25 let homo gibanja
KJE SO NAŠE KOSTI? – instalacija
sreda, 29. 4. 2009 ob 19.00, klub Tiffany – Metelkova mesto
Jeseni 1987 naj bi se v Ljubljani odvijal četrti Magnus festival s predstavitvijo nizozemske homo produkcije, toda kot vemo, je bilo predvajanje nizozemskih filmov odpovedano. Šele nekaj let kasneje je bilo ugotovljeno, da je skriti del celotnega projekta le potekal in to v obliki raziskovalne ekipe, ki je šla po poteh znanega flamskega arheologa iz 17. stoletja, Hansa van de Gloederja. Ta je namreč v svojih zapisih omenjal pojav tesnih vezi med moškimi pri južnih Slovanih, zlasti v odročnih predelih pod Alpami, med plemeni, ki jih še ni doseglo pokristjanjevanje. Trije flamski raziskovalci so tako jeseni 1987 preiskovali dele v polhograjskem hribovju, zlasti par podzemnih jam, in v eni od njih so odkrili ostanke že precej opustošenega grobišča. Položitev grobišča v jamo je bila že sama po sebi nenavadna, še bolj presenetljiva pa je bila ugotovitev, da so odkrili kostne ostanke le dveh oseb in to moškega spola. Nadaljna analiza v Rotterdamu je pokazala, da je šlo za moška srednje rasti, stara okoli trideset let, ki nista bila v sorodstvenem razmerju, niti nista bila bojevnika. Skupno počivališče, ki so ga datirali v konec 8. stoletja, lega teles in nekaj najdenih predmetov so strokovnjake napeljali na misel, da je šlo za obredno smrt – in to dveh ljubimcev, kar se je nekako skladalo z Gloederjevimi zapažanji. Žal so nadaljnji dogodki v Sloveniji prekinili širše iskanje podobnih najdbišč, pa tudi tuji arheologi niso naleteli na posebno odobravanje slovenske stroke, zato so bile raziskave ustavljene. Odkritje je našlo svoje mesto v depoju HomoMuseuma v Rotterdamu, ki je ostanke grobišča pokazal javnosti šele pred kratkim – potem, ko so se prepričali, da Slovenija ne bo zahtevala nazaj kosti svojih homoseksualnih prednikov. Na našo posebno željo so žal le manjši del dragocene najdbe posodili za enkratno razstavo, v upanju, da bodo morda na ta način lahko spodbudili slovenske arheologe in zgodovinarje, da se bodo posvetili tudi tej skriti plati življenja starih Slovanov.
Tako je na ogled postavljeno nekaj kostnih ostankov obeh moških ter še posebno dragocen in obenem najbolj enigmatičen del zbirke: gre za dve bivolji kosti, ki nista obdelani za posebno rabo, pač pa le posuti z zlatim prahom. Očitno je, da sta bili položeni v grobišče obema moškima za življenje po smrti. Neobdelanost živalske kosti kaže na divjo naravo daru, zlati prah pa na njegovo posebno posvečenost. Drzne teorije špekulirajo, da naj bi en ostanek živalske kosti s posebno bogato pozlato služil za lovljenje semenske tekočine, druga kost z vdolbino pa za hrambo le-te. K moškima naj bi bili položeni kot poslednje napotilo, naj tudi na onem svetu zajemata seme in ga hranita kot najdragocenejšo tekočino. Prav mogoče je, da so k ljubimcema položili še druge predmete, dosti bolj dragocene, ki pa so premamili številne plenilce grobišč. Teh pa ti dve živalski kosti z nejasno uporabnostjo verjetno nista zanimali.
VIRI
Greet, T.: Prelezbejske kulture na zapadnom Balkanu. Balcanis, 43, str. 56-68, 2004
Sullivan, M.: Hidden Parts of Slavic Culture. Journal for Homosexual History, 23-4, 243-291
Levend begraven, interview met B.M , Tijdschrift voor kritiek van heteroseksuele maatschappij, 6, 2007
ORGANIZACIJA:
Slovensko društvo za homoseksualne izkopanine
Kustos projekta: Brane Mozetič
Izvedba: Kulturni center Q (klub Tiffany in klub Monokel)
ZAHVALA:
HomoMuseum, Rotterdam; Narodni muzej Slovenije; ŠKUC
