je dosti stara in od nečesa bo morala umreti. Ona pa kar vztraja, da se hoče zdraviti. Kaj moremo, a ne?« Snaha se je razposajeno zasmejala in tudi jaz sem se nasmehnila, čeprav ne vem dobro zakaj. Potem je vzela sendvič, napolnjen z debelimi in mastnimi koluti salame, in ga pomolila tašči: “Kaj je, mati? Boste sendvič?” Starka se je smejala in rekla, da se je že doma najedla. Snaha je ponudila sendvič tudi meni, vendar sem ga zavrnila. Od vonja po salami se mi je kar obrnilo v želodcu. Potem se je starkina sestra, hvala bogu, pritožila, da jo zebe, in tri ženske so odšle iskat toplejši kupe. Povabile so me s sabo, a sem jim rekla, da mi bolj ustreza hlad.
Oddahnila sem si, se sezula in stegnila noge čez sedež nasproti. Komaj sem dobro zaprla oči, že se je vlak ustavil na Ptuju. Srednješolska mularija je vdirala v vagone. Tudi ti že navsezgodaj zjutraj glasno govorijo, kolnejo, žvečijo sendviče in nenehno prižigajo cigarete. V moj kupe so prišli trije mulci in starejši moški, očitno njihov znanec, sicer pa sezonec. Odločila sem se, da ne bom odprla oči. Ko so se usedli, so nekaj šepetali in se režali. Pokrila sem se s plaščem, glavo pa sem obrnila k oknu, da bi me ja bilo čim manj za njihove vsiljive poglede. »Kaj je to baba ali dec?« polglasno vpraša starejši moški. Mulci se režijo. Skoz priprte oči vidim, da eden od mulcev nekaj kaže z rokami – očitno hoče pokazati, da vidi moje joške, torej moram biti baba. Res ne vem, kako jih lahko vidi pod zimskim plaščem, s katerim sem se pokrila. Potem govorijo vse glasneje. Videti je, kakor da bi se bili čisto običajno pogovarjali, vendar njihove slabo prikrite opazke zvečine letijo name. Na primer, da bi me bilo treba zbuditi, saj ženska, ki takole drnjoha ob osmih zjutraj, ni kaj prida. Mogoče pa bi me povabili na kavo in na cigareto. Če morda nisem že poročena. “Ni, ni,” je važno oznanil eden od mozoljastih mulcev, “saj nima prstana na roki.” Tega tudi nisem nikoli razumela – le kako se ljudem ljubi toliko oprezati za poročnimi prstani na roki, še posebno takim mulcem. Ampak zdaj bom vsaj vedela za drugič – za vsak primer je bolje nositi prstan, mogoče imaš malo več miru, če ljudje mislijo, da si poročena.
Za zdaj me je odrešil siten sprevodnik. Potem ko je pregledal naše vozovnice, se je spravil na mulce: “To je vagon za nekadilce.” Možakarju pa je rekel: “Vi, gospod, pa bi lahko bili zgled fantom, ne pa da s čevlji tacate po sedežu.” Možakar je nekaj zabrundal in pomežiknil mulcem, ki so se muzali in se drezali v rebra. Sprevodnik je užaloščeno zmajal z glavo in zaloputnil z vrati kupeja. In že smo bili na Pragerskem, kjer priklopijo vagon z bifejem, in vsi trije so se nemudoma odpravili na pivo.
Potem sem imela eno uro miru. Vmes se je vlak iz neznanega razloga sicer ustavil za pol ure, vendar se mi ni ljubilo pogledati skozi okno. Slišala sem govorjenje in živčne korake pod oknom kupeja in nekdo je nekajkrat zavpil, da je bila vendar samo nezgoda. Neka ženska – stavim, da je bila snaha, ki je svojo taščo peljala v ljubljansko bolnišnico – pa je rekla, da je na tirih vse krvavo, sicer pa je tako in tako za popoldne napovedan dež. Prav nič se mi ni ljubilo odpirati okna in že navsezgodaj pasti radovednost in gledati vse te zbezljane ljudi. Odkrito rečeno, nikoli nisem razumela ljudi, ki imajo navado teči na ulico, tudi sredi noči in v pižami, da bi videli prometno nesrečo in kakšno zmrcvarjeno truplo ali pa vsaj krvavo lužo. In če bi jaz imela nezgodo, nikakor ne bi hotela, da me pridejo buljit in ugibat, ali je moje telo žensko ali moško, ali sem še premlada za smrt, ali pa oprezajo za poročnim prstanom na moji roki.
Za kratek čas sem trdno zaspala. Zbudila so me vrata kupeja; vstopil je moški nedoločljive starosti. Njegov obraz je bil poten in bled – ali pa je bil le tako zelo zaspan. Vprašujoče je pokazal na sedež pri vratih. Pokimala sem. Kratko se je nasmehnil in se usedel. Sedel je kar v plašču, čeprav je bilo v kupeju že zelo toplo. Njegov plašč je bil umazan od blata in temne barve, roke pa je imel črne, kakor da bi grabil po prsti. Ko je opazil, da gledam njegove roke, jih je hitro pospravil v žepe in se v zadregi nasmehnil. Tudi jaz sem se v zadregi nasmehnila. Zdelo se mi je, da bi eden od naju moral kaj reči. “Ste videli nezgodo? Kaj se je zgodilo?” sem vprašala, ne da bi me zares zanimalo. “Ja in ne,” je rekel. “Kaj pa je bilo?” sem ga znova vprašala. “Ah, utrujen sem,” je zamišljeno rekel. Nisem bila prepričana, ali me sploh sliši. “Preklemansko utrujen,” je nadaljeval in topo strmel predse. “Včasih kratko malo ne gre več nikamor naprej. Težko bi pogruntal, kaj je šlo v mojem življenju narobe, veste, nisem noben psiholog, nič takega nisem. Imam hišo in tisti vrt, ki vsako leto rodi vse nezrelo in zeleno, imam ženo, ki bi naredila vse za druge, še za svojo naglušno taščo in njeno požrešno sestro se bolj briga kakor zame.” Posmrkal je in utihnil. Postala sem napeta. Nikoli namreč nisem mogla razumeti, kako lahko nekateri jočejo kar v javnosti in pred popolnimi neznanci. A zdelo se mi je, da bi mu vendarle morala kaj reči. Pa sem čisto nerodna za take reči. Odkašljala sem se in ga neumno pobarala: “A imate kaj otrok? Je njim mar?” Moški je divje odkimaval: “Otrok? Tri mozoljaste in nesramne mulce, ki niso ne za delo ne za šolo, najraje pa imajo mojega bedastega brata, ki jih skoz poji s pivom in z neumnostmi. Bi vi temu rekli otroci?” Zamislila sem se, a le zato, ker spet nisem vedela, kaj bi mu rekla v tolažbo. “No, ja,” sem negotovo začela, “sicer nimam izkušenj z otroki … toda saj zrastejo, a ne, saj ne bodo vedno tako … taki, no.” Odprl je usta, a potem se je v nenadni bolečini prijel za ledja. “Gospodična.” Skremžil se je od bolečine in nadaljeval: “Saj ravno tega nočem. Nočem, da še kdo raste in se stara in vse to. Nočem, da še traja! Ne vem, kako se jim še ljubi. Moja mati še pri svojih petinosemdesetih rine na operacijo. Vse bi naredili, samo da se ne bi kaj spremenilo! Le kaj bi vi storili na mojem mestu?” Odkimala sem. Resnično ne bi vedela, kaj storiti na njegovem mestu. Pa mi je on povedal. Povedal mi je, da bi se lepega dne – če bi bila na njegovem mestu, seveda – lepega dne, ko bi žena, mati in sestra odpotovale v Ljubljano, mulci z bedastim bratom pa v šolo, takrat bi se vrgla pod vlak. Ker pa nisem na njegovem mestu, mi tega ni treba narediti. On pa je na svojem mestu in se je vrgel pod vlak – za trenutek je razgrnil svoj plašč in mi pokazal razmesarjen bok ter sopihnil Oprostite, prosim – in sploh ne ve, zakaj je ta jebeni vlak tako hitro zaviral. In potem so pritekli vsi tisti sprevodniki in progovni delavci pa prometniki, in vsi so se usrali za svoje službe. In potniki so moleli svoje glave iz oken vlaka, se z gnusom obračali stran, zatem pa so poklicali še svoje sorodnike, prijatelje, znance in neznance, tako da so ga na koncu vsi zijali. “Veste, meni je bilo tako slabo in še zdaj mi je slabo. Toliko me manjka, a še vedno sem živ in še mislim in še vedno vse to traja. Oni pa so gledali moje telo in govorili, kakšen revež sem, kakšen idiot sem, pa bogi otroci, če jih imam, in boga žena, ki bo zdaj sama.”
Še dobro, da smo se že približevali Ljubljani in bom kmalu izstopila, saj sem se že začela počutiti odgovorno zanj. Ko je vlak že zdrvel mimo postaje Ljubljana-Polje, sem ga lahkotneje vprašala: “Zdaj pa boste šli v bolnišnico, a ne?” Pa mi je rekel, da že ne gre v bolnišnico, ker noče imeti nobenih zijalastih obiskov. “No, a bi vi šli v bolnišnico – če bi bili na mojem mestu, seveda?” “Pravzaprav ne vem,” sem odkrito rekla. “Jaz pa na svojem mestu ne bi šel v bolnišnico in tudi ne bom šel,” je žalostno rekel. “Saj zato sem kar vstal in se plazil pod vagoni, da me ne bi našli. In vstopil na vlak – domov že ne grem več.”
Vlak se je ustavil na ljubljanski postaji. Vzela sem kovček in se oblekla. “Tukaj izstopim,” sem mu rekla. Pokimal je. Videti je bilo, da mu bo samota kar prijala. “No, pa grem,” sem rekla, spet tako nekam zmedeno. “Vas lahko nekaj prosim?” je proseče rekel. “Ja, kaj pa?” sem ga vprašala, medtem ko sem že stala na vratih. “Pustite mi časopis.”
Česa nisem nikoli razumela na vlaku, Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana 2008
