Novo v zbirki Lambda.
Glavni junak romana Prepovedane barve (Kindžiki, 1951, 1953) je lep mladenič Juiči, ki se na pragu odraslosti sooči z lastno homoseksualnostjo. Ravno takrat se seznani s slavnim, a že ostarelim pisateljem Šunsukejem, čigar življenje so zaznamovale propadle poroke in druge ljubezenske zveze. Spletkarski Šunsuke sili Juičija v zveze s svojimi nekdanjimi ljubicami, saj se zaveda, da se mladeničevi lepoti ne bodo mogle upreti, razmerja pa bi bila zaradi mladeničeve homoseksualnosti nevzdržna. Hkrati se Juiči zapleta z ljubimci vseh starosti in družbenih stanov. Roman Prepovedane barve ob temačnih igrah moči ponuja poglobljeno refleksijo o lepoti in grdosti, mladosti in starosti, življenju in smrti ter mizoginiji. Jukio Mišima nam v tem zgodnjem delu poda sliko iz življenja v tokijskih homoseksualnih krogih po drugi svetovni vojni, verističen oris pa nadgradi z bolj ali manj neposredno kritično držo do heteronormativnosti, ki je po njegovem mnenju kriva za skrivaštvo in dvojno življenje.
Jukio Mišima (1925−1970) je eden osrednjih pisateljev japonske in svetovne književnosti 20. stoletja. V slovenščino so prevedeni romani Kipenje morja, Po banketu, Pomladni sneg, Hram jutranje zarje, Pobegli konji, Angelov propad, Izpoved maske ter drame Markiza de Sade in Pet iger no.
Iztok Ilc je prevajalec iz japonskega in francoskega jezika. Prevaja osrednje avtorje japonske književnosti 20. stoletja (R. Murakami, Macuura, Kavabata, Endo, N. Soseki), francosko alžirskega pisatelja Khadro in markiza de Sada.
/ odlomek /
… Juiči se je predramil iz neprijetnega spominjanja in pogledal skozi okno. Z okna na višini se je videlo oddaljeno obzorje grozda dimnikov v industrijski coni, ki se je raztezala za tramvajskimi tiri in naseljem barak spodaj. V jasnih dnevih je bilo videti, kot da se obzorje zaradi dima kar malo privzdiguje. Ponoči so se obronki obzorja zaradi nočnega dela ali morda zaradi šibkega soja neonskih luči pogostokrat navzeli bledega rdečkastega nadiha.
A tistega večera je bil škrlat drugačen. Škrici neba so izdajali še posebno hudo pijanost. Ker mesec še ni vzšel, je pod bledo zvezdnato svetlobo ta pijanost dobro izstopala. Poleg tega je oddaljeni škrlat plapolal. Z nadihom nemirne motnosti v marelični barvi je bil videti kakor opogumljajoča zastava v vetru.
Juiči je spoznal, da gre za požar.
In seveda okoli ognja se je dvigoval oblak dima.
Oči lepega mladeniča je zameglilo poželenje. Telo mu je razjedala pobitost. Ne da bi vedel zakaj, ni mogel več zdržati pri miru v hiši. Vstal je. Teči je moral. Iztrošiti se je moral. Stopil je v vežo, si čez šolsko uniformo poveznil lahek temnomodri plašč in si zadrgnil pas. Jasuko je rekel, da se je spomnil, da nujno rabi neki priročnik in da ga gre iskat.
Spustil se je po bregu in na cesti, kamor so cenene barake sipale borno luč, počakal na tramvaj. Kakega cilja ni imel, a pomislil je, da bi se odpravil proti mestnemu središču. Končno se je izza ovinka pojavila opotekava podoba preveč razsvetljenega mestnega vlaka. Prostih sedežev ni bilo in dober ducat stoječih potnikov je bilo razpršenih po vagonu, bodisi so se naslanjali na okno bodisi so viseli z držajev. Skratka, bilo je ravno prav polno. Juiči se je nagnil skozi okno in razgreta lica nastavil večernemu vetrcu. Od tod se ni videlo oddaljenega požara na obzorju. Je bil res požar? Ali pa morda svetloba plamenov hudobnejšega in bolj zloveščega dogodka?
Ob sosednjem oknu ni bilo nikogar. Na naslednji postaji sta vstopila dva moška in se naslonila obenj. Juičija sta videla samo v hrbet. Juiči je nenamerno poškilil za njima.
Eden je bil blizu štiridesetih, po videzu trgovec, oblečen v mišjesivo jakno iz predelane stare obleke. Za ušesom je imel majhno brazgotino od opekline. Skrbno počesane lase je imel pomazane s toliko pomade, da so se že neprijetno svetili. Poleg tega je podolžna, prstena lica zakrivala brada, ki mu je kakor plevel rasla v redkih šopih. Drugi je bil manjše rasti, oblečen v rjavkasto obleko, podoben pisarniškemu uslužbencu. Imel je mišji obraz. A imel je zelo svetlo polt, pravzaprav bledo. Rdečkastorjavi okviri očal v imitaciji želvovine so bledico le še poudarjali. Bil je nedoločljivih let. Govorila sta s pridušenimi glasovi. Njuna glasova sta zvenela, kakor da si z neizrekljivo lepljivo naklonjenostjo delita neko skrivnost in pri tem cmokata od ugodja. Njun pogovor je neusmiljeno segal do Juičijevih ušes.
»Kam greste zdaj?« je vprašal moški v obleki.
»Zadnje čase je bolj suša z moškimi. Res rabim enega. In kadar se mi to zgodi, postopam naokoli,« je odgovoril drugi, podoben trgovcu.
»Greste danes v vrtove H?«
»To ima slab sloves. Recite raje samo park.«
»Ha, ha, se opravičujem. Je kaj dobrih dečkov?«
»Včasih, da. Prav zdaj je najboljša ura. Kasneje ostanejo samo še tujci.«
»Že dolgo me ni bilo tja. Kaj ko bi šel spet pogledat? Ampak danes ne morem.«
»Če se bova pojavila vi in jaz, se prostituti ne bodo vznemirjali zaradi naju. Pazijo se mlajših in lepših, ker se bojijo, da jim pri poslu hodijo v zelje.«
Cvilež koles je prekinil pogovor. Juičija je razganjalo od radovednosti. A ko je prvič odkril sebi podobne, mu je njihova grdota ranila samoljubje. Ta grdost se je natanko prilegala njihovi nečloveški agoniji, ki so jo gojili tako dolgo časa. ‘V primerjavi z njima,’ je razmišljal Juiči, ‘obraz gospoda Hinokija nosi sledove let. Njegova grdost je vsaj možata.’
Tramvaj je prispel na postajo, kjer je bilo treba prestopiti za center. Moški v jakni se je ločil od spremljevalca in se postavil ob izhod. Juiči mu je sledil in izstopil iz vagona. Bolj kot radovednosti je sledil občutku dolžnosti do samega sebe.
Križišče je bilo v dokaj živahni četrti. Od moškega v jakni se je odmaknil kar se da daleč in čakal na tramvaj. V vitrini prodajalne sadja, pred katero je čakal, je bila pod premočno lučjo nakopičena bogata bera jesenskega sadja. Tam je bilo grozdje. Njihova globoka, prašnata vijolična je nasprotovala sosednjim kakijem, ki so sijali kot jesensko sonce. Tam so bile hruške. Zgodnje, še zelene mandarine. Jabolka. A ta kopica sadja je bila hladna kot truplo.
Moški v jakni se je obrnil proti Juičiju. Srečala sta se z očmi, Juiči jih je ravnodušno odvrnil. Pogled drugega se kakor nadležna muha z Juičija ni umaknil. ‘Mi je usojeno, da bom spal s tem človekom? Nimam več nobene izbire?’ je zmrazilo Juičija. V tem drgetu je bilo nekaj nečisto sladkobnega, nekaj žarkega.
Tramvaj je pripeljal in Juiči se je hitro vkrcal. Morda ga prejle, ko je poslušal njun pogovor, ni opazil. Ni sprejemljivo, da bi ga imel za sebi podobnega. A oči moškega v jakni so gorele od poželenja. V natrpanem tramvaju je stal na prstih in iskal Juičijev profil. Popoln profil, neustrašen profil mladega volka, idealen profil … Toda Juiči mu je obrnil svoj plečati hrbet v temno modrem dežnem plašču in se zagledal v reklamo z jesensko pordelim listjem z napisom: ‘Jeseni obiščite toplice N.’ Reklame so vse enake. Toplice, hoteli, preprosta gostišča, pridite na počitek, na voljo imamo romantične sobe, vrhunske namestitve za najnižjo ceno … Na eni od reklam sta bila narisana senca gole ženske, projicirana na zid, in dim, ki se je leno dvigoval s cigarete v pepelniku. Zraven je pisalo: ‘Po spomine na jesenske noči pridite v naš hotel.’ Juičija je ob takšnih reklamah zabolelo. Kajti, hočeš nočeš je moral sprejemati, da družba na koncu deluje po heteroseksualnih principih, po dolgočasnih, večnih principih večinskega mnenja.
Tramvaj je končno pripeljal v center mesta, vozil je v svetlobi, ki je še po uradnih urah sijala skozi okna pisarniških stavb. Pešcev je bilo malo in drevesa vzdolž ceste so bila temna. Prikazal se je prvi pogled na črn, spokojen gozdič v parku. Pred parkom se je tramvaj ustavil. Juiči je prvi izstopil. K sreči je izstopilo veliko ljudi. Dotični moški je bil zadnji. Juiči je skupaj z drugimi potniki prečkal cesto in vstopil v majhno knjigarno na vogalu ulice nasproti parka. Delal se je, da lista neko revijo in pogledoval proti parku. Moški je hodil gor in dol po pločniku pred javnimi stranišči parka. Očitno je bilo, da išče Juičija.
Čez nekaj časa, ko se je prepričal, da je moški vstopil v stranišča, je Juiči zapustil knjigarno in se skozi tok brezštevilnih avtomobilov s hitrimi koraki presmukal na drugo stran ceste. Pred straniščem je bilo v senci dreves temno. A tam okoli je bilo slutiti nekaj, kar bi lahko opisali kot vrvež pridušenih korakov, skrivno mrgolenje, znak, da se odvijajo nekakšna nevidna srečevanja. Če bi šlo za običajno zabavo, bi jo kljub trdno zaprtim vratom in oknom lahko spoznal po šibkih glasovih pridušene glasbe, cingljanja jedilnega pribora, pokanja odpiranja steklenic. Toda tam so bila zaudarjajoča stranišča. In okoli Juičija ni bilo nikogar.
Stopil je v mračno osvetljeno, vlažno stranišče. Videl je, kar so ljudje v teh krogih imenovali »pisarna« – po Tokiu je obstajalo nekaj krajev, ki so se podpisovali s takšnim imenom. V mraku in tišini si je ogledal vsakodnevno dogajanje v njej: pisarniško sporazumevanje s tihim znaki, namesto papirjev so se izmenjevali hitri pogledi, namesto tipkanja drobni gibi, namesto telefonskega pogovora skrivne šifre. Vseeno pa kaj dosti ni videl. Kakih deset moških, kar je bilo za to uro kar veliko, si je izmenjevalo diskretne poglede.
Vsi hkrati so pogledali v Juičija. V tistem trenutku so se številne oči zableščale, številne oči so pogledalo z zavistjo. Lepi mladenič je trepetal, kot da bi se bal, da ga bodo te oči razčetverile. Zlezel je vase. A gibanje moških je sledilo določenemu redu. Kakor da bi jih vlekla sila, s katero so se zavirali, da ne bi bili prehitri. Gibali so se kot kita alg, ki se v vodi počasi razpleta.
Juiči je skozi stranska vrata zbežal nazaj v park v goščavo grmovja. Pred njim so se ob sprehajališču tu in tam svetile lučke prižganih cigaret.
Parom zaljubljencev, ki se čez dan ali pod večer z roko v roki raztreseno sprehajajo po tej odmaknjeni potki, se niti sanjalo ni, da nekaj ur kasneje ta potka služi povsem drugačnemu namenu. Park tako rekoč spremeni obraz. Kajti prikaže se neznana, čez dan zakrita polovica obraza. Kakor se pri Shakespearju slavnostna dvorana ljudi v trdi noči sklepnega dejanja spremeni v slavnostno dvorano čarovnic, se razgledišče, kjer čez dan nedolžno posedajo pisarniški zaljubljenci in se pogovarjajo, ponoči preimenuje v »véliki oder«, nekoliko senčnemu stopnišču, kjer učenci na izletu, da ne bi zamudili, preskakujejo stopnice, se ime spremni v »odrsko rampo«, dolga steza pod drevesi, globoko v parku, si nadene nov naziv »cesta pogledov«. Vse to so bila nočna poimenovanja. Pristojni policisti za okoliš so jih poznali, sicer pa so te dejavnosti pustili pri miru, ker ni bilo kakega posebnega zakona, ki bi jih prepovedoval. V Londonu, Parizu so javni parki podvrženi takšnim opravkom, v resnici seveda tudi zaradi splošne pripravnosti, a da javni prostor kot simbol principa večinskega mnenja služi koristim neke manjšine, je ironičen in hkrati dobrodejen pojav. Park H je postal znan kot srečevališče te druščine, odkar je na začetku stoletja vojska eno od zemljišč v njem odredila za ekserciranje.
No, in Juiči je stal, ne da bi sam vedel, na koncu »ceste pogledov«. Po njej je stopal z napačnega konca. Njemu podobni so stali v senci dreves ali pa so se z lenobnimi koraki sprehajali kakor ribe v akvariju.
Ta skupina, kjer so se mešali koprnenje, izbiranje, iskanje, vzdihovanje, sanjarjenje, tavanje, čustva, ki se krepijo z vedno večjimi odmerki mamila, sla, ki ji je neozdravljiva bolezen, povzročena iz estetskih razlogov, grozljivo spačila obraz, je v svetlobi zastrtih luči pohajkovala sem ter tja in si izmenjavala žalostne, strmeče poglede. Mnogo široko odprtih, žejnih oči je v noči opazovalo drug drugega v toku. Roke, ki so se oplazile na ovinku potke, rame, ki so se podrgnile, pogledi, vrženi čez ramo, šelest vetra, ki šine čez vrhove dreves, ostro vrženi preiskujoč pogled, ko se dva na istem mestu spet srečata, potem ko sta počasi že šla drug mimo drugega … Povsod po trati, razsvetljeni v packah, za katere nisi mogel razločiti, ali gre za mesečino, ki se cedi skozi drevesa, ali za svetilke, so pele žuželke. Žuželčje prasketanje in cigaretne lučke, ki so se po temi tu in tam ugašale in prižigale, so še poglabljale molk zadržanih čustev. Žarometi avtomobilov, ki so švigali mimo, so široko zamajali sence dreves. Luči so za kratek hip grobo izrisale sence moških, ki so dotlej postopali pod drevesi. ‘Vsi ti so torej meni podobni,’ je Juiči razmišljal in hodil dalje. ‘Različni smo si po družbenem razredu, poklicih, starosti, zunanjem videzu, a to druščino povezuje samo ena strast, spolnost. Kakšno družbeno tkivo! Ti moški nimajo več potrebe, da bi spali skupaj. Kajti mi spimo skupaj že od rojstva. Medtem se sovražimo, si zavidamo, se preziramo, in da se pogrejemo, se še malo ljubimo. Oglejmo si način hoje onega moškega. Vse telo uporablja za zapeljevanje, izmenjaje spušča ramena, miga z veliko zadnjico, ziblje glavo, lahko bi rekli, da njegov korak spominja na plazečo se kačo. On je meni podoben, bližji mi je kot starši, bratje, žena!’ – Obup je vrsta počitka. Melanholija lepega mladeniča se je nekoliko ublažila. Kajti med številnimi sebi podobnimi ni našel nikogar, ki bi bil lepši od njega. ‘Sicer pa, kaj se je zgodilo z onim moškim v jakni? Tako sem jo popihal iz stranišča, da sem spregledal, ali je tam ali ga ni. Kaj ne postopa morda v senci dreves tod okoli?’
Začutil je, da se je v njem spet prebudil vraževeren strah, vraževeren strah, da bo moral s tem moškim nazadnje spati, ker ga je pač srečal. Da bi se ohrabril, si je prižgal cigareto. Nato k njemu pristopi mladenič, pomoli ugaslo ali morda nalašč ugasnjeno cigareto in reče:
»Oprosti, imaš ogenj?«
To je bil štiri-, petindvajsetletni mladenič, oblečen v dobro, po meri sešito sivo dvoredno obleko. Eleganten klobuk, okusna kravata … Juiči je molče pomolil svojo cigareto. Mladenič je pokazal podolžen obraz pravilnih potez. Juiči si ga je pozorno ogledal in se zdrznil od groze. Mladeničeve žilaste roke in globoke gube v kotičkih oči so pripadale moškemu, ki je že zdavnaj prekoračil štirideseto leto. Obrvi je imel skrbno popravljene s črtalom in pod tenko plastjo gledališkega ličila se mu je kot pod masko skrivala uvela polt. Predolge obrvi niso bile videti naravne.
Ostareli mladenič je dvignil okrogle oči in Juičiju že hotel nekaj reči. A Juiči mu je obrnil hrbet in šel stran. Hodil je kar se da počasi, da ne bi bilo videti, kako neuvidevno beži od njega, takrat pa so se moški, ki so mu očitno sledili, na mestu obrnili. Bilo jih je najmanj pet. Vsak zase je nonšalantno stopil v svojo smer. Med njimi je Juiči jasno razločil moškega v sivi jakni. Nezavedno je pospešil korak. A nemi občudovalci so se ga držali, eni pred njim, drugi za njim, da bi le uzrli profil lepega mladeniča.
Ko je Juiči prispel do že omenjenega stopnišča, je mislil, ne da bi poznal geografijo kraja in ne da bi vedel za nočni vzdevek, da bo na vrhu našel zatočišče. Mesečina je osvetljevala vrhnji del stopnišča kot vodno gladino. Ravno se je začel vzpenjati, ko se je po naključju takrat spuščala silhueta moškega in si požvižgavala. Bil je vitek fant v belem puloverju. Juiči ga je pogledal. Bil je natakar iz restavracije.
»Ah, brat moj,« je rekel Juičiju in mu avtomatično pomolil roko. Fantu je na neravno položenih kamnih zdrsnilo. Juiči ga je ujel za prožen in krepak torzo. Teatralično srečanje ga je ganilo.
»Se me spomniš?« je vprašal fant.
»Spomnim se, ja,« je odgovoril Juiči. Pogoltnil je spomin na boleč prizor, ki mu je bil priča na dan poročnega slavja. Segla sta si v roke. Juiči je v dlani začutil trn prstana, ki ga je fant nosil na mezincu. Nehote se je spomnil občutenja raskave brisače, ki mu je bila v srednji šoli vržena na gola ramena. Z roko v roki sta stekla iz parka. Juičijeve prsi so sunkovito plale. Kdo ve kdaj se je s fantom prijel pod roko, povlekel ga je in stekel po tihem pločniku, kje so tu in tam v noči zadržano stopali zaljubljeni pari.
»Zakaj pa tako tečeš?« je zasoplo vprašal fant.
Juiči se je zardelega obraza zaustavil.
»Nimaš se česa bati. Nisi še navajen, brat moj,« je dodal fant.
Naslednje tri ure, ki sta jih preživela v sobi hotela sumljivega slovesa, so bile za Juičija kot vroči slapovi. Njegova gola duša, osvobojena vseh umetnih spon, je bila te tri ure omamljena. Kakšen užitek je sleči telo do golega? Trenutek, ko si je duša slekla težka oblačila in se razgalila, je Juičijeve čutne užitke podžgal s prosojno silovitostjo, ki skoraj ni puščala prostora za telo.
Če bi to dogajanje natančno ocenjevali, bi težko rekli, da je Juiči kupoval fanta, ampak prej da je fant kupoval Juičija. Oziroma, premeten prodajalec je kupil nespretnega kupca. Natakarjeva premetenost je Juičija pripravila do herojskih gibov. Odsev neonskih napisov je bil presejan skozi okenske zavese videti kot požar. V tem plamenečem odsevu so se Juičijeve mogočne možate prsi dvigovale kot par okroglih ščitov. Nenadejani hladni nočni zrak je Juičiju povzročil alergično reakcijo in na več mestih po prsih so se mu pojavile izbočene lise koprivnice. Fant je zavzdihnil in lise eno za drugo poljubil. Usedel se je na posteljo in med natikanjem spodnjih hlač rekel:
»Kdaj se lahko spet vidiva?«
Naslednji dan je bil Juiči že domenjen s Šunsukejem.
»Pojutrišnjem bo v redu. A raje ne v parku.«
»Se razume. Saj nama tja sploh ni treba. Mislim, da sem nocoj končno srečal človeka, po katerem sem hrepenel že od otroških dni. Nisem še videl bolj krasnega človeka od tebe. Tako rekoč si lep kot bog. Prosim te, ne zapusti me, prav.«
Fant se je z mehkim vratom podrgnil ob Juičijevo ramo. Juiči je njegov vrat s prstom pobožal in zaprl oči. Naslajal se je nad slutnjo, da bo tega prvega partnerja prej ali slej zapustil.
»Pojutrišnjem ob devetih zvečer pridem takoj, ko se restavracija zapre. Tam v bližini je kavarnica, kamor zahajajo skoraj samo naši ljudje. Spominja že na klub, a tja prihajajo na kavo tudi ljudje, ki nič ne vedo. Mirne duše lahko prideš. Ti bom narisal načrt.«
Iz hlačnega žepa je izvlekel beležko, obliznil konico svinčnika in nerodno skiciral načrt. Juiči je videl, da ima fant na tilniku vrtinec.
»Takole. Hitro boš našel. Aha, ime mi je Ej. Kako pa tebi, bratec?«
»Ju.«
»Lepo ime.«
Ob tem komplimentu je Juičiju postalo malo nelagodno. Presenetilo ga je, da je fant bolj sproščen od njega.
Na vogalu ulice sta se ločila. Juiči je za las ujel zadnji vlak in se vrnil domov. Ne mama ne Jasuko ga nista spraševala, kod je hodil. Ko je ležal v postelji ob Jasuko, je Juiči prvič užil počitek. Zdaj je bil nečesa odrešen. Spodbujen s čudno zloveščim užitkom se je primerjal s prostitutko, ki se po prijetnem dnevu dopusta spet vrne k vsakdanjemu delu.
Toda v tej zabavljaški analogiji je tičal globlji, porogljivo zamišljen pomen. Nakazoval je prvo prežetost, oziroma bolje, nekaj podobnega slutnji prežetosti z nepričakovanim vplivom, pod katerega bo Jasuko kot zadržana in nemočna žena nekoč spravila svojega moža.
‘Moje telo, ko zdaj ležim ob Jasuko,’ je pomislil Juiči, ‘je v primerjavi s telesom, ko sem ležal ob tistem fantu, tako ceneno. Ne gre za to, da bi se Jasuko predajala meni, prej se jaz predajam njej, in še zastonj. Brezplačen prostitut sem.’
Te samoponižujoče misli ga niso pestile tako kot prej, temveč so ga bolj ko ne zabavale. Od utrujenosti je mirno potonil v spanec. Kakor lena prostitutka.
