Novo v zbirki Lambda.
Mario Wirz, večkrat nagrajeni nemški avtor, v ekspresivni in ritmični govorici romana Pozno je, ne morem dihati pripoveduje pretresljivo zgodbo istospolno usmerjenega igralca Volkerja, avtorjevega alter ega, ki je okužen z virusom HIV, s tem pa dvojno zaznamovan. Gre za retrospektivno in analitično zgodbo, v kateri protagonist skozi pripovedovanje in ob napredovanju bolezni še enkrat podoživi preteklo življenje. Mario Wirz je eden prvih nemških avtorjev, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel o aidsu pisati iz prvoosebne perspektive. Njegovo osrednje in najbolj znano, avtobiografsko obarvano delo v tej maniri predstavlja prav pričujoči roman, ki sodi med klasike gejevske literature. Presežek pa ne prinaša le nemoralizirajoča obravnava tematike, temveč neposredna iskrenost pripovedi, ki priča predvsem o globokem poznavanju človeka.
Tanja Petrič (Maribor, 1981). Literarna kritičarka, prevajalka in urednica. V slovenščini so med drugim izšli njeni prevodi nemških avtorjev, kot so C. Uetz, C. Marendon, E. Kästner, R. Menasse, S. Kirsch, J. Erpenbeck, J. Franck, K. Duve, W. Bauer, J. Hermann, B. Groys, D. Grünbein in H. Müller. Leta 2011 je prejela nagrado Lirikonov zlat za najboljše prevode tujejezične poezije v reviji Lirikon.
/odlomek/
Sem prijazen gej iz stranskega krila, ki gre trikrat na teden po nakupih za bolno gospo Ulrichs iz pritličja desno. Poleg tega veljam za umetnika, ki se tu in tam pojavi v časopisu. Ob tem »zdrav ljudski občutek« že zatisne kako oko. Vsem sem olajšal. Po dvorišču se zibljem bolj možato od Johna Wayna, kot da je hoja do kant za smeti ježa po preriji.
Ne nosim dirndla in tudi plisiranega krila ne, ampak težko usnjeno jakno, ki poudarja mojo »moškost«, za katero mislim, da sem jo dolžan sebi in svetu.
Enkrat na leto dovolim teti v sebi, da se brez zadržkov zdivja v kakem temačnem gejevskem lokalu. Preostalih 364 dni pa dedec v meni tej teti zapre gobec. Ji strga kričeč nasmeh z obraza in si nadene skop, oster nasmešek v desni kotiček ust. Dedec opravi pravo delo.
Prestrašeno teto se zlahka ustrahuje. Takoj preneha sanjariti o Liz Taylor in recitirati pesmi. Pridno vadi redkobesednost in gleda skulirano kot ostali moški. Včasih se ji geste izmuznejo in roke frfotajo pred njo kot razburjene ptice, toda kaj hitro dedec prekliče neprostovoljno priznanje. Roke v žep.
Najtežje je ukrotiti pogled. Te oči razkrivajo prav vse, to hrepeneče buljenje. Potemtakem jih poveša. Neha strmeti v druge moške. Neha oddajati klice na pomoč. V znoju pogumnega samozatiranja vadi neprizadeti pogled. Gleda sito in ne lačno. Odpove se damskim likerjem, ki jih ima najraje, in naročuje močne zadeve. Kozarec piva dvigne kot moški in v enem požirku izpije polovico. »Še eno vodko, še eno pivo.« Smeji se najbolj neumni šali in je dober tovariš. Govori o zalivski vojni in ima »moško mnenje«.
Vsi si želijo mir, toda preveč pacifizma ni v modi. Kdor je napaden, se mora braniti. Vrniti udarec.
Teta bi si raje ogledala film z Doris Day, toda dedec uveljavi svojo.
»Vojna na televiziji je napeta. Razburljiva kot prenos nogometne tekme,« reče nekdo z izumetničeno ironijo in teta mu pritrdi, čeprav nogometa ne prenaša. Tega pa ne more ravno vsakemu pomoliti pod nos. Ob Borisu Beckerju se ji ni treba pretvarjati. Njega ima res rada. Povsem iskreno. A se ni sedaj preveč poženščeno zahihitala? Hitro še eno zakrknjeno izjavo o zalivski vojni. Letalski napad in kopenska ofenziva sta v njenih ustih mišičasta pojma, moške besede, vsaka črka stisnjena pest. Tudi topli brat lahko razmišlja kot hladni bojevnik, če dresura uspe. Skriti posiljevalci žensk so dobri krotilci.
»Kaj je spet naši nežni dušici?« Učitelj telovadbe se smeji in mežika ostalim fantom. Stojim v telovadnici in jočem. Pogosto jočem. Sem kot mimoza. Preveč občutljiv. Cmera sem. Mamin sinko. Nisem se še naučil svoje lekcije.
»Gospodične Volker ne smemo tako dražiti,« vzklika Uwe, predstavnik razreda, ki ga vsi občudujejo. Tudi jaz. Preplavi me val smeha. Trinajst let mi je in še ne vem, kaj me ovira, da nisem tak kot drugi fantje.
»Mehek kot puding,« se glasi sodba mojih sošolcev. Nisem korajžen. »Manjka mu močna očetovska roka,« pravijo sosedi. Pomislim na pretepaškega Charlyjevega očeta, ki pije pivo. Osladnega inšpektorja hranilnice, Bettininega očeta, ki vsakemu nazivu in vsakemu visokemu prihodku poljublja podplate. Mehek-kot-puding priteka iz telovadnice. Tečem k mami, ki me tolaži. Nekaj se dogaja v meni, česar ne razumem. Ponoči v sanjah srečujem svojega sovražnika Uweja in on se pusti otipavati.
»Vzemi me štuporamo, oči!« zakliče svetlolasi filmski deček, in svetlolasi filmski očka se nežno nasmehne in počepne, da lahko majhen deček sede na njegova ramena. »Višje! Višje, oči!« kliče isti deček v neki drugi sceni na gugalnici, in očka se nežno nasmehne in zaziblje gugalnico. »Višje! Višje!« Očka gre s sinom v živalski vrt in mu kupi sladoled. Očka sinu pripoveduje pravljico za lahko noč in ga poboža po laseh. Nikoli mu z obraza ne zgine nežen nasmešek.
»Taki očetje obstajajo le v filmih,« pravi mama in me, zavedajoč se krivde, pogleda od strani. Nedelja je, sediva na zofi in gledava televizijo. Mati in sin. Stari zakonski par. Mama me objame, a se dotiku izmaknem. »Moram iti odtočit,« rečem skulirano in odhitim na stranišče, da se lahko zjočem. Štirinajst let mi je in se jočem zaradi nekega kičastega filma. »Reva!« me imenujejo drugi fantje, ki sedaj na igrišču igrajo nogomet. Poskušam prikriti svoj strah pred njimi in se poskušam prav tako po moško in drzno plaziti, toda oni me spregledajo. Posnemam njihove glasne geste, a pri meni delujejo kot pri slabem igralcu. Ne spadam zraven. Sem mehek kot puding in skupaj z mamo sedim na zofi. Bašem se z bonboni in s čokolado in že samo moji pokvarjeni zobje razkrivajo mehkužca. Uwe ima skoraj tako lepe bele zobe kot filmski očka. Smeji se kot nekdo, ki se ničesar ne ustraši. »Vzemi me štuporamo, oči!« Mislim na vse tiste poštene primestne očije z njihovo družinsko srečo. Ata. Mama. Otrok in pes. »Kaj bo jutri za kosilo?« »Enako kot vsako sredo.« »Kaj vrtijo na TV?« »Ponavljajo krimič, ampak saj je vseeno. Spet sem pozabil, kdo je morilec.«
Nič več si nimajo povedati, vendar ostanejo skupaj. Naša soseda sovraži moža in mož sovraži njo. Ne ločita se. Potrebujeta svoje sovraštvo kot zrak za dihanje. »Če boš dobil petico, si lahko kaj zaželiš,« pravi očka sinu in ve, da ga obljuba ne bo stala denarja.
»Dva tedna ne boš smel iz hiše, če boš domov spet prinesel cvek,« kriči mama z rdečimi madeži na vratu in ve, da jo bo njen sinček za štirinajst dni odvrnil od sovraštva do moža. Vzgoja pomeni maščevanje. Zakaj naj bi bil sin srečnejši od svoje nesrečne matere?
Mehek-kot-puding je prezgodaj razvita pošast. Nočem vedeti, kar vem.
»Višje! Višje!« Kot otrok sem mamo poročal z vsemi lepimi in mladimi moškimi iz mesta, ne da bi se oziral na starostno razliko. Sedaj mi je štirinajst let in sem skoraj že odrasel.
»Ti si moj mali mož,« pogosto reče moja petinpetdesetletna mama in se nežno nasmehne. Rad bi imel nežen nasmešek filmskega očija. »Je vse v redu?« zakliče mama in tiho potrka na vrata. »Vse v redu,« ji zakličem nazaj in odprem pipo, da mama ne sliši, da njen mali mož sedi na stranišču in joče.
Iz zofe v F. do zofe mojega dvoriščnega stanovanja v Neuköllnu. Moja soba. Moja ječa. Moja kletka. Še vedno me lahko filmski očiji spravijo do joka. Morda bom pa kljub temu privolil v kabelski priključek. V tej noči bi poznemu filmu na televiziji dal prednost pred svojim kinom v glavi.
