Novo v zbirki Lambda.
»Iz kakšne snovi sem?« se sprašuje glavna junakinja Leona, pod vtisom močne čutne privlačnosti v bližini svoje prijateljice. Roman Kozja šminka (1997) pesnice in pisateljice Agáthe Gordon postavi bralca v 80. leta na Madžarskem, v okolje, ki mu vladajo ozke družbene norme in tradicija moške prevlade. V tesnih sobah kolegija v študijskem mestu, potem v vaškem okolju se odvija intimno življenje deklet, ki ga zaznamujejo ljubosumnost in sram, bolečina, hrepenenje in strast. V najbolj skritih kotičkih njihovih duš se porajajo in zapletajo najgloblja čustva, medtem ko zunanji svet označujeta neobčutljivost in nepripravljenost razumeti. Vendar čustva in erotične želje vedno znova zdrobijo vse okvire. A najprej si je treba odgovoriti na vprašanje o identiteti – tudi Leona, ki razočarana v ljubezni do dekleta doživi psihični zlom. Znajde se v psihiatrični bolnišnici, nazadnje pa vendarle odkrije v sebi moč, ki »žrtvi omogoča, da se prelevi v plenilca«.
Roman odlikujeta neposrednost in sugestivnost pripovedi o lezbični ljubezni. V tem smislu je pionirsko delo na Madžarskem in je ne glede na svoj lirski značaj vzbudil v tamkajšnjem družbenem in literarnem življenju velik vihar. V povezavi z njim so posneli celo dokumentarec z naslovom Romanje v deželo Kozje šminke. Avtorica je tudi ena od ustanoviteljic priljubljenega programa Literarna centrifuga, foruma za ženske avtorice in kritičarke, voditeljica radijskih oddaj in sourednica antologije o ženski seksualnosti ter publikacije Ženske na Madžarskem.
Prevajalka Marjanca Mihelič prevaja iz madžarskega jezika v slovenščino. Prevedla je več vidnejših del madžarske književnosti, kot so: Hrabalova knjiga Pétra Esterházyja, Šola na meji Géza Ottlika, Dobiti žensko Lászla Darvasija, Neron, krvavi pesnik Dezsőja Kosztolányija in O nebeški in zemeljski ljubezni Pétra Nádasa.
/ odlomek /
X.
tudi me smo se premaknile malo naprej čeprav bi raje ostala in v sproščenem in tihem lebdenju opazovala strička Zorra a me je Emese ki se je med potovanjem nekako priklopila k meni me pogosto motila in dolgočasila čeprav sva se prej poznali samo na videz in se nisva nikoli pogovarjali ne glede na to da sva imeli v višji šoli nekaj skupnih predavanj tudi zdaj klicala in priganjala naj grem že proč od gospoda umetnika kot bi bil kužen ker se je spomnila vsega kar so imeli povedati o tem človeku
Emese je prišlo kot nalašč da lahko pripoveduje o svojih spoznanjih povezanih s homoseksualnostjo do katerih je prišla v družbi svoje sostanovalke iz Studena čeprav sta okuženki bivali k sreči za drugimi vrati ki so vodila iz skupne učilnice vendar pred Emesinimi ostrimi očmi njuno razmerje ni moglo ostati skrito čeprav ga onidve niti nista poskušali pretvarjati v nekaj salonskega ker sta menili da presojanje o nedolžnosti vključuje tudi njiju a ju ni vključevalo
še zlasti pa ju ni vključevala Emese ki ju je pozorno opazovala s presenetljivo empatijo in opazila da ne gre za običajno pričkanje med dvema prijateljicama ko se je nekega večera Biba vrnila iz mesta domov brez Izolde ki je prišla šele ponoči čemur je sledil teden trpljenja ko je bila Biba mrka in hladna Izolda pa jo je vztrajno in obupano mirila potem sta bili spet srečni
Emese žal ni videla sprave je pa takoj začutila balzamirano ozračje pozneje pa videla da to kar je izžarevalo iz Izoldinega pogleda Bibe ni običajno prijateljsko kratkočasenje ampak močno in neposnemljivo oboževanje in je za koketnim obnašanjem prijateljice verjetno celo prej kot Izolda ki ji je bilo namenjeno začutila zadušeno in dražljivo poželenje ali celo prej kot sama Biba in se je torej to čustvovanje ozavestilo samo v Emesejini glavi ki mu je tudi dala ime ter vest o tem da sta Izolda in Biba buzarantki razširila po vsej visoki šoli onidve pa sta se temu samo smejali in se še bolj odmaknili od drugih da ju ne bi merili s pogledi čez nekaj časa pa še brez razumnega razloga in z veliko bolečine druga od druge
verjela sem Emese ki je v skupni učilnici nenehno pletla pulover za svojega azijskega prijatelja saj so njene drobne oči na pravilnem punčkastem obrazu opazile presenetljivo veliko vsega kadar sem le mogla sem jo vsa vznemirjena povpraševala o zgodbi strička Zorra a je besedo vedno obrnila na svoje sostanovalke ki jih nisem poznala niti na videz pa čeprav sem si čas v šoli krajšala tako da sem zelo pozorno opazovala vse okoli sebe vendar nisem opazila nikogar ki bi bil videti kot dekle na ilustraciji gesla lezbijka v starem leksikonu na katero me je opozoril Lala v čitalnici velike studenske knjižnice nekega modrega zimskega popoldneva polnega svetlobe in se pri tem izdatno zabaval
ilustracija je prikazovala frivolno žensko v temni obleki s kravato na pentljo in sprehajalno palico kot vrano z dreves za velikimi okni ki ji je risar pozabil narisati rep in kremplje še celo jaz nisem bila podobna liku na risbi kljub Lalovim zlobnim prišepetavanjem in bi z veseljem priklopila edino k vranam ki so čepele v vse temnejših krošnjah toda razen sebe nisem poznala nikogar podobnega
zaman sem preiskovala obraze tako da sem morala zdaj v tej aziji in tem zimskem kopališču izvedeti da se doma pred mojim nosim ljubita dve dekleti ki sta po Emesinem mnenju nedvomno javno in zavestno lezbijki le da Emese ni predpostavljala da natanko tega kar ona vidi onidve sploh ne vidita niti ne želita vzeti resno in se osvoboditi ampak to zakopati v sebi potem pa v grozi in z bolečino v želodcu še leta poslušati lastni pritajeni cvilež
moje zanimanje je verjetno tako zelo stopnjevalo prav pretirano plaho in pritajeno raziskovanje potem ko sem se vrnila z velikega potovanja v Studeno in sem enkrat samkrat a po večtedenskem pripravljanju obiskala Emese v njeni sobi v kolegiju s prošnjo da mi posodi neke zapiske
na drugi strani učilnice kjer je bil vhod v drugo sobo je res sedelo koščeno in mišičasto dekle z očmi ikone a je kar trajalo da sem si razjasnila da to ni niti Izolda niti Biba kajti jaz sem želela videti njiju in ju nazadnje tudi videla v tem dekletu v njeni samoti ki je lebdela okoli nje v njeni majavi hoji z zateglim ritmom v katerem sem se naslajala saj sem v svojem tihem spremstvu z užitkom spremljala njene posebne navade bila kot opeka v zidu sopihajoče in bobneče športne dvorane v kateri sem vse pogosteje posedala ker je neprava Izolda v rdečih copatih tukaj strastno trenirala igre z žogo pogosto je tudi drsala ali se prikazala na strokovnih večerih in v razigranih družbah kjer sem previdno in neusmiljeno iskala samo še njo in iz njenih pogledov ter obrazne igre kartografirala njeno navezanost na sovrstnice
tako si oprezovala tudi za mano kajne Leona – je nežno in razumevajoče rekla Ráhel a sem glede na to kako je razpotegnila ustnice v polnasmeh čutila da jo je to prepoznanje malce zaskelelo ker je bilo podobno občutku ob prepoznanju podarjenega šala na tujem vratu in je počasi drsala pred mano semtertja ob robu drsališča in sem si tudi že jaz nataknila sposojene drsalke ter sedela v snegu strmeč kako lahkotno je njeno gibanje kot občutki na bleščečih konicah rahlih drsljajev
s hitrostjo zvoka so se vrteli za njo drsalci in drsalke na poledenelem jezeru na katerem sem včasih kot v modrem madežu za hip ugledala dekle na katero sem maloprej usmerila Ráhelino pozornost ki je oddrsalo mimo a sem bila morda preveč zbegana od nenadnega prebliska prizora
s težavo sem se dvignila na noge in stala negotovo na drsalkah trenutek preden sem telebnila nazaj na sneg
ne upam si začeti – sem drgetajoč od mraza vpila Ráhel in si začela razvezovati drsalke
OVČICE OBLAČIJO NOGE HRIBA
NJEGOV PAS OBDAJA POKOPALIŠČE
DVA IGLAVCA V MEGLICI STREHE.
LEŽALA SEM: MAJHNA SMRT TRAVE
TODA TRI SRNE ME ŠE OPAZIJO
PIVKAJOČ ME VPRAŠA ENA OD NJIH
IN JAZ JI PIVKAJOČ ODGOVORIM –
PRIZOR V KATEREGA SE VMEŠA BEVSKANJE
DA ODREVENI KOT NAPAKA V SLIKI
PREPODI RAZŽENE LAŽNA SRNA
ČREDA DOKLER SE POMIKA DALJE
SE NENEHNO UREJA IN POPRAVLJA
XI.
na visoki šoli sem iz vrveža svobodnih in po ljubezenskih zvezah koprnečih deklet po znanstvenem postopku izbrala Ráhel ker me je moj leksikon opremil z na pogled oprijemljivimi namigi o posebnem nagnjenju dvojčkov do istega spola zaradi česar sem si tako močno zamišljala Ráhel in sebe potem ko se je izkazalo da ima sestro dvojčico
čeprav sem hotela biti zelo gotova vendar nisem mogla upoštevati drobne omejitve leksikona saj bi potem ostala brez upanja in sicer da se je navedba nanašala na enojajčne dvojčke in še to prej na dvojčke moškega spola pa še ti so potolkli nedvojčke samo za nekaj odstotkov kar je bilo razvidno tudi iz dokumentacije ki je zajela širši krog populacije dvojčkov
lahko bi vzburila svoj skrbno uspavani sum v verodostojnost znanstvenega pristopa in v leksikografsko poznavanje zadnje lezbijke po katerem je tipični kompleks homoseksualne ženske kompleks zaprtih vrat ki pripoveduje o tem da ima takšna oseba zavore pri odpiranju zaprtih vrat in stopanju skoznja saj raje okleva pred njimi otrpne se obrne če ni sama pa porine naprej družabnika
Ráhel je bila na primer zelo primerna za pošiljanje naprej ker je pogumno in zvedavo vsepovsod in brez obotavljanja rinila svoj nos
nekega večera ko sem posedala z mokrimi lasmi na taborski postelji in se umivanje las in urejanje nahrbtnikov še ni pomešalo s pretirano zavzetim pripravljanjem brucev na večerno tekmovanje ki so ga prirejali polbožanski visokošolci kot neke vrste spoznavni večer je prineslo v našo sobo Ráhel
po glasnem trkanju je takoj odprla vrata in s sivkasto vijoličaste ovojnice s prhutajočo jato ptic prebrala moje ime in sem jaz komaj iztisnila glas iz sebe saj sem lahko takšno ovojnico dobila samo od Sarolte ki je bila že priljubljena medicinka in mi ni nikoli pisala pa čeprav sem ji ovojnice pri slovesu zaman podarila skupaj s svojo pisemsko mapo za dopisovanje ki sem jo izmoledovala od Lala
ali je tudi pisemski list takšen? – je bila Ráhel radovedna da so začela vsa dekleta ki so vrvela v vznemirjenem delu sobe namenjenem za oblačilnico zijati vame skozi meglo premešanih vonjav v veliki večposteljni sobi jaz pa sem samo sedla na svojo majico z mokrimi lasmi od katerih je kapljalo poleg še zmečkane srajce in Ráhel malo prisiljeno odvrnila hvala potem ko mi je pojasnila da jo je vratar poslal okoli s pismom ki mu je še ostalo na grbi
k sreči je eno od deklet ki so čakale v vrsti za likalno desko preusmerilo pozornost s pisemskega papirja ker je moralo vprašati Ráhel ali je ni videla že v neki drugi visoki šoli v nekem drugem mestu in sem skoraj preslišala odgovor v takšni zadregi sem bila in zmedena zaradi pisma
videla si mojo sestro dvojčico – je prepoznala njeno zmoto odločno in veselo Ráhel jaz pa si je nisem upala vprašati ali sta enojajčni dvojčici in od takrat so bile najine zadeve že odločene
v nekaj dneh je tudi Ráhel začutila da je tarča moje pozornosti in izbranka mojega plahega a vztrajnega dvorjenja ki je čez nekaj mesecev zbralo pogum da je reklo bobu bob nekega večera ki se je končal z nikotinsko zastrupitvijo potem ko sem jo povabila na večerjo na edino mesto kjer se je bilo mogoče umakniti v široke separeje zakrite z zavesami v neki kleti na zaupne pogovore rezervirala sem takšen separe in se ob najinem prihodu pretvarjala da je naključno prost češ kaj pa naj se pogovarjata dekleti v separeju česar se ne bi mogli za običajno mizo gostišča a je bilo tu bolje pokadili sva celo škatlo cigaret čeprav nobena od naju še ni zares kadila in končno me je Ráhel zelo prijazno in obzirno vprašala
ti si pa v dekleta kajne – čeprav je to že davno vedela kot tudi to da sem zdaj v njo kar se ji je zdelo tako zanimivo kot čudno
ampak saj ni v tem nič zoprno groznega ali neokusnega – me je pomirila
seveda ne tako pa vendar te zato tudi jaz ljubim je rekla s čimer sem bila videti popolnoma zadovoljna in res sem ji bila zelo hvaležna in sem jo imela zelo rada zaradi tega ker je hotela razkrinkati moje male prozorne trike šele zdaj ko je znala na to tudi odgovoriti čeprav ne čisto tako kot sem si želela pa vendar ne odklonilno ampak sprejemajoče in ta zaupnost nama je zelo dobro dela čeprav sva o tem ponovno govorili šele čez nekaj mesecev ko so za konec tedna iz svojih sob vsi nekam odšli jaz in ona pa sva ostali tam pozneje takšne prilike nisva doživeli nikoli več
rdečeoki plišasti zajček z zelenim predpasničkom a veselega in razposajenega pogleda je sedel na njeni postelji potem pa mi ga je položila v naročje ker je bil ravno tega dne moj god in me je spraševala o dekletih toda ni bila samo Sarolta
si jo poljubila? – me je vprašala in preden sem lahko odprla usta je predrzen zajec žalostno stresel z glavo
ampak bi jo pa rada? – me je presenečena nadlegovala naprej z vprašanji in spet je zajec odgovoril namesto mene in odločno ter zagreto pokimal na naslednje vprašanje pa tudi on ni mogel odgovoriti zato so ostali tudi zelo odločni sklepi vsaj s stališča skladnje vprašanje vendar nežno in zašepetano kajti Ráhel je jasno čutila mojo izstradanost po vsaj enem dotiku tudi zato ker sem se tako očitno vzdrževala splošno sprejetih kretenj med prijateljicami
vstala je in šla po kozarec vode k skupni umivalnici kjer je pred zrcalom gorela luč zajčka sem posadila zraven sebe in strmela v Ráhel dokler nazadnje nisem stopila za njo se ustavila za njo in čakala da se obrne z ničimer se je nisem dotikala niti z eno samo volneno nitjo iz svojega puloverja in videla kako se mi iz ogledala porogljivo smehlja potem pa se je zresnjena in zaprtih oči počasi obrnila proti meni
KOT SO PO KRETNICAH TIRNICE SMERI
TAKO SE PRESTAVI NEBESNO TELO
ZA NOV DOTIK
IN SKLONI BLIŽE K DRUGEMU
DOKLER BOLIJO REBRA IN DELUJE SRCE
KOT NAVITO IN ZAPUŠČENO DRDRANJE
MED ŽELEZNIŠKIMI TRAMOVI
