Novo v zbirki Lambda.
Študija Khaleda El-Rouayheba Pred homoseksualnostjo v arabsko-islamskem svetu, 1500–1800 proučuje glavne kulturne tokove, ki so določali stališča do moške erotike, ter njihove različne statuse v verskem in kulturnem življenju arabsko-islamskega področja od 16. do 19. stoletja: pomen razlike med aktivnim in pasivnim partnerjem v spolnem odnosu, pomen razlike med strastno, a čisto zaljubljenostjo in seksualnim poželenjem ter pomen posameznih, dovoljenih in nedovoljenih seksualnih dejanj. Vseh teh pomembnih razlik večinoma esencialistična kategorija »homoseksualnosti« ne zajame. Knjiga se v svoji analizi opre na izjemno široko zajete primarne vire, ki vključujejo poezijo, sanjske priročnike, biografske in popotniške zapise, medicinska, verska in pravna besedila itn., in pokaže na neustreznost anahronističnega in univerzalističnega razumevanja homoseksualnosti kot nečesa brezčasnega in samoumevnega.
Avtor natančno razločuje med različnimi kategorijami občutenja, izražanja in vedenja ter s svojo temeljitostjo in sistematičnostjo zapolnjuje mnoge vrzeli v razumevanju istospolnih odnosov v zgodnjem novem veku v arabsko-islamskem svetu, zato je njegova razprava pomemben prispevek k poznavanju arabsko-islamske književnosti, kulture, družbe, intelektualne zgodovine, zgodovine spolnosti, pa tudi zgodovine in teologije islama ter religioznega obravnavanja spolnosti nasploh.
Khaled El-Rouayheb je leta 2003 doktoriral na Univerzi v Cambridgeu, kjer je bil med letoma 2003 in 2006 tudi postdoktorski raziskovalec. Zdaj je izredni profesor na Oddelku za bližnjevzhodne jezike in civilizacije na Univerzi Harvard.
Prevedel Andrej Zavrl
/ odlomek /
Zaključek
Koncept moške homoseksualnosti na arabsko-islamskem Bližnjem vzhodu v zgodnjem osmanskem obdobju ni obstajal. Nobenega avtohtonega koncepta ni bilo, ki bi označeval vse in obenem le tiste moške, ki jih spolno privlačijo pripadniki njihovega lastnega spola, ne pa ženske. Razlike, ki jih koncept homoseksualnosti zanemarja, so se takrat zdele zelo pomembne: med aktivnim in pasivnim partnerjem, med strastno, a čisto ljubeznijo in telesno pohoto, med dopustnimi in prepovedanimi seksualnimi dejanji. Vsaka razlika je bila v določenem kulturnem toku središčnega pomena. Eden od vplivnih tokov je spolni odnos opisoval kot polarizirajoče dejanje, v katerem dominanten, »moški«, penetrirajoči partner vzpostavi prevlado nad podrejeno, »žensko«, penetrirano partnerko. Aktiven in pasiven sodomit sta bila torej povezana z nasprotujočima si stranema temeljne dihotomije med spoloma. S tega stališča je bil penetrirani moški onečaščen in stigmatiziran, saj mu je bila dodeljena ženska vloga, penetrirajoči pa ne. Drugi kulturni tok je idealiziral ljubezen moškega do lepih žensk in mladeničev ter ta pojav implicitno ali izrecno ločeval od nečistovanja in sodomije, ki ju je obsojalo versko pravo. Platonsko ljubezen do človeške lepote so cenili kot del širšega ideala prefinjene rahločutnosti ali pa kot enega od načinov ljubezni do vseprisotnega in neskončno lepega Boga. Versko-pravniški tok pa se je usmerjal izključno na dejanja ter zanemarjal želje in nagnjenja. Seksualna dejanja med moškimi so bila del splošne kategorije nedovoljenega spolnega občevanja. Nobenega enotnega pravnega koncepta ni bilo, ki bi zajel vse oblike homoseksualnega občevanja, in prav tako ni bilo nikakršne enotne kazni. Analni spolni odnos je bil hujši greh kot, recimo, medstegensko občevanje, strastno poljubljanje ali božanje. V resnici so zadnja tri dejanja veljala za manj resna od nekaterih oblik heteroseksualnega občevanja. Zaljubljanje v najstniškega mladeniča in izražanje te ljubezni v poeziji nista bila kazniva prekrška, in pomembno število islamskih učenjakov, čeprav ne vsi, je zatrjevalo, da takšno vedenje sploh ni sporno.
Ti trije tokovi so bili relativno samozadostni, utelešali pa so potencialno konfliktne ideale možatosti, prefinjene estetske občutljivosti in prilagajanja verskim zahtevam. Včasih se je ta konflikt tudi izrazil: kar je bilo z ene strani videti kot »nategovanje«, je bilo z druge »sodomija«; »nagnjenost k dečkom« je bila lahko tudi »občutljivost za lepoto«; na občudovanje božanske lepote so lahko gledali tudi kot na namerno izpostavitev jaza skušnjavam. Mogoče je ugibati, kakšna je bila relativna teža teh idealov v različnih družbenih skupinah. Očitno je na primer da je bil drugi ideal posebej vpliven med leposlovci in monističnimi mistiki, tretji pa je bil pomembnejši za pravnike, učenjake hadisa in asketske sufije. Morda bi lahko domnevali tudi, da je bil vpliv mističnega esteticizma in strogega moralističnega asketstva družbeno precej omejen. Prvi je bil samozadostno elitističen in povezan s kompleksno mistično filozofijo. Drugi, ki je zavračal stvari, kot so glasba, tobak, kava, posvetna poezija in ogledovanje mladeničev, je bil po vsej verjetnosti v nasprotju z zmernim, a vztrajnim hedonističnim tokom v bolj množični kulturi.
Poleg družbenih skupin so za proučevanje vpliva različnih kulturnih vidikov pomembne še druge spremenljivke. Obstaja na primer obilo dokazov, da so od mladih moških v dvajsetih in tridesetih letih pričakovali večjo nagnjenost k zasledovanju užitkov kot od starejših moških in da so njihova mladostna nagnjenja do neke mere dopuščali. Kot smo že omenili, so siveče lase pogosto prikazovali kot enega od znakov, da se čas za strastno ljubezen in brezskrbno iskanje zabave izteka. Neka anonimna dvovrstičnica je ljubimčeve siveče lase predstavila kot ekvivalent bradi na obrazu ljubljenega:
Osivel sem in moj ljubljeni je dobil brado; on je zapustil mene in jaz sem zapustil njega.
Moji črni [lasje] so postali beli in njegov beli [obraz] je postal črn. i
>Jemenski učenjak Muhamad ibn Ismail Al-Amir (umrl 1768) je podobno občutje izrazil v naslednjih verzih:
In poezija je le za mlade in brsteče. Kar pa pride po tem – kaj imajo starci opraviti s poezijo? …
In ne odobravam omalovaževanja sivečih las, saj so znak treznosti in opozorilo tistim, ki vedo.
Zaradi njih pozabim na vsako mladenko ali mladeniča, zato se nič več ne pritožujem, če se stran obrne sonce [ž. spol] ali mesec [m. spol]. ii
Damaščanski učenjak Hasan Al-Burini je takole zavrnil vabilo na gostijo z vinom:
Kar pa ste rekli o besedah Abuja Nuvasa in o sledenju njegovi poti in pitju iz kozarca [vina], bi bilo to sprejeto, če bi bila hiša mladosti še zmeraj naseljena … a po prihodu sivih las in napovedi drugega sveta ni nobene možnosti, da bi se dotaknil hčere vinske trte. iii
Domneva, da so mlajši odrasli dovzetnejši za greh, je bila zapisana celo v kanonskih izrekih, pripisanih Preroku. Eden takšnih hadisov pravi: »On [tj. Prerok] si je ponavljal naslednjo maksimo: Islam in siveči lasje bi za človeka morali biti zadostna omejitev.« iv Neki drug izrek pa pravi: »Boga navdušuje mladenič (al-šab), ki je brez strasti (sabva).« Razlagalci so to pojasnjevali s tem, da so mladi moški po naravi posebej dovzetni za pohotnost. v Michael Rocke je v izjemni študiji homoseksualnega vedenja v renesančnih Firencah, utemeljeni na zares bogatih sodnih zapisih, ugotovil, da sta bila v daleč največ primerov, s katerimi se je ukvarjala oblast, vpletena najstnik in mlajši moški v dvajsetih ali tridesetih letih. vi Prav lahko, da je isti vzorec obstajal tudi v urbanih središčih Bližnjega vzhoda v obdobju med 1500 in 1800.
S soodvisnostjo med stališči in družbenimi skupinami oziroma generacijami pa lahko hitro pretiravamo. Za precejšnje število ljudi, nemara za večino urbanih moških, se zdi, da so bili dovzetni za vse tri ideale in so, glede na okoliščine, prehajali med različnimi kulturnimi vidiki. In ti vidiki se med seboj niso nujno izključevali. Povsem dosledno si je bilo zamišljati aktivnega in pasivnega sodomita s popolnoma različnimi pojmi ter verjeti, da je drugi vreden večjega zaničevanja kot prvi, tolerirati in celo ceniti čisto pederastično ljubezen in obsojati kršitve verskih zakonov, še posebej tiste, ki so bile očitne in stalne. Bistvo ni v tem, da bi bile različne ideje v načelu nezdružljive, čeprav so določeni posamezniki morda trdili, da so. Vendar pa njihov soobstoj prav tako ni bil neproblematičen, in vsako posamezno usklajevanje je bilo mogoče izpodbijati ali mu oporekati. Vprašanji, ki sta bili v luči občutljivega ravnovesja med ideali še posebej sporni, sta bili odnos med strastno ljubeznijo in seksualno željo ter stopnja, do katere poezija odraža osebno izkušnjo.
Naša študija se je začela z navideznim prepadom med »prakso«, ki da je tolerirala homoseksualnost, in »teorijo«, ki jo je obsojala. Končuje pa se s poudarjanjem množice idealov, ki so soobstajali v zgodnjeosmanskem obdobju arabsko-islamskega sveta. Pregled takratne literature – zgodovinske, leposlovne in verske – nakazuje kompleksno in pestro realnost, realnost, ki je ni mogoče zadovoljivo zajeti s pojmi »strpnost« nasproti »nestrpnosti« ali »ideal« nasproti »praksi«. Damaščani so se na posilstvo ženskarskega poglavarja druzov in na znamenja, da je eden njihovih najpomembnejših verskih dostojanstvenikov zagrešil sodomijo, odzvali povsem nasprotno. Učenjak in kronist Džabarti je z naklonjenostjo omenjal prefinjena pederastična ljubezenska razmerja svojih prijateljev, obenem pa je zavoljo zalezovanja lepih mladeničev (domnevno zaradi manj prefinjenih motivov) med festivali svetnikov v Egiptu obsojal »vulgarneže«. vii Pri takšnih očitnih nasprotjih ni šlo zgolj za primere nekonsistentnosti ali neracionalnosti. Podobno se odrasel moški, ki je dvoril lepim mladeničem, s tem ni v praksi izneveril idealom, ampak je zasledoval druge, neodvisne ideale. Morda je celo trdil, in to kar upravičeno, da z verskimi nauki sploh ni v navzkrižju.
i Džazairi, Zahr al-rabi, 274.
ii Ibn Al-Amir, Divan, 227.
iii Navedeno v Muhibi, Hulasat al-asar, 2:53.
iv Munavi, Al-fajd al-kadir, 5:203 (izročilo 6977).
v Munavi, Al-fajd al-kadir, 2:263 (izročilo 1799).
vi Rocke, Forbidden Friendships, 113–19, 228–29.
vii Prim. Džabarti, Adžaib al-asar, 1:124–25 in 202–3 z 2:260–61 in 4:238–41.
