Novo v zbirki Lambda.
Milan Šelj v pričujočo zbirko Kristali soli s posebno senzibilnostjo lovi vznemirljive utripe svojega intimnega življenja in sveta, v katerega je vpet. V krhke pesniške kristale spreminja boleče in vznemirljive pregibe žive resničnosti, ki tako zaživi v novi svetlobi. Iz sodobne odtujenosti se prebija v zaupanje, v potrditev sebe in življenja. Resničnost, ki jo pesnik živi, je dostikrat brezčutna in prazna in moreče lega na duha, a se ji pesnik noče dati v oblast. Ne beži pred njo, ampak ji gleda v oči z močjo, ki jo v njem budi pesniški zagon. Tako se pesnik pomirjen vrača s svojega Krasa v tuje razčlovečeno velemestno okolje (London), k svoji ljubezenski zgodbi, k refleksijam o sebi in svetu, z bolečimi vtisi, iz katerih kristalizira skeleče »kristale soli«, v katerih zlahka prepoznamo pesnikovo videnje sveta in svojo usodo v njem. Preprosto, a pretehtano, združi in ujame znano in neznano, abstraktno misel in življenjski vzgib, razumljivo in skrivnostno. Resničnost je v te kristale ujeta ob pomoči zgoščene pesniške besede, ki je zdaj preprosta in vsakdanja, in zdaj prikrita.Tako se vključuje v tok moderne pesniške intenzivnosti in njegova poezija postane iskreno pričevanje pesnikove zavzetosti za razkritje prave resničnosti, kar je eden od postulatov vsake umetnosti.
Ciril Bergles
Razparani trebuh najine razdejane hiše
zeva; in odhajajoči odmevi hitrih korakov
zgoraj v sobi, kjer je umrl prijatelj
* * *
To je zdaj zapuščeno domovanje;
zibelka varnih dotikov in strahu
pred tistim, kar mora priti, niha
***
Z glavo zarit v blazine jecljanja
kot šolar mljackaš in stiskaš k sebi
prestrašenega medvedka; v oči ti
zabadam prste za oslepel privid
* * *
Guba maščobe se na trebuhu prepogne,
dlačice se ti skrivijo v zapeljiv zavih. Kot
Buda med meditacijo sediš pod razkošnim
drevesom, in čakaš na tišino poldneva
***
V stiski se skušava izogniti napačni
odločitvi. Budna se drživa za roke
v temi, in samo najin panični strah
je tale trenutek prekleto resničen
* * *
Pod nogami sva si spodmaknila tla;
s tabo drsim po grbini in se lovim,
ko se kotaliva kot dva izkoreninjena
tepčka v prekucnjenost izgnanstva
***
Na otoku molka si se moje odmaknjenosti z
vztrajnostjo ljubezni dotaknil. Jaz, prozorna
sipa, špricnem vate črnilo; barvilo brozge
se v slutnjo stika med nama stopi
* * *
Plazma novega ekrana nima nobenega
vonja v tistem razkošnem stanovanju;
ti mi poželjivo dišiš v valujoči travi
***
Jekleni trušč metroja je v platformo
velemesta zarezal; kričanje ptičev pred
hišo ga zaduši v pomirjajočo tišino
* * *
Med poljubčki na lička so pravljicam
o dobroti zrasli volčji čekani. Ja, backi
moji, kdo bo koga danes spravljal spat
