Novo v zbirki Lambda.
Kultna francoska avtorica Violette Leduc (1907-1972) se je uveljavila že s svojim prvim romanom Dušenje (L’Asphyxie, 1932), ki ga je za založbo Gallimard uredil sam Albert Camus in so ga javno pohvalili tudi Jean-Paul Sartre, Jean Cocteau in Simone de Beauvoir. Med njena najbolj uspešna dela sodi roman Bastard (La Bâtarde, 1964), preveden tudi v slovenščino. Roman Thérèse in Isabelle v njenem opusu zavzema posebno mesto, saj je založba Gallimard originalno besedilo v šestdesetih letih zaradi lezbične tematike objavo zavrnila, tako da je delo v integralni obliki izšlo šele leta 2000. V tem dolgo časa neodkritem biseru francoske proze gre za pripoved o strastni zvezi dveh najstnic v dekliškem internatu, ki se osredotoča na medčloveške odnose, predvsem pa na podroben opis občutij telesne ljubezni. Leducova erotike nikakor ne obravnava na vulgaren, banalen način, temveč ji podeljuje skorajda mistične konotacije, pri čemer njeno ‘ženstveno’, sugestivno pisavo zaznamuje izjemna odkritost, obenem pa liričen, z metaforami bogat slog.
Mateja Seliškar Kenda prevaja iz nizozemščine in francoščine, med drugim je prevedla avtorje kot so W. F. Hermans, Gerard Reve, Hella S. Haasse, Tom Lanoye, Hugo Claus in Michel Tournier.
(odlomek)
Kaj bova počeli nocoj? Isabelle ve. Jutri se bom v tej učilnici, pred tem katedrom spominjala tega, kar bova nocoj počeli. Zapišem mali b. Že zdajle se bom spomnila vsega tistega, kar sva počeli sinoči. Vsega, kar sva počeli, še preden sošolka vzame v roke krpo, še preden zbriše mali b. Podrobnosti se ne spomnim. Ničesar nisva počeli. Ni res, krivična sem. Poljubila me je, prišla je. Da, prišla je. Kakšen svet … Prišla je nadme. Vržem se k Isabellinim nogam. Komaj se spominjam, kaj sva počeli, in razmišljam samo o tem. Kaj bova počeli nocoj? Neka druga sošolka zbriše trikotnik, mali a, mali b, mali c.
Ob štirih je pritisnila vročina. Neukrotljiva dekleta so se pognala po hodnikih z mlečnimi štručkami v ustih.
Po prstih bom vstopila v študijsko sobo, z roko jo bom udarila po rami, presenetila jo bom, jo zabila s svojim vprašanjem: kaj bova počeli nocoj?!
Prišla sem do vrat, a nisem vstopila. Dekleta so se učila, brala. Skozi steklena vrata sem slišala brenčanje njihovih naporov. Čakala sem na primeren trenutek, da vstopim, se pretvarjam, kako sem brezskrbna. V nadzorovani študijski sobi Isabelle nisem opazila. Hotela sem vstopiti kot napadalec. Vstopila sem kot obdolženec.
»Tišje,« je reklo neko dekle, ne da bi dvignilo glavo.
Vse je bilo še bolj strogo kot v cerkvi. Isabelle se je učila pri prvi mizi zraven podija. Sedla sem na svoje mesto, odprla knjigo, da bi ji bila podobna, prežala sem nanjo, štela ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem. Ne morem je ogovoriti, ne morem je zmotiti. Neka sošolka je brez obotavljanja pristopila k Isabellini mizi, ji pokazala nek čistopis. Pogovarjali sta se, razpravljali. Isabelle je živela dalje, kot je živela, preden me je potegnila v svojo celico. Isabelle me je vedno znova razočarala, Isabelle me je prevzemala, Isabelle me je stradala.
Ne morem brati. V vsakem meandru geografije zazeva vprašanje. S čim naj preženem čas? S profilom se zasuka proti meni, razstavi se, ne ve, da jo vpijam, nato se obrne proti meni, nikoli ne bo vedela, kaj mi je dala. Govori, daleč je, uči se, razpravlja: v njeni glavi poskakuje žrebec. V ničemer ji nisem podobna. K njej bom šla, postavila se bom med sošolko in njo. Zazeha – kako je človeška -, iz zvitih las si potegne lasnico, si jo spet pripne z enako kretnjo kot takrat v stranišču. Ve, kaj bo počela prihodnjo noč, a se s tem ne obremenjuje.
Ko je sošolka zapustila študijsko sobo, se je Isabelle zasukala. Isabelle me je prepoznala.
Odpravila sem se po prehodu, stisnjena med zidove svoje sreče.
»Ljuba moja! Ste bili tu?« je šepnila.
V glavi mi je zevala praznina.
»Prinesite svoje knjige. Skupaj se bova učili. Tako zadušno je tukaj.«
Odprla sem okno in se, kot junakinja, ozrla po dvorišču.
»Ne boste prinesli svojih knjig?«
»To je nemogoče.«
»Zakaj?«
»Zraven vas ne bom mogla delati. Premočno je …«
Kadar me uzre in se ji obraz spremeni, je pristna. Kadar me ne vidi in se ji obraz ne spremeni, je prav tako pristna.
»Me imate radi?« sem vprašala.
»Sedite.«
»Ne morem.«
»Dete moje.«
»Ne kličite me dete. Strah me je.«
»Sedite, pogovoriva se.«
»Ne morem govoriti.«
Sedla sem k njej. Planila sem v trmast jok.
»Kaj je narobe?«
»Ne morem vam razložiti.«
Pod klopjo me je prijela za roko.
»Isabelle, Isabelle … Kaj bova počeli med odmorom?«
»Pogovarjali se bova.«
»Jaz se nočem pogovarjati.«
Umaknila sem roko.
»Povejte, kaj je narobe,« je vztrajala Isabelle.
»Ne razumete?«
»Še bova skupaj. Obljubim.«
Okoli sedme ure zvečer so me dekleta obkolila, predlagala so, da bi šle skupaj na sprehod, vabila so me na klepet. Zajecljala sem, nisem jim bila več enaka, a si tega nisem priznala. Nisem bila več svobodna, moja leta so se spremenila. Okamnela sem: Isabelle je pospravljala svoje knjige, Isabelle je bila blizu. Prividi so s svojimi povabili odšli k drugi mizi. Neka visoka sošolka je sama stala pred odprtim oknom, s hrbtom obrnjena proti nebu je vezla robček. Dvignila je pogled, pogledala me je, ne da bi me zares videla, nadaljevala je z vezenjem. Hlastno sem se oprijela klopi. Isabelle je pospravljala knjige, a kljub temu je bilo dekle, ki je vezlo, ona.
Moja breskova koža: svetloba sedme ure zvečer na šolskem dvorišču. Moja krebuljica: pajčevinasta čipka v zraku. Moje šatulje s podobicami in svetinjicami: listje dreves s počivališči lahne sapice. Kaj bova počeli nocoj? Večer se je predrzno spogledoval z dnevom, večer se mi je zdel odet v kostum Franca I. Čas me je ljubkoval, a še vedno nisem vedela, kaj bova počeli tisto noč. Slišala sem hrup, slišala sem odmev sedme ure zvečer, ki se je dobrikala zamišljenemu obzorju. V svoji pesti me je stiskala rokavica neskončnosti.
»Kaj gledate, Thérèse?
»Tam spodaj … Geranije …«
»Kaj še?
»Bulvar, okno – vse ste bili vi.«
»Dajte mi roko. Nočete?«
Večer naju je pregrnil z žametnim plaščem, ki nama je segal do kolen.
»Ne morem vam dati roke. Opazile naju bodo, zalotile naju bodo.«
»Se sramujete?« je vprašala Isabelle.
»Sramujem? Česa le? Ne razumete? Previdna sem.«
»Predstavljajte si, da bi vas izključili. To bi bilo …«
Stavka nisem mogla dokončati, sebe si nisem mogla predstavljati mrtve.
Nadaljevala sem:
»Najboljša učenka na šoli ste. Vas ne bodo nikdar izključili. A predstavljaje si, da mene bi.«
»To bi bilo strašno,« je rekla Isabelle.
Zadrgetala sem.
»Teciva,« je rekla.
Sošolke so v skupinah stale ob zidu in čakale na zvonec, ki bi oznanil čas za večerjo, dvorišče so prepustile nama.
Dvorišče je bilo samo najino. Tekli sva in se držali okoli pasu, s svojimi čeli sva trgali čipko, razpeto v zraku, slišali sva bitje svojih src v prahu. V najinih prsih so dirjali mali beli konjiči. Dekleta, nadzornice so se smejale in ploskale: če sva začeli teči počasneje, so naju začele spodbujati.
»Hitreje, hitreje! Zaprite oči, jaz naju bom vodila,« je rekla Isabelle.
Steči sva morali še vzdolž zidu. Potem bova sami.
»Ne tečete dovolj hitro. Tako, ja … Zaprite oči, zaprite oči.«
Ubogala sem jo.
Njene ustnice so se dotaknile mojih.
»Bojim se, da se bom ubila, če padem,« sem rekla.
Odprla sem oči: bili sva živi.
»Vas je strah? Nikar, saj vas jaz vodim,« me je pomirila.
»Če hočete, lahko še tečeva.«
Bila sem izčrpana.
»Moja žena, moj otrok,« je rekla.
Besede je dajala in zadrževala. Znala jih je stiskati k sebi, ko je stiskala mene. Nekoliko sem razklenila prste ob njenem životu, štela sem: ljubezen moja, moja žena, moj otrok. Na treh prstih roke sem imela tri zaročne prstane.
Neka sošolka je pozvonila k večerji.
»Kar zvôni, zvôni dolgo!« ji je zaklicala Isabelle.
Zvonarka, potopljena v zvoku, se je smejala.
»Ostaniva še, sprehodiva se,« je prosila Isabelle. »Pogovoriti se moram z vami, povedati vam moram …«
»Morate se pogovoriti z mano?«
Bila sem prepričana, da se prihodnja noč ne bo zgodila. Tekli sva, a bila sem vsa odrevenela. Prehitela sem jo:
»Torej naj ne pridem?«
»Nocoj, pridite nocoj,« je rekla Isabelle.
Zazdelo se mi je, da je zvonarka začela zvoniti drugače in se je najin zakon začel ob izhodu iz cerkve, potem ko je bil blagoslovljen zakon drugih.
»Glasneje, glasneje!« je Isabelle kričala zvonarki.
»Dovolj! Dovolj!« je zatulila nadzornica. Sošolka je vrv spet privezala h kavlju.
