Brane Mozetič: mesta ure leta

prijetno sobotno popoldne, ko se po parku sprehajajo stari pari, utrujeni od poti, mladi pari, nekako vdani, ali pa potiskajo voziček, mirijo vreščeče otroke. drugi posedejo po travi, pogrnejo prt, izvlečejo svoje kosilo. skupina na jasi si podaja žogo, moški brez srajc lovijo frizbi, drugi sedejo ob kanalu, po katerem se leno pomika barka z veselo družbo. kaj lepšega, kot se sprostiti med drevesi, gledati v nebo, po katerem lezejo oblaki. malo naprej, v grmovju med eno in drugo jaso veselih družin, se pomikajo moški. kot da so se zgubili na številnih potkah. nekateri imajo odpete hlače, z roko držijo svoj ud in ga rahlo drgnejo. tako nenavadno si želijo prijeti drug ud, da bi jim otrdel med prsti, da se potem spustijo na kolena in ga vzamejo v usta. kako razumeti te molčeče tipe, ki se zgrnejo v goščo, ki jih kar vabijo štrleči tiči, vedno več jih je, tam pri drevesu. nežno prijemajo drug drugega, usta se staknejo, roke grabijo več in več tega mesa. kako prijetno sobotno popoldne, ko sončni žarki segajo skoz krošnje do vsakega od njih, ko vsak od njih doseže zadoščenje.

sam ležim v postelji. zastonj kličem aziza. zastonj kličem mathewa. zastonj hervéja. temno je, zmanjkalo je elektrike. tudi hladno je. treba se bo privaditi. ulice so bučne, hiše gorijo, jeza sveta je dvignila reke iz strug in preplavila mesta. moji fantje mečejo granitne kocke v izložbe, v vso to ogabno bleščavo. v policaje. zasitili so se mojih božanj. in pikrih pripomb. podpihovanj. mojega radiranja sveta. in njih. razbili bodo vse kar jim pride pod roke. ne bodo me gledali, da se vlačim po temi in se preganjam z besedami. zvlekli me bodo ven, da bom počasen in neroden prižigal bakle, se umikal kroglam, bil žrtev pohab, mučenj, posilstev, ker sem že navajen, ker sem jim govoril, da je treba svet spremeniti. ležim v temi. zunaj poka. čakam, da si morda kdo le želi oddahniti od spreminjanja in pride k meni, za hip uživanja v ljubezni. ne vem, na kateri strani me vidijo. ne vem, kaj bodo z mano storili.

nobenih utvar si ne delam. nizke stavbe. poravnane. obzidje. slišim človeške glasove. pse. korake, ki se vlečejo. če hočem obstati, se moram podrediti redu. v teh okvirih moram delati, kar se pričakuje od mene. ali kar se še tolerira. ker delo osvobaja. in ker prinaša denar. da ga potem porabim. taborišča so samo podrla zidove in se razlezla po vsej obli. dobila so nove obraze. ki se smehljajo. ki prav tako odstranjujejo na tisoče ljudi, na sto tisoče. molčim. hodim med zidovi, kot da so stvar preteklosti. podnevi sem previden. in ponoči me je strah. nacisti so okoli mene. puhajo dim. pijejo pivo. nemarno se naslanjajo na steno. kramljajo z manekeni, s teve voditeljicami, dvigujejo roke v parlamentih sveta. skušam se jim izogniti. polagam cvetje na grobove žrtev. tonem v sen. nikomur ne upam povedati. ničesar. morda bo izza hrbta potegnil nož. mi roko zvil na hrbtu. mi z eno potezo prerezal vratno žilo. in me porinil v že pripravljen jarek, k drugim trzajočim truplom.

stopam po titovi cesti. zanaša me. vem, da sem strašno zaljubljen. verjetno nikoli več tako. nasproti je rio, tja smo hodili pit. v podmornico, kot smo rekli. kjer sem ti povedal, kako te imam rad. vse naše drame so se odvijale v tistem hrupu in smradu. ali na vrtu, kjer so kdaj prej še igrali ansambli. kjer so se na malem plesišču še kdaj zavrteli pari. in so se trolejbusi ustavili sredi ceste, ko se je prekinil stik z elektično žico. ves tisti zagon, energija, veselje. vse je odšlo. preteklost, ki se je ne da ponoviti. ne popraviti. v ljubljani se danes počutim, kot da bi bil v izgnanstvu. kot da čakam, da se bom nekoč lahko vrnil v svoje mesto. imam začasne papirje. začasne pravice. redno se moram javljati oblastem. težko kaj dolgoročno načrtujem. pošiljam razglednice domov. izgubil sem vse upanje, da bom dobil dovoljenje, da ostanem tu. ulice so mi tuje. ljudje govorijo čuden jezik, ki mi poškoduje ušesa. zdi se mi, da daleč v parku prepoznam drevesa. in na oni strani barje, vse do krima.