Maria-Mercè Marçal: Pasijon po Renée Vivien

Novo v zbirki Lambda.

Maria-Mercè Marçal (1952-1998) v Pasijonu po Renée Vivien bralko prevzame s seciranjem ljubezenskih strasti, a hkrati knjiga lahko navduši tudi izbirčne literarne sladokusce. Skozi portret francoske pesnice angleškega rodu Pauline Marie Tarn oživi Pariz z začetka 20. stoletja. Tu so Zolajevi romani, tu so pogovori kurtizan in zaprašene učenjaške sobice. Ljudje so se v prestolnico natepli iz vsega sveta, iz turških haremov in iz najuglednejših bostonskih družin. Pisateljica se ves čas igra s tem, kaj je literatura in kaj je življenje. Odgovora ni, ker se vsak trenutek preprosto izmuzne med prsti. Naivno smo prepričani, da vsi naši koraki krožijo okrog ljubezni. Ni res, pravi Marçal, življenje je beg pred smrtjo. In zato piše o minevanju in o izgubah, a tudi o čisto političnih vprašanjih, kot je Dreyfusova afera, ki je že takrat pokazala na hude nestrpnosti do vsake drugačnosti. Roman je izšel tik pred avtoričino smrtjo, leta 1995, kot njeno edino prozno delo. Umrla je za rakom, stara komaj šestinštirideset let. V slovenščini je izšla njena pesniška zbirka Staljeni led.

Simona Škrabec (Ljubljana, 1968) od leta 1992 živi v Barceloni, kjer je doktorirala iz literarne teorije. V katalonščini so med drugim izšli njeni prevodi Jančarja, Kiša, Pahorja, Debeljaka in Mozetiča. Slovenske bralce pa je seznanila s Foixem, Ferraterjem, Moncado, Cabréjem in Mario Barbal.

/odlomek/

ZASEBNI ZAPISKI SARE T. (3)
Pariz, 11. julija 1984

Ravno v tem trenutku se ponovno sprašujem, kot že tisočkrat, kaj se skriva v tej zgodbi, da me je obsedla do te mere. Me morda bolestno privlačijo poraženci? Ampak ali je sploh mogoče misliti na Renée kot na poraženko, čeprav samo sebe pogosto tako imenuje v svojih pesmih in čeprav je bila res prava antiteza amazonke zmagovalke …? Najbrž to le ni najboljša definicija. Kar je pri Renée name naredilo največji vtis je njena absolutna nesposobnost, da bi se zavedala resničnosti – v smislu, ki ga tej besedi pripisujejo tisti, ki sami sebe imenujejo »realisti« – in da se pod nobenim pritiskom ni bila pripravljena ukloniti zakonom resničnosti. Posledica je logična: resničnost jo je izobčila, jo prisilila v izgnanstvo, jo uničila. Že res, da je bila vedno neukrotljiva in trmasta upornica, toda njen upor presega vsako ideologijo ali zavestno željo …, zdi se, kot bi se upor v njej utelesil, prešel v njeno meso, kri in kosti in ona bi morala samo še prikimati, dati svoj fiat kot zapuščino. Odločila se je, da bo »mučenka«, ker se kot priča ni mogla pretvarjati, da ne ve. Renée nikoli ne bi sprejela okrnjene definicije resničnosti, s katero se je morala boriti, dokler ni izgubila boja … gotovo je bila zanjo resničnost nekaj čisto drugega. Čeprav bi bilo treba razpravljati tudi o pomenu besede resničnost, se za zdaj lahko strinjamo vsaj v tem, kdo je bil njen nasprotnik: vse tisto, kar ne pripada Želji.

Utelešen upor, sem ravnokar zapisala. Je bil pojem tako pretiran, da si je zato prisvojil telo? Se je zato življenje spremenilo v trpljenje, v strast, v pasijon? Ali pa je kriv ponesrečen poskus telesa, da bi sovpadel z besedo v vseh točkah? Da bi se življenje – snov, sekunde, minute in ure – prekrilo z nesnovno razsežnostjo, ki je zunaj časa? Gre torej za telo, ki ga duša drži v precepu? Je duša razpela telo na lesenega konja za bičanje?

Ali je ravno njeno žensko telo tisto, ki govori temačni jezik, ki še nima izoblikovanih znakov, ki še ne more imeti nobene simbolne razsežnosti? Gre torej za bolečino duše, ki jo telo postavlja pred vprašanja, na katera ni mogoč noben odgovor. Bolečina odsotnosti, ki nima imena: … poezija, literatura so torej strašno nepopolni prevodi dominantnega jezika, jezika drugih.

Zavedam se, da bi si to isto vprašanje – o temeljih, zaradi katerih me privlačijo »poraženci« v najširšem pomenu besede – lahko zastavila tudi sama Renée. Rekla sem poraženci, ampak morala bi pravzaprav reči poraženke: gre za trmasto ženski spomin. Za iskanje členov v verigi genealogije, ki je nevidna, a ki povezuje ženskost, upor in bolečino v nerazdružljiv sklop. In tudi oblast – začasno oblast, osvojeno in spet izgubljeno: od katere je ostala samo kretnja in včasih beseda. V njenih besedilih se sprehajajo Lilith, prva upornica; pa pregnane kraljice – Vasthi, Kleopatra, Elisabeth Woodville, Jane Grey, Anna Bolena. Pesnice: predvsem Sapfo in njen dvojno sapfični svet – ženska ljubezen in poezija –, ki je bila končno pahnjena v samomor. Pomembno je, da se je Renée odločila za tisti legendarni konec, ki zgodovinsko ni najbolj utemeljen, in je odločno zavrnila drugo možnost – da bi bila za smrt povod ljubezen do Fadona –, kako naj bi se odločila za smrt, če je najprej hotela dokazati svojo »normalnost«, kakšen nesmisel!

Je Renée sprejela pretirano ceno, kazen, »poraz« samo zato, ker je to davek, ki nujno vedno spremlja vsak dragulj?

Spominjam se njene zgodbe »Dama in volkulja«: potnik na ladji se brez uspeha trudi, da bi zapeljal edino žensko na krovu. Dama vodi na vrvici za psa volkuljo in s tem moškim ne dovoli blizu, žival je seveda alter ego junakinje. Pride do nesreče, ladja se potopi in nenavadna potnica se znajde pred izbiro: če hoče splezati na rešilni čoln, se mora odreči živali. To možnost zavrne z vzvišeno odločnostjo. Pripovedovalec jo opisuje, kako objema volkuljo in se krčevito oprijema debla, ki še lebdi na vodi … Vse je zaman.

Zgovorna je tudi njena inačica mita o Andromedi in Perzeju: dekle noče, da jo reši pred zmajem. Ali to pomeni, da si želi smrt? Vsekakor ji je ljubša smrt, kot pa da bi bila usodno odvisna od junakove hrabrosti. Po takšni odločitvi si ni težko predstavljati naslednjega koraka: spremeniti vse tisto, kar se zdi nesmiselna alternativa v dobro in zaželeno možnost.

Je Renéejina drža jasnovidnost, ki se je pozlatila z junaškim pompom ali gre zgolj za izbiro najmanj boleče možnosti?

Je v njenem pesimizmu tudi temačen občutek krivde, samoobsodba, zaradi katere si ne zna predstavljati nobenega izhoda? Se upira, ne da bi pričakovala odrešitev? Ali pa gre pri tem zgolj in samo za sovraštvo do same sebe, tako značilno za pripadnike vseh marginalnih skupnosti?

Vsi »zmagovalci« morajo namreč sprejeti za svoje zakone resničnosti, da si lahko resničnost sploh podredijo. V odsevu zmag lahko zato vedno opazimo senco pokornosti. In ravno zato se v Renéejinem porazu sveti kraljevska veličina. Nekatere osebnosti služijo temu, da lahko pokažejo obe možnosti. Pomislila sem na primer na Napoleona … Zakaj? Morda zato ker sem pred nekaj dnevi videla fotografijo Missy – ki je ena najbolj zanimivih oseb med Renéejinimi znanci –, ki se je preoblekla vanj in oponašala njegove geste, držo … Ali pa ga je morda med papirji, ki sem jih prebrala, kdo primerjal z Natalie in njenim imperialnim obnašanjem … Toda Natalie je Napoleon brez otoka Svete Helene … se pravi, da je s prirojeno spretnostjo sama sebi prihranila tragično veličino. Tisto domnevno, dvomljivo, veličino, ki je vedno neustavljivo privlačna … vsaj zame. Učinek tragedije na atenske državljane pogosto povzemamo z besedo katarza, ki opisuje tudi spokornike na križevem potu: biti del izziva, čistosti in uničenja drugih in hkrati čutiti olajšanje ob zavesti, da si kot gledalec zunaj vsake nevarnosti.

Renée me na trenutke spominja na groteskno zgodbo o katarskih ženah: ko je pregon inkvizicije dosegel vrhunec, so se skrile v preobleke in tako uspele pobegniti. Neka vohunka pa je le bila na preži, nekaj je sumila in jih je zato postavila pred preizkušnjo. V bližino je spustila nekaj živih kokoši in jim rekla, da jih morajo ubiti one, ker je sama ravno zaposlena z nekim drugim opravilom. Nihče ženam ne bi ničesar očital, če bi za rešitev lastnega življenja pregrešile proti pravilom svojega reda. Toda niso mogle iz sebe: bile so nesposobne moriti.

Gesta, ki jim je prinesla največje spoštovanje, a tudi smrt, je absurdna, nesmiselna. Njihova radikalna čistost je ravno v tem: niso bile sposobne storiti ničesar drugega. Tudi v Renée se vsaka celica njenega telesa upira temu, kar je imenovala »neumen in nujen zakon«. Če bi storila kaj drugega, potem ne bi bila več ona, ne bi bila več utelešenje skrajnega izziva, ki privlači nesrečo, a hkrati opozarja na pomanjkljivosti. In ravno zaradi tega ob njej pozabim na celo kopico spletk, laži, izzivanj in nemogočih dogovorov o zvestobi.

Sem se zato obrnila k Renée in ne k Natalie? Predrznost uboga le samo sebe, ko se vrže v viharno morje. Kaj je torej gesta atleta, ki lebdi na tanki deski: brodolom ali deskanje?

Renée je igrala tudi vlogo rablja nad samo sabo. Tak je končno sam zakon sveta: prilagodi se ali pa izgini. Toda ona je bila nesposobna prilagajanja. Veliko različnih oblik prilagajanja obstaja. Uspeh je gotovo ena najbolj prezira vrednih oblik, morda edina. Uspeh je edina oblika, v kateri se vzpostavi ravnotežje med klečeplazenjem in oblastjo.

Najbrž obstaja kakšen bolj »znanstvenjaški« pogled na vse skupaj – nekaj v slogu tiste znanosti osemnajstega stoletja, ki je osvojila gospoda Émila Zolaja: Renée pa izziva naravni zakon prilagajanja okolju. Morda je »mutant«, ki še ne ve, kako naj preživi, in zato podleže svoji skrajni ranljivosti.
Natalie ima, nasprotno, sposobnost, da stvari predvidi vnaprej. Kot bi slutila bodoče pogoje, jim svoje vedenje in svoje mišljenje že vnaprej prilagodi. Je postmoderna avant la lettre. Zato je lahko postala privlačno »dekle iz bodočnosti«, kot jo je imenoval Pierre Louÿs, osnutek tega, kar bo šele prišlo. Na domnevno dilemo sveta: prilagodi se ali izgini, ona odgovori: ne eno ne drugo, ker se v mnogih pogledih ne prilagodi resničnosti takšni kot je, temveč izziva pravila in zakone. S tem vedno znova odlaga v prihodnost končni preizkus, če so njeni naklepi rodovitni. Spretna je, upa si goljufati samega sodnika s svojimi rokohitrskimi triki. Zmede ga in ga zapeljuje. Toda ali ni ravno zapeljevanje sposobnost predvideti najbolj skrivne fantazije drugega, jih zaigrati, jih utelesiti, da bodo v njegovih očeh postale čim bolj zvesto predstavljene? In to je prilagajanje.

Nič ni bolj podobno Natalie kot gibljivost in hkrati premikajoča se trdnost živega srebra. Renée je kri, včasih tekoča, včasih strjena.

Comments are closed.