Novo v zbirki Lambda.
Ciril Bergles (1934) s sedemnajsto samostojno pesniško zbirko, Med angeli in vampirji, prinaša doslej najbolj neposredno pripoved o svojih erotično-ljubezenskih izkušnjah, ki se raztezajo od prvega prebujanja telesa prav do današnjih dni. Vsaka pesem ima svojo zgodovino, vsaka je obračun z drugim odnosom, drugim človekom, drugo izkušnjo, vse pa so obračun pesnika s seboj in svojo preteklostjo.
Iz nostalgije in spominov nastaja erotična in ljubezenska poezija, napisana s prostrano in presunljivo življenjsko izkušnjo ter s pronicljivo, živo pesniško izpovedno močjo, ki se melanholično ozira na nezanesljive trenutke sreče. Najprej je samota in potem ni ničesar, pravi pesnik, in nato, če že mora, pride ljubezen. Pride pa naj v telesu mladeniča – včasih angela, včasih vampirja, največkrat nekje vmes. A naj bo angel ali vampir, ljubezen je nemogoča: v iskanje izpolnitve so že vnaprej vpisani razočaranje, bolečina in minljivost. Ker ljubezen ne traja na stotine let, z njo torej ne gre varčevati; konec koncev se človek privadi tudi umetnosti izgubljanja. Od vseh zbledelih iluzij vendarle ostajajo pesmi, kratke pripovedi, ki jih ljubimci po pravilih gramatike želje in geometrije ljubezni sestavljajo v zmeraj nove zgodbe. In ne odnehajo. Kajti čeravno se angeli radi povampirijo, tudi vampirji včasih postanejo angelski; čeprav se ljubimo mnogokrat, se ljubimo premalo.
Andrej Zavrl
MOJE LJUBEZNI
Niso bili samo strastni objemi,
slina, vonji, vrtoglavica, poljubi
ali prijazna nespečnost odsotnosti.
Moje ljubezni so bile kratke zgodbe,
votek notranjih pripovedi,
ki sledijo vsakemu srečanju,
glosa, ki spremlja vsako slovo,
neizogibni popravek odvisnega stavka
in odmev, ki so ga nepremišljene
besede pustile v moji tišini.
Moje ljubezni so bile iskanje sreče,
izogibanje prihodnjih mračnih razočaranj,
ko se ljubljenje razblini v daljnem
od orgazma razžaljenem spominu.
Omogočale so mir v nemirnih plimovanjih,
da sem lahko kopičil zaklade,
ure in dneve praznikov luči, ki smo jih mladi
slavili z razkošnimi gostijami čutov.
NAJPREJ JE SAMOTA
Najprej je samota.
V srcu in središču duše:
to je bistveno, glavni dokaz, edina zanesljivost;
občutek, da te spremlja samo tvoje dihanje,
da boš vedno plesal le s svojo senco,
da si ta senca ti.
Tvoje srce, s svojim nemirnim drhtenjem,
se ne sme jeziti zaradi tvoje nenavadne usode;
pusti ga čakati brez trdnega upanja,
zakaj ljubezen je darilo, ki nekega dne pride
samo od sebe.
A najprej je samota
in ti si sam,
ti si sam s svojim izvirnim grehom
– sam s seboj –.
Morda nekega popoldneva,
morda enkrat proti večeru,
morda na neki ulici, v parku,
ali kjerkoli že,
se pojavi ljubezen,
nekaj se prižge v tebi, in tvoje telo
je pripravljeno na usodno eksplozijo,
postaneš drug, manj zagrenjen, srečnejši,
a ne pozabi,
zlasti potem,
ko pride ljubezen in te utrdi,
zakaj najprej in vedno je tvoja samota
in potem ničesar
in potem, če že mora priti, je ljubezen.
KLJUBOVANJE
Brez nog moje telo lahko še naprej ljubi
in moja duša odide s kraja, kjer živim,
brez mene;
ne, ne gre za simbol,
telo se prilagodi svoji strasti,
in strast telesu,
ki je izgubilo del samega sebe,
in še naprej živi celovito,
brez skrivnostne nepoškodovanosti.
Za smrt imam prijazen pogled
in nasmeh,
sem lastnik prijateljevih nežnosti
in tihega utripa hrepenečega srca.
Za smrt imam bolečino v nogah,
ki jih nimam,
bolečino, tako resnično,
kot je smrt sama,
in neizmerne želje po nežnosti,
vročih poljubih,
vztrajno skrbim,
da ne bi pozabil nenavadnega imena drevesa,
h kateremu sem se zatekal, ko me je brezup
potiskal na rob prepada,
da bi spet dihal izgubljen vonj otroštva,
da bi znova slišal nekatere pesmi,
ki sem jih že skoraj pozabil,
da bi spet božal našega psa,
da bi mi včasih že navsezgodaj
zazvonil telefon,
in da bi lahko do konca odigral
to zapleteno igro življenja.
V SPONAH STRAHU
S kakšno vztrajnostjo me je nekega dne
začelo nagovarjati telo za tiste nenavadne užitke,
za nemogočo ljubezen, mene, ki sem s toplim
dihom že spodbujal mlade poganjke
k brstenju in raziskoval sumljive sence.
Hudo nemiren sem se spraševal:
Odkod tisti okus po soli na mojih ustnicah?
Odkod tista tesnoba, ki me dela nemirnega?
Hrepenenje je postalo neustavljivo.
Potem sem spoznal njegov obris: strah je bil,
tisti strah, ki prežene splašenega srnjaka
iz varnega zavetja.
In sem klical ljubezen, njene bojne čete,
njen zapeljivi nasmeh, njen drhteči glas,
ki ga razkriva želja po ljubljenju v večernem
mraku, njene bojne ladje,
ki zanesljivo brazdajo vode nakodranega
srebrnega zrcala. In sem sklenil:
Ljubil se bom s tem strahom,
spremenil ga bom v ljubko telo mladeniča,
vstopil vanj in ga prisilil k strastnemu vzdihovanju.
Hočem ga golega, vdanega, vznemirljivega,
preznojenega, golobradega …
Hočem praznik telesa z razgretim dihom
vsiljivca, ki mi orosi lica.
Naj ustnice dokažejo svojo čutnost
in se ponujajo in prosijo za moč v svoji nemoči.
Vstopiti in izstopiti.
Biti zunaj in znotraj.
Dajati in strastno jemati.
In naj bo pravi mir vojna.
In osvoboditi svojo dušo ujetnico
s kriki užitka v drobovju telesa.
