BuQve – LGBTIQ literatura in kultura v okviru projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010
Kulturni center Q (kluba Monokel in Tiffany) ter Cafe Open vas v okviru BuQev vabita na
Literarne megabajte s Kristino Hočevar,
v Cafe Open v četrtek, 15. julija 2010, ob 20.00 uri.
Kristina Hočevar je slovenistka in splošna jezikoslovka, izšle so štiri njene pesniške zbirke: prvenec V pliš leta 2004, sledil je Fizični rob, s pesniško zbirko Repki je bila leta 2009 nominirana za Veronikono nagrado, letos pa je zanjo prejela nagrado Zlata ptica. Na literarnem večeru bo predstavila svojo novo pesniško zbirko Nihaji. Pogovor z avtorico bo vodila literarna kritičarka Zala Hriberšek. Več na http://open.si/.
Vabljeni/e!
Projekt je del programa Ljubljana – svetovna prestolnice knjige 2010.
Projekt je sofinancirala Mestna občina Ljubljana.
Utemeljitev žirije
Zlata ptica 2009 za literaturo
Kristina Hočevar
Kristina Hočevar sodi med tiste redke in posamične glasove v slovenskem literarnem polju, ki so notranje živi in dinamični, hkrati pa tenkočutni in socialno občutljivi. Prebojna moč njene poetike je – vse od prve zbirke V pliš (2004), prek Fizičnega roba (2007) do Repkov (2009) – v subtilni kombinaciji vsakdanjih situacij in spoznavnega potenciala, sicer tako redkega v slovenski poeziji. Avtorica ga zmore in predvsem tudi zna na tenkočuten način vtisniti v pesniško govorico. Če je literatura v kompleksnem izražanju individualnega razmerja do sveta, literarna govorica pa sled procesov, ki to razmerje vzpostavljajo, potem lahko zapišemo, da je razmerje, ki ga razkriva poezija Kristine Hočevar, razmerje substancialne pesniške govorice, ki ima tenak sluh za družbene tresljaje in se ne ustavlja pred večkrat odrinjenimi temami simbolnega in realnega družbenega nasilja. V nasprotju s frivolno erotizacijo, vsiljeno predvsem pesnicam v slovenskem literarnem polju, ali z razčustvovanim ter zdravorazumarskim verzificiranjem, vsiljenim tako pesnicam kakor pesnikom istega prostora, imamo v poeziji Kristine Hočevar opraviti z intenzivnim dogajanjem na »fizičnem robu«, kakor ga sama imenuje, ki hkrati zarisuje mentalni rob socialnega prostora, v katerem se je znašlo telo, ki izpisuje to govorico. Avtorica tako v svoji poeziji izraža zapletena intimna in družbena mikrorazmerja – nikoli ena na račun drugih, a tudi ne v razponu preprostih binarizmov – in prek tega vzpostavlja pomembne odmike od družbene realnosti, ki so poglavitni del pesniške simbolizacije. Pesnica poeziji vrača razsežnost državljanske drže, ki ni podarjena vnaprej, temveč se je treba do nje na ravni vsakdana prebiti z vrsto konfliktov, nestrinjanj in disidenc. Ta dogajanja so integralni del njene pesniške govorice, zato njena poezija ni potapljanje v občo govorico in laskanje literarnim predhodnicam in predhodnikom ali sodobnicam in sodobnikom (česa takega od človeka z ireverzibilnimi spoznanji niti ne moremo pričakovati), temveč niansirana in rahločutna sublimacija konkretnih izkušenj. Njen izostreni pogled na družbeno konfiguracijo (jaz stojim z razpršenimi očmi ali ni pogleda brez leč, ni ničesar / neokuženega in edinstvenega …, Repki, 2009) kaže na avtoričino zavedanje, da družbe ne sestavlja naključni skupek nepovezanih posameznic in posameznikov, temveč zapletena družbena omrežja in odnosi, pa tudi, da ni neposrednega dostopa do sveta ali realnosti, temveč imamo vselej opraviti s posredovanimi družbenimi predstavami. Če se hočemo prebiti do močne in spoznavne literature s transformativnim potencialom, je seveda najprej treba zavreči »narodoljubniški« kalup, po katerem v določenem literarnem polju vladajo domnevno enkratne nacionalne »dive« in »geniji« (kategoriji nacionalizmov 19. stoletja), ki s poenotenimi kraji memorije (topoi) v poetiki onemogočajo dostop do močnih spoznavnih literarnih govoric. Treba se je odpovedati doksičnim literarnim kategorijam in se sprijazniti z raznovrstnostjo pesniških govoric, od katerih vsaka vsebuje svoja notranja pravila in merila. Med njimi so pač močnejše tiste, ki ta pravila utelešajo na kar najbolj intenziven, kompleksen in senzibilen način. Poezija Kristine Hočevar je ena od njih.
