Novo v zbirki Lambda.
Dvanajstletnega Nejca in trinajstletnega Tadeja kipeča seksualnost žene v raziskovanja lastnega telesa, v prve seksualne poskuse s puncami, pa tudi z vrstnikom. Njuno brstenje od daleč platonsko obožuje upokojeni profesor Boštjan, ki bi se jima rad približal. Pri tem mu pomaga znanec Mortimer, ki se izkaže za spolnega nasilneža, saj starejšega dečka posili. Toda kljub temu se v obeh dečkih porajajo fantazije in želje po seksu z odraslim …
Zgodba, ki v senci odpira tudi vprašanja nasilja v družini, in zapostavljanja otrok, se v prvem planu vrti prav okoli pubertetne spolnosti in spolne zlorabe. Avtor realnost popelje v ekstrem, da zbada v tabuje, ki jih sodobna družba ni sposobna trezno premisliti, kaj šele, da bi razločevala pedofilijo (spolno nagnjenje do predpubertetnih otrok), pederastijo (spolno nagnjenje do dečkov v puberteti in adolescenci), efebofilijo, spolno zlorabo otrok in spolno nasilje. Erotične situacije, ki so ponekod potencirane prav do grotesknosti, nas naravnost silijo k samorazmisleku, k vprašanjem o svobodnem seksu, prepovedih in sprevrženostih – nekoč in danes, drugje in pri nas.
Vitan Mal je eden najuspešnejših slovenskih mladinskih pisateljev, čigar povesti so doživele tudi filmsko upodobitev (Sreča na vrvici, Poletje v školjki). S pričujočim romanom zaključuje svoj nemladinski cikel štirih knjig na temo deškosti, ki zajema še dela Za Metuljem še Rok, Ganimed in drugi, ter Nedokončana zgodba.
/ odlomek /
VZGOJA PA TAKA
Profesorja je prebudilo hupanje avtomobila na cesti. Zaljubljen v domačnost, se je ogrnil v mehko domačo haljo. Na plinski gorilnik je položil posodo za kuhanje prave kave in med čakanjem na brbotanje stresel na krožnik nekaj piškotov s čokoladnim prelivom. Potem je krožnik položil k prazni skodelici na pladnju in globoko vdihnil vonj po omamnem jutranjem napitku. Načrtoval je lenarjenje v postelji, ko pa je v naslednjem trenutku na kuhinjskem pragu uzrl sončne lise, se je odločil za zajtrk na balkonu.
»Ne smem pozabiti na revijo. Z njo si polepšam začetek dneva,« je spregovoril s samim seboj; zadnja čase je to počel pogosto. Samogovorov se je jasno zavedal, zato jih ni imel za znak senilnosti. Bil je prepričan, da mu osamljenost daje vso pravico do glasnega izražanja misli in čustev.
»Ljubim te, Nejc! Ljubim te, Tadej! Ljubim vaju oba, zlata moja poba! Naj sliši ves svet!«
Vprašal se je, kaj neki počneta njegova dečka ob tej uri? »Če za mizo zajtrkujeta, vama voščim dober tek. Če pa sta še v postelji in vama nagajata tička, pridem z veseljem na obisk. Zmasiram ju, da bosta na ves glas godla hvalnico življenju in mladosti!«
Ja, ubogima fantoma se niti sanjalo ni, kaj sta zamujala! Če je dodal še svoje mednožno solzenje, so zamujali vsi trije! S porednim nasmeškom na ustih je komaj slišno zapel: »Tadej, Tadej, v usta mi ga dej! Nejc, Nejc, te matra tvoj kurejc?«
Umolknil je ob samokritičnem spoznanju, da je imel pravico do takšnega besednjaka Mortimer, in ne on! Še nobenemu mulcu ni potegnil hlač z riti. Z njimi se je šel pohotne igrice izključno s pomočjo domišljije!
V spalnici je pograbil prvo izmed revij, ki mu je prišla pod roko. Fotografije dvanajstletnikov je poznal na pamet, vključno z njihovimi izzivalnimi pozami. Med povratkom v kuhinjo je pobral pisemsko ovojnico. Očitno jo je nekdo potisnil skozi režo pod vhodnimi vrati. V pletenem naslanjaču se kar ni mogel odločiti, česa naj se najprej loti: listanja ekskluzivne revije ali potešitve preko noči izpraznjenega želodca?
»Fantki lahko počakate! Za vas moram imeti eno roko prosto!« je s socialnimi zobmi zagrizel v piškot. Po nekaj požirkih kave je pomislil na Mortimerjevo obljubo, kako mu bo pomagal sanje spremeniti v resničnost. Morda si je prav zato zaželel takojšnji ogled pornografskega filma. Z okusom po grenki kavi je izbral zgodbo z zgovornim naslovom Slači poker. V njem so nastopali trije dečki različnih starosti. V lahkotnih poletnih oblačilih so metali karte na mizo. Večja fanta sta z goljufanjem prisilila mlajšega, da se je polagoma slačil. Ko mu je zmanjkalo cunjic, so prišle na vrsto spolne usluge.
Boštjan je malega rjavolasca poznal s fotografij v revijah. Neznatnega lulčka je odtehtala silna požrešnost njegove ritke. Na nekaterih slikah je goltala penise odraslih moških. Vanjo so mu poleg vibratorja tlačili najrazličnejše predmete: od prižgane cigarete in otroške dudke, do ustnika zajetne piščali. Vse to po načelu izreka ‘zgodaj je treba začeti’!
Nič manjših grehov ni bil vreden srednji zlatolasec!
»Zlezi lepo iz hlačk,« ga je spodbujal profesor. Vedoč, kaj bo sledilo, je odmaknil haljo in podrgnil prebujajočega se slinavca. »Tudi ekipa uživa, kajne režiser? Kar vidim te, koliko opravkov si daješ z največjim mulcem! In ti, snemalec, z izostrenim očesom za estetsko lepoto, se v pavzah onegaviš z blondincem. Priznaj, prasec pokvarjen, fukec z njim te pošteno zdeluje!«
Najmlajši junak se je zastrmel v kamero s kvišku uperjenim udom.
»Poglej, poglej, kako so te v pavzi med kadroma podrkali! Škoda samo, ker vam režiser deli ukaze tudi med snemanjem,« je negodoval nad pobovim kimanjem, preden se je spustil na kolena pred največjega fanta. Suženjsko ponižno je zamižal in odprl usta. Med goltanjem nabrekle klobase si je svetlolasi lepotec brez obotavljanja postregel z njegovo nastavljajočo se ritko. Odločno je zarinil ud v špranjo, da se je nabodeni deček skremžil in spustil iz ust grižljaj. Pri tem ga je užaljena kurčetina plosknila po obrazu.
»Dobro si me prinesel naokrog,« je zamrmral profesor. »Pri prvem gledanju si se mi smilil, zdaj pa vidim, da uživaš v nategovanju! Samo ljubi bog vé, kolikokrat si ponavljal prizor! Pa tudi med odmori si nastavljal guzo potrebnim osvetljačem in drugim članom ekipe, omamljenim od sladkosti tvoje špranje!«
Profesor se je zavedal, da je njegova zavist v nasprotju s prepričanjem o škodljivosti analnega druženja z odraščajočimi dečki. Še zdaleč pa pri njem ni šlo za tako imenovani dvojni obraz, samo črto je potegnil med uživanjem ob spotakljivih prizorih v filmih in resničnim nategovanjem dečkov. Filmske pofukance so izpridili drugi, in ne on! Z gledanjem jim ni mogel več škoditi, zato se je z njihovo goloto sladil brez slabe vesti …
Še preden se je blondinec z usti lotil lulka najmlajšega, da bi se mu oddolžil za podarjene užitke, ki mu jih je malo prej poklonilo njegovo prožno črevo, je profesorja zmotil živžav otrok. S pritiskom na daljinec je zaledenel sliko in stopil k oknu. Na šolsko igrišče so se vsipali šestošolci, skoraj vsi v telovadnih dresih. Čeprav ni šlo za Nejčev in Tadejev razred se je vseeno popasel po nastavljajoči se goloti njihovih nog. Domišljijsko onegavljenje z njimi se mu je zdelo razburljivejše od buljenja v televizijski ekran. Izbral si je najbolj postavnega dečka, mu slekel majico, superge, nogavice in nazadnje še hlačke. Odpeljal ga je v kot igrišča, počepnil predenj in mu začel poljubljati bedra. »Angelček, samo moj si!« je sopel, dokler ni ujel v usta prebujajoči se ud z bonbončkoma vred. Med navalom resničnega olajšanja je glasno zagrgral in se izpraznil na parket. Usihajoči ud je obrisal v mehko notranjost halje …
»Za danes sem opravil z vami,« se je poslovil od glasnih šolarjev. S pritiskom na daljinec je izklopil televizor in se vrnil na balkon. Za mizo je ovohal skrivnostno pismo. Še enkrat je preletel svoje ime, z nohti strgal ovojnico in izvlekel prepognjen list. Pred očmi so mu zaplesale tiskane črke otroške pisave.
» … Morate spremeniti svoj odnos do živali v hiši. Zlasti do Azriela, to je tigrastega muca! … «
Šele zdaj je pogrešil rdeči album! »O ti hudičeva mulca!« je šepnil, vendar v izgovorjeni kletvici ni bilo sledu jeze ali zamere.
O, TI HUDIČEVA MULCA
Natanko te besede je profesor ponovil Mortimerju v slušalko. »Pokovca sta se odločila za izsiljevanje. Z balkona sta mi izmaknila album. K sreči ni šlo za fotografije nagcev. Grozita mi z njihovim požigom, če ne bom prijaznejši s hišnim mačkom!«
»Kaj hočeš lepšega?« se je zarežal Mortimerjev glas. »Če si že ti cincar, sta vsaj onadva stopila v akcijo. Zato nikar vsega ne zapacaj! V obraz jima zagrozi: ‘Prijateljčka moja, vajino početje je kaznivo! Če o njem izvejo na šoli, vama bo trda predla. Tatvina ni mačji kašelj, pa četudi gre za navaden album. Odpustim vama pod pogojem, če se mi pustita pocuzati!’ Videl boš, da ti bosta jedla iz rok! Strah več zaleže od prijaznih besed. Ne bi se čudil, če bi se šel na koncu z njima še vlakec!«
»Kaj si mislim o nategovanju ritk sem ti že povedal,« ga je zavrnil profesor.
Mortimer je pokazal določeno mero razumevanja: »Fanta odraščata na tvojem zelniku, zato se nimam pravice vtikati vanju. Upoštevaj pa dejstvo, da sva starejša in pametnejša od njiju. Mulca ne premoreta drugega kot svojo naivnost, mladost in privlačnost! Ovijaš ju okrog prsta, imaš ju na nitki kot lutkar svojo marioneto, ko pa ti zrasteta prek glave, končaš z igro in ju enostavno odsloviš.«
Profesor je odkimal. Nikogar ni želel zlorabiti in zavreči. Zlasti ne dveh tako prikupnih pobov! Bolj mu je ugajala Mortimerjeva primerjava z lutkarjem.
»Še zdaj hranim nekaj junakov iz svojih mladostnih dni,« se je vrnil v spomine. »Kupujem pa tudi nove, če so le naprodaj …«
»Človek božji, pusti otročarije na miru,« je vzkliknil Mortimer. »Lutke so nekaj mrtvega, mrzlega … Izpeljiva raje načrt, še preden Tadeju poženejo kocine! Prihajam na prvi tir, ti pa pripravi skodelo prave kave! Pivu se namreč za nekaj časa odpovedujem. Preveč me tišči v mehurju …«
TIŠČANJE V MEHURJU
Tadeja je prebudila erekcija. Vztrajno drsanje glavice uda ob rjuho je na blago priklicalo mokroto, zato se je odkril, objel je spolovilo in se nag kot ga je rodila mati, prevalil na bok. Pod nos je ponesel mokre prste, dišeče po ribicah, urinu in mehčalcu za perilo. Nobena od vonjav ni prevladovala, zato se ni mogel odločiti, ali mu roka smrdi ali diši.
Pomislil je na Polono in na tisto, kar bi lahko počela, pa nista. Dekle je po prometni nesreči pazilo nanj, da sta roditelja brez skrbi hodila v službo. Mama in oče sta iz trčenja na avtocesti odnesla le nekaj prask in udarnin, njemu pa je zaradi udarca v glavo viselo življenje nekaj dni na nitki. Ko se je zavedel, ni čutil nog od kolen navzdol. Prijazni zdravniki so ga prepričevali, kako bo lepega dne spet lahko brcal žogo, samo obupati ne sme. Bolj kot izguba šolskega leta ga je prizadelo slovo od starih sošolcev in sošolk. Najbolj je pogrešal Adrijano. In prav njej je dodelil Polonino vlogo …
»Prasica moja zlata,« se je stokaje pretegnil po ležišču. »Sedim v vozičku, ti pa mi pripoveduješ o svojem fantu. Bolj kot zate se zanima za rejvanje. Zadet od tablet je v postelji neuporaben, ti pa si nora na trde klince!«
Besede je podprl z nekaj potegi po udu. »To je tvoja roka. Rada se me dotikaš. Ob mojem strumnem vojaku pozabljaš na zavoženo ljubezen. «
Z bedri je oklenil mošnjo, da mu je ud še dodatno nabreknil, žila na njegovem deblu pa je vidno izstopila.
»Strmiš, kaj? Ni dosti manjši od konjskega, priznaj! Odloži obleko! Ni pošteno, da sem jaz nag, ti pa zapeta do vratu.«
Zamižal je in privid je postal nenavadno živ. Z invalidskega vozička je ves nag in potreben strmel v Adrijano. Ta je na pručki širila noge, iz mesnate špranje, razrajcane do oteklosti, ji je štrlela tuba z gelom za prhanje.
»Proč z butasto plastiko! Raje vstavi mojega kurca, da te napolni z ljubezenskim gelom!«
Z zagnanim drgnjenjem je skušal kar najhitreje izpolniti obljubo. In ko je že kazalo, da bo deklici s poštenim izbrizgom dokazal svojo skorajšnjo odraslost, ga je zmotila bolečina v mehurju. Ta ni bila izmišljena, ampak hudo resnična! Zdrsnil je s postelje in med vrati prisluhnil jutranji tišini. Oče je že odšel na delo, zato pa je mama v kuhinji pripravljala zajtrk. Vonj po pravi kavi mu je napolnil nosnici. Zavedal se je, da bo za neopažen umik na stranišče potreboval veliko sreče. V nasprotnem primeru so ga čakale težave. Tudi če bo štrlečneža zakril z rokami, bo mama opazila njegovo vzburjenost. Deležen bo razlage, kako se nima česa sramovati. Prihaja v leta, ko se začenja zavedati deklet. Objela ga bo, on pa bo umiral od strahu, da se ne bi s kurcem zapletel v njeno ohlapno oblačilo!
Oddahnil si je šele na stranišču. Dvignil je pokrov školjke, na silo upognil ud in pustil scalini prosto pot. Teklo je v nedogled. Spraševal se je, če napolnjuje njegovo telo en sam velikanski mehur? Ko je že mislil, da nikoli ne bo nehal, je curek počasi izgubil na svoji moči.
Vrnil se je v sobo, da bi nadaljeval s sanjarjenjem. Ni si še priklical Adrijane, ko je po kratkotrajnem trkanju vstopila mama.
»Si zbujen?« ga je previdno vprašala.
Z njo se je prikazal tudi Azriel.
»Pozdravljen, muc!« je Tadej stegnil golo roko izpod rjuhe. Pri tem se je nagnil čez posteljni rob in malo je manjkalo, da se ni zvrnil na tla. Med lovljenjem ravnotežja je mami razkril svojo goloto.
»Spet si brez pižame,« je nejevoljno vzkliknila. »Potem se pa sprašujem, čemu tako hitro zamažeš posteljnino!«
»Saj veš, da me blago utesnjuje,« se je našobil deček. Potegnil je Azriela k sebi in
s krčenjem nog prekril izdajalsko izboklino na rjuhi. Spolnost in mama nekako nista šli skupaj! Vpričo nje se je sramoval celo misli na seksanje z Adrijano.
»Azrielu zamenjaj pesek v stranišču! Hotel si mačka, zdaj pa še skrbi zanj!«
»Saj skrbim,« se je uprl deček. »Si se prišla poslovit ali prepirat?«
Ženska je sedla k njemu in mu zakopala prste v bujno lasišče. » Rada bi ti privzgojila čut za odgovornost! Če bi poskrbel za Azriela še pred začetkom pouka, se gospod iz pritličja ne bi tako jezil nanj!«
»Gorje mu, če se ga samo dotakne! Razbijem mu gobec, častna beseda.«
»Ne uporabljaj takšnih besed, Tadej!«
Znašel se je v zadregi. Zinil je brez premisleka. Dobro je vedel, da ni nikogar sposoben udariti v obraz, še najmanj pa starega in uglednega moža! »Ne vem, zakaj se kar naprej usaja. Z Nejcem mu nočeva nič slabega …«
Mama je iskala opravičilo za takšno obnašanje: »Gospod je že v letih. Svoje probleme ima. Nihče od nas ni brez njih.«
»Najbrž ga dajejo živci,« je sklepal fant. Nekaj podobnega se je dogajalo z Nejčevim očimom, le da je imel pri njem prste zraven še alkohol! Tega ni omenil mami, zato pa se je ona spomnila, s kakšnim tekom je Nejc napadel palačinke.
»Kmalu mu jih bom spet spekla,« je rekla. »Pravo veselje ga je gledati, kako se baše z njimi!«
Lepo od mame! Njegovega prijatelja hrani v zahvalo za Aleševo zmerjanje s pedrom! Sicer pa Nejc ni bil kriv, če je imel zahojenega očima!
»Čudi me samo, ker je fant tolikokrat potolčen. Prenežen se mi zdi za pretepača.«
»Saj se ne pretepa. Neroden je in nič drugega. Včeraj je imel oteklo ustnico, ker ga je očim zadel s komolcem. Pijan, kot je bil, bi padel, če ga Nejc ne bi prestregel.«
»Ubogi fant,« se je mami začenjalo muditi, še preden je sina osrečila s hvalospevom, kako je lahko srečen, ker živi v urejeni družini.
Mudilo se je tudi Tadeju! Pogovor z mamo mu je do neke mere oddaljil željo po potešitvi, čeprav je vedel, da bo zaradi tega nemiren vse dopoldne. Če ne bo izgotovil med odmorom na šolskem stranišču, bo Tadejčka vzel v roke po šoli. Nikogar ne bo doma, da bi ga motil, in obdelal ga bo s tolikšno strastjo, da bo bruhal spermo na vse strani neba!
Z dlanjo je podrsal po opletajočem udu, ki se mu je na račun nedokončanega drgnjenja slinil kot polž. Ves nestrpen se je oziral za spodnjicami. Ko je že mislil, da bo moral vzeti sveže, jih je zagledal pod posteljo. Ob leganju na mrzel parket ga je oblila kurja polt. Z balkona je zažvižgal prijatelju, a se njegov prijatelj ni odzval. Kazalca na uri sta se premikala hitreje, kot je želel. Iz škatle s piškoti je izbral največjega z okusom po vanilji. Žejo si je potešil s požirkom mlačne kave, ki mu jo je mama po stari navadi pustila na mizi. S prijetnim okusom v ustih se je vrnil v sobo. Do konca se je oblekel, si na ramo zavihtel šolski nahrbtnik in pograbil Azriela. Dvakrat je zaklenil, preden si je ključek na vrvici spustil za ovratnik. Mačka je postavil na tla šele na dvorišču. »Rad te imam,« mu je zaklical v slovo. »In glej, da ne boš nadlegoval profesorja!«
Azriel ni niti zamijavkal, ampak se je kar takoj lotil ovohavanja. Kot kurji tat se je plazil ob kamniti škarpi, nad katero so se vrstili balkoni prizemnih stanovanj.
Tadej si je vzel toliko časa, da se je potegnil na zid in pokukal v Boštjanovo stanovanje. Vrata na balkon so bila odprta na stežaj. Prazna kuhinja mu je ponujala dve možnosti: stari profesor se je zadrževal v spalnici ali pa je odšel po nakupih v trgovino, še preden je pritisnila dopoldanska vročina.
Na stopnišču je trčil v Nejca. Pozdrav je zamenjal z očitkom: »Klical sem te, pa se nisi oglasil!«
»Mogoče sem bil v kopalnici, pa te nisem slišal,« je odgovoril deček.
»Pustiva to! Raje mi povej, če si opazil kakšno spremembo pri profesorju?«
Izkazalo se je, da tudi Nejc še ni srečal Boštjana.
»Ne vem, če je pametno, ker sem Azriela pustil na dvorišču?« je zaskrbelo Tadeja.
Nejc je razmišljal v drugo smer: »Stari je gotovo že prebral najino pismo. Ker ve, da ga opazujeva, se mu ne bo upal skriviti niti dlake!«
Tadej je kljub prijateljevemu logičnemu sklepanju, ostal nezaupljiv. »Zadržal se bom pri novinarskem krožku. Po pouku pohiti domov. Če Azriela ne bo na dvorišču, prisluškuj pred profesorjevimi vrati! Stvar je vroča in vsako grobost do Azriela bova kaznovala s trganjem fotografij iz albuma. Naj vidi, da z nama ni šale!«
V odgovor je Nejc pogledal na uro. »Zamujava!«
»Prekleto, pa še spisa za krožek nisem pripravil,« je vzkliknil Tadej in se prvi pognal na ulico.
