Tatjana Greif: Arheologija in spol

Pri ŠKUC-Vizibiliji je izšla nova knjiga!

Tatjana Greif
Arheologija in spol, ŠKUC, Vizbilija 2007

Arheologija spolov je kritika arheološkega diskurza o vlogi spolov v preteklosti, v razlagah kulturnih zakonitosti, delitve dela, umetnosti, ideologije in družbe. Njen pojav je od 70. let najprej v Skandinaviji, zahodni Evropi in ZDA vezan na feministično kritiko pozitivistične metodologije, zlasti procesne arheologije, ki je spremenljivke, kot je spol, zavračala kot znanstveno nedostopne.

Cilji arheologije spolov so raziskava razlag spolnih vlog v arheoloških kulturah, razvoj metod za študij in sledljivost spolov, analiza jezikovnega seksizma v znanstveni interpretaciji, rehabilitacija prispevka arheologinj v zgodovini vede, status žensk v arheoloških poklicih, razvoj spolno vključevalne pedagoške metode, loteva pa se tudi načinov reprezentacij spolov v popularni kulturi.

Z analizo diskurzivne prakse novejše slovenske arheološke literature, ki zadeva prazgodovinske kulture, je bilo mogoče identificirati značilnosti interpretiranja spolov. Retorična struktura arheološke reprezentacije spolov kaže, da razumevanje in razlaga spolov nista nevtralna.

Značilno je produciranje in reproduciranje spolne diference, izhajajoče iz predpostavk dominantne znanosti o esencialni, ?naravni?, binarni razklanosti spolov in spolnih vlog ter prenos sodobne spolne paradigme v preteklost. Analizirana arheološka literatura daje sliko določene historične faze – starejše prazgodovine – kot bodisi spolno ?prazne? bodisi popačene.

Koncept spolov zaznamujeta dve osnovni razsežnosti androcentrizma: spolni redukcionizem in opozicijski dualizem. Odražata se kot odsotnost ženskega spola ali kot stigmatizacija ženskega spola (pasivna vloga). Androcentrizem se napaja iz več virov, med drugim tudi z implicitnimi vplivi iz antropologije in paleoantropologije, kar velja zlasti za razlage razvoja človeštva in lova ter reprodukcije in umetnosti.

V arheoloških razlagah prazgodovinskih kultur je moški evolucijsko ?razvitejši?, ženska pa ?primitivnejša?. Otroci v razlagah preteklosti ne nastopajo, generacijski vidik je v celoti zanemarjen. Značilna je kontinuiteta in rigidnost spolne ureditve, družbenih formacij in delitve dela od prazgodovine naprej ter evolucijski izvor lova, moško-ženske parne zveze, monogamije in družine. Za razlage družbenih odnosov v arheoloških obdobjih starejše prazgodovine je značilna neoevolucionistična paradigma ter uporaba zastarelih socialnih modelov matriarhata in patriarhata.

Ženski spol je fiksiran na mestih in v kontekstih, analognih sodobni zahodni mentaliteti. Arheologija pozicionira žensko kot omejen, funkcionalno biološki spol, aktualen v precizno zamejenih kontekstih: v modelih reprodukcije, nabiralništva, hišnih opravil (tkanje, šivanje, kuhanje) ter kot erotični stimulans prazgodovinske umetnosti.

Del androcentrične prakse je tudi jezikovni seksizem oz. generična raba moškega slovničnega spola. To ni posebnost arheologije, temveč obča diskurzivna praksa, ki jo jezikoslovje označuje kot virilizacijo jezika. Po drugi strani pa molk ter indirektne reference o spolih izpričujejo interpretativni primanjkljaj.

Izostanek oziroma zamuda arheologije spolov v Sloveniji je posledica prevlade kulturno-zgodovinske znanstvene usmeritve, vpliva pozitivističnih pristopov, naravoslovne naravnanosti prazgodovinske arheologije, neodzivnosti na družbene teorije ter šibkosti arheološke teorije.

Comments are closed.