Dennis Cooper: Moja strgana nit

Novo v zbirki Lambda.

Dennis Cooper (1953) sodi med najdrznejše ameriške pisce, ki so ga označili za prodornega gejevskega pesnika, prozaista in dramatika, zlasti pa za eminentnega avtorja odtujenosti. Roman Moja strgana nit so med drugim navdihnili tudi ameriški srednješolski poboji. V svojem pisanju poglobljeno raziskuje najstniško izgubljenost in depresijo, moralno praznino in zmedeno pojmovanje ljubezni, kar so tipični izrazi kulture, kjer pogosto velja, da naj bi bilo nasilje še edini možni način opozarjanja nase.
Larry, najstniški junak romana Moja strgana nit, se spoprijema s svojo seksualnostjo in identiteto, a tudi s samim smislom svojega obstoja, čeprav je do vsega, kar ga obdaja, že tako rekoč otopel. Njegovo življenje se zasuče v nepričakovano smer, ko sprejme ponudbo, da za petsto dolarjev ubije dijaka in vzame njegovo beležnico. Ko pa se poglobi v motečo beležnico, nastanejo novi zapleti, med katerimi Larry vse bolj izgublja svojo življenjsko nit.

Suzana Tratnik je avtorica več leposlovnih in dveh teoretskih del. Iz angleščine je prevedla strokovna dela s področja spolov, romane in kratkoprozne zbirke, med drugim dela Judith Butler, Leslie Feinberg, Jackie Kay, Michaela Cunninghama, Iana McEwana in Trumana Capoteja.

/ odlomek /

1.
Parkirana sva v hribih, s katerih se vidi mesto. Mrak je, morda pa ne. Tam spodaj ne morejo videti tako, kot so prej. Potrebovali bodo nekaj časa, da to pogruntajo. Ko bodo, bo najbrž videti imenitno od tukaj. To mu je blizu.
»Lepo,« reče. Pravkar se je zgodilo.
»Najbrž.«
Njegov obraz je kakor z Norveške ali od nekod, obraz, ki me nikoli ne pogleda v oči. Sicer pa je samo prijatelj mojega brata.
»Se dolgočasiš?« vpraša.
»Ne.« Gotovo sem videti odklopljen, vendar se počutim kot jaz.
»Si prepričan?« vpraša.
Ne odgovorim, on pa piše v beležnico. Tak je. Vedno čečka tam. Nihče ne more prebrati, kaj je zapisal. Za vsak primer se beležnica zaklepa.
»Pa dajva.«
Beležnico zapre in jo spravi v nahrbtnik. »Ne morem se spomniti, kaj sem počel, preden sem spoznal tebe in Jima,« reče. Jim je moj brat.
»Ne veliko.«

Dijak zadnjega razreda mi je plačal petsto dolarjev, da ga ubijem. Pravzaprav je ta posel dobil Pete. Vendar me je prosil, naj mu pomagam. Ne vem še, kako je ime starejšemu dijaku in kaj ga žuli. Fant mi je ravno toliko všeč, da se pretvarjam, da sva prijatelja. Ni mi blizu, najbrž pa je grozen primer, če je blizu komu drugemu. Pred dvema dnevoma mi je Jude naredila uslugo in se je toliko napila, da ga je zapeljala. Delal sem se, da sem se onesvestil, in ju opazoval. To me je tako razburilo, da sem se že takrat odločil, da ga bom ubil. Zato mislim, da se je posrečilo. Z njo se nisva nič pogovarjala o vsem tem, vendar me je to spremenilo. Obstajajo mali elementi obnašanja, zagotovo. Kakor to popoldne. Preden sem odšel, sem ji rekel, da me ne ljubi dovolj. Nakar mi je ona odvrnila skoraj isto, le da še bolj jezno. Ko sem odšel, me je to razburilo. Mogoče se bom, potem ko ga bom ubil, ustrelil v glavo. To je drugače.

Voziva se proti koči Judinih staršev. V letovišče vzhodno od mesta, kjer nekateri njeni prijatelji deskajo na snegu. Nakracala mi je preprost zemljevid. Še vedno sva nekje v pustinji, vendar lahko vidim nekaj velikega, to je gorski obris. Zunaj je zelo črno, razen svetlikanja na levi. Meni se zdi kot mesto, vendar pa je, kakor meni on, preredko posejano. Sicer pa že nekaj časa nisva spregovorila besede.
»Vem,« reče on.
»Kaj veš?« Ni mi jasno, kako bi lahko.
»Pozneje ti bom povedal.«
Odločiva se, da bova nekaj pojedla. Rad bi se usedel in tam je nenabit IHOP. Čisto tak kot na milijone drugih po vsej državi. On si naroči palačinke in izvleče svojo beležnico. Jaz si naročim zrezek, ker se pripravlja dlje časa. Potem se delam, da grem odtočit, in poiščem telefonsko govorilnico.
»Pete, jaz sem.« On je že z Jude v koči, vendar vem, da se ne bo dala dol z njim. Všeč so ji visoki, introvertirani, sloki fantje, kakršen sem jaz.
»Ja,« reče. »Počakaj hip. Pst.«
»Na poti sva.«
»Kje sta?« me vpraša. »Utihni, Jude. Ne slišim.«

Pred enim letom sem po nesreči ubil svojega prijatelja Randa. Zabredel je v globoko sranje zaradi drog in moral mi je prodati svoj avto. A potem se mu je zaradi tega snelo, jaz pa sem ga premočno udaril. Ker me ni nihče krivil, se tudi sam nisem. To ni čisto res, a ko me je Pete prosil za pomoč pri tej zadevi, mi je bilo prav. Fantu se zdi to z Random zanimivo. Za trenutek ga je zanimalo, ali rad tolčem ljudi. Ko sem slednjič zanikal, je zajokal. Globok je, zato sem se obotavljal. Človeška globina, to mi je blizu. A ko sem ga videl fukati Jude, sem spoznal, v kakšne globine se bom moral podati.

»Kakšna je bila tvoja hrana?« ga vprašam, ko že sedim. Moj zrezek je tu.
»Dobra.«
Sesedel se je in komaj kaj pojedel ali napisal.
»Kaj je s tabo?«
»Pozneje ti bom povedal,« reče. Potem opazuje, kako jem, s tistim resnim pogledom, ki si ga velikokrat nadene. Prisežem, da je to zaupanje. Ni podobno ničemur drugemu.

Zavila sva z avtoceste in se ustavila na neasfaltirani cesti. Sediva drug ob drugem na pokrovu avta. Tako toplo je. Če si predstavljaš, da so zvezde oddaljeno, na glavo postavljeno mesto ponoči, so videti pomembnejše. Te ukane sem se naučil od njega, vendar gre njemu bolje.
»Vem,« mi reče po dolgotrajnem molku.
»Kaj veš?«
»Kaj se dogaja,« reče.
Nisem prepričan, ali s tem misli na to, da bo ubit, ali na to, kar se dogaja na nebu, ali kaj. »Ja?«
»Tista noč z Jude,« reče.
»Torej ti je povedala.« To se sliši dovolj nejasno.
»Videl sem v tvojih očeh,« reče.
»Serješ.«
»In tudi zdaj,« reče. Zdrsne s pokrova in slišim škrtanje sopotnikovih vrat.
»Kaj vidiš?«
»Toda, a mi najprej narediš uslugo?« vpraša. Potem mi izroči svojo odklenjeno beležnico in baterijo.

Njegova beležnica je v nekaterih odlomkih tako silovita, da sem skoraj zajokal in začel sem poskakovati sem in tja. Besede so mi bile blizu, dokler ni umrl Rand, ko sem pogruntal, da so preveč enostavne. Zdaj berem le še knjige o smrti. Mogoče gre za to, da fant odnese več od vzorca luči kot pa od tega, kar je pravzaprav osvetljeno. Hočem reči, da rad verjamem, da knjige o smrti skrivno govorijo o življenju. Mogoče ne znam pojasniti tega.
»Me zdaj sovražiš?« vpraša. Spet se voziva, jaz pa razmišljam.
»Dobro pišeš.«
»Hvala,« reče. »Torej se bova dobila z Jude?« Ravnokar sem mu to povedal.
»Zdelo se mi je, da ti bo to všeč.«
Najbrž mora malo pomisliti. »Pošteno je,« reče.
To pa je težko. »Bi rad počakal do jutri?«
»Ja,« reče.
»Zato ker …« Ne morem dokončati. Razlog je preveč silovit. Delno je povezano s tem, kar sem prebral v beležnici.
Malo počaka, najbrž za primer, če bi čakal jaz. »Ja, vem,« reče. Mislim, da bi res lahko vedel. Tako je le še bolj silovito.

Glede na to, kar sem prebral, je bila fantova mama cipa, dokler je ni nekdo ubil. Nikoli se ni potrudila, da bi ga poimenovala. To sem vedel. Vedno je bil fant. Ko je bil star deset let, je začela postrani prodajati še njegovo rit. Tega nisem vedel. Ker je njegova rit zaslužila več kot njena, je postala ljubosumna in ga je tepla. Kakšnim moškim se je tako snelo, da so ga pretepli na mrtvo. V nekem trenutku se je strgalo njemu, tako da se je začel žgati in se rezati z nožem. Tega nisem vedel. Potem so se samopoškodbe tako poslabšale, da moški niso hoteli več plačevati in ga je mati odvrgla pri stari mami. Potem je bila umorjena. Njegova stara mama ga je poimenovala Bill, vendar to ni uradno.

»Jude. Povej Petu, da bom pozen.«
»Kje si?« vpraša. »Larry je, Pete.«
»Ne vem.«
»Oh, jeba,« reče. To nekaj pomeni. Poznam jo.
»Kaj?«
Premor na njeni strani, v ozadju pa Pete govori nekaj, česar ne morem razumeti.
»Ne, kaj?«
»Samo bolje se bom počutila, ko boš tukaj,« reče ona.
»Tudi jaz.« Morda bom ubil Peta.

Ravnokar se je stuširal. Jaz sedim na postelji. Ko je fukal Jude, se nobeden od njiju ni slekel, tako da sem zdaj nekako osupel.
»Skoraj gotov,« reče. Začne brskati po nahrbtniku, da bi našel kaj čistega za obleči.
»Ja.« Ne vem, kaj drugega bi rekel.
Povsod po njegovih rokah so križem kražem rezi, praske in majhne zareze. Prsni koš, hrbet in trebuh so ravno tako od hudiča iznakaženi na razne načine, noge pa so rahlo vijugaste od zlomov, ki niso bilo primerno zdravljeni, če so sploh bili. Najhuje je, da je njegov tič res majhen, kot da ne bi bil nikoli zrasel, in domnevam, da je bil ožgan ali pa delno odrezan.
»Kako ji gre?« vpraša.
»Dobro. Ne vem.«
»Veš, da nisem zaljubljen vanjo,« reče.
»Vem. Pohiti.«
»Veš, da tudi v Jima nisem zaljubljen,« reče.
»Vem, ampak raje ne govoriva o tem.«

Comments are closed.