Novo v zbirki Lambda.
Maria Mercè Marçal (Barcelona, 1952-1998) je Lunino votlino (1977) odprla z grenko popotnico: »sem ženska / iz nizkih slojev zatiranega naroda.« Toda »motna modrina trojnega uporništva« ji je dovolila ustvariti enega najbolj zanimivih opusov v katalonski poeziji z zbirkami Žalna čarovnica (1979), Sol v rani (1982), Nedostopna zemlja (1982) in Sestra, tujka (1985). Tik preden je zbolela za rakom je izšel tudi njen edini roman Trpljenje Renée Vivien (1994). Staljeni led (1989) se začenja s kačo, ki se že trinajstič prelevi. Stara koža je nem ostanek. Marçal dreza v pozabljene plasti spomina in ker svet gleda z roba, opazi, česar zadovoljni ljudje niti ne slutijo. Poskuša zapisati rane in molk. Za Marçal je otoplitev mogoča šele ob soočenju z očetovo smrtjo. Spomin nanj je poln nasprotij, nežnost se meša s podobo skobca, ki ogroža »droben, uporen glas v meni«. V ciklu »Tihotapljenje svetlobe« se posveti iskanju novega imena za ljubezen, v katerem bi imela prostor tudi lezbična strast. Ničesar noče pozabiti, ničesar prikriti, strga šakalom maske z obraza in se pogleda v ogledalo, vztraja v čustvih, ki ji jih ne more nihče odvzeti.
Simona Škrabec (Ljubljana, 1968) od leta 1992 živi v Barceloni, kjer je doktorirala iz literarne teorije. V katalonščini so izšli njeni prevodi Jančarja, Pahorja, Debeljaka in Kiša ter mladinska dela Svetlane Makarovič. Slovenske bralce je med drugim seznanila s Caldersom, Foixem, Ferraterjem, Todojem, Moncado in Cabréjem.
Zadavila sem hčer,
ki te je ubogala,
in jo pokopala, še
živo, pod led,
a ne znam utišati temnega
diha, ki se pohlevno
vdaja tvojemu
zadaj za zidom. Tam zadaj.
O meni govori.
Nad gladino nepremično
lebdi molk
tiste, za katero ne vem,
če sem jaz.
Naj ogenj škrlatno obarva
uro molka in izdre žebelj
iz jezika in iz poti. Naj se dan
rodi, gol, sredi staljenega ledu.
***
Oče skobec, ki ždiš v nebesih,
izrečeno bodi tvoje ime,
dobil si me v svoje kraljestvo,
uročila me je tvoja volja,
ki vlada na zemlji kakor na nebu.
Vzemi danes mojo vsakdanjo kri
in ne znam oprostiti starih dolgov,
kakor se tudi spogledujem s svojimi dolžniki
in zapeljati sem se dala v skušnjavo,
da tebe iščem v senci vsega hudega.
***
Every woman adores a Fascist…
Sylvia Plath
Tisti del mene, ki je častil fašista
- morda ga še vedno časti, kdo ve!
leže k tebi, leží ob tebi.
Ni ga strah groba. Znan mu je klic
najtemačnejših globin,
umira s tabo in živi od tebe.
Trepetajoča daritev ne zna drugega, da ti sledi
in se prilepi ob tvojo bolečino,
ki je najvarnejši pristan.
Meduza brez koščic, to je vse, kar je ostalo,
iščem svojo dopolnitev
brez tebe, daleč proč.
Skalpel dvomi. Kdo bo zame živel na drugi strani?
In kako bom lahko mislila nate,
kot če jaz ne bi bila ti?
***
Ob neki sliki Fride Kahlo
V glavi nosim glavo moškega
- maternica brez poti!
Iztisniti jo na svetlo, me umori,
ohraniti jo, me ubije.
Ni glava moškega, otrok je,
zapičen noter kot zob.
Če se ne rodi, me požre od znotraj,
če se rodi, mi raztrešči lobanjo in možgane.
Sredi njegovega čela oko,
ki ledeno opreza za mano,
da mi nobena krivda ne omogoči bega
iz tega dobrega, starega raja.
***
Zakaj, oče, me zavračaš,
se skrivaš pred mano, da je prazno
nebo te puščave, kjer se dviga senca,
dolga in ozka kot cipresa?
- Senca, dvigaš se kot kopje,
da moj čas, moj led
stopicata ob tebi, dokler ne
izrišem krogov jetnika.
- Preden se je polagal kamen na kamen
je žeja v puščavi razžirala
zidove zapora odsotnosti,
tam, kjer mi ne zna več izpisati imena.
